Marino Vocci, nekoliko drugačen Istran
Ko pišeš o istrskih ezulih, si vselej v nevarnosti, da padeš v že stokrat prežvečene stereotipe - sovražniki Slovanov, nasprotniki sodelovanja, skrajni desničarji. Najlažje se je prepustiti zavratni lenobnosti duha in sprejeti mnenje večine.
Marino Vocci je skupaj s pokojnim prijateljem Giorgiem Depangerjem in nekaterimi drugimi Istrani mlajše generacije, ki so se na začetku osemdesetih let zbrali v Krožku istrsko-beneške kulture Istria, stopal po svoji poti. Odločil se je za dialog s tistimi, ki naj bi stali na drugi strani, s tistimi, ki naj bi bili zapriseženi sovražniki istrskih Italijanov, s slavokomunisti, barbari, krvniki, infojbatorji. Medtem ko je večina ezulov svoj košček Istre odnesla v spominih s seboj in se resnični, nenehno se spreminjajoči Istri odpovedala, je Marino Vocci Istro svojih prednikov začel odkrivati in sprejemati takšno, kot je, z vsemi njenimi protislovji, z vso njeno raznolikostjo. To je počel s srcem in ljubeznijo, to še zmeraj počne na svojih neštetih romanjih po polotoku.
Letos je izšla njegova prva knjiga Fughe e approdi (Pobegi in pristanki), “potovanje po arhivih spomina”, kot jo je sam opredelil, knjiga nenehnih umikov in vračanj.
Knjigo so v ponedeljek zvečer predstavili v Manziolijevi palači v Izoli. Predstavitev smo izkoristili za pogovor z avtorjem.
> Istrske ezule imajo običajno za desničarje. Sami pa ste se zmeraj opredeljevali za levičarja in se skladno s tem tudi politično udejstvovali. Kako bi razložili to svojo posebnost?
“Sem zgrešen Istran, tako kot je bil Pasolini zgrešen Italijan. (smeh) Vendar sem imel srečo. Rodil sem se v pluralni deželi, v istrski Kaldaniji. Tu sta si roke podajali svet morja in svet zemlje, svet 'da-ja' in 'si-ja', 'ne-ja' in 'no-ja'. Moj svet je bil majhen, podoben svetu Fulvia Tomizze iz romanov Materada in Boljše življenje ...”
> Torej svet ruralne Istre?
“... kjer sta se prepletala vsaj dva kulturna in jezikovna registra. Prisotna sta bila v očetovi in mamini družini, mogoče še bolj v očetovi ... pogovarjali smo se v istrsko-beneškem narečju, toda v njem so živeli in se razraščali tudi slovanski izrazi ...”
> Zgodnje otroštvo v Kaldaniji, potem je sledil eksodus, velika selitev, ki je tako zaznamovala Istro ...
“Ja, sledil je beg iz Istre ... zaradi rastoče negotovosti, strahu, celo smrti. Smrt je ždela v koreninah eksodusa. Nasilje, nasilje brez pravega vzroka ...”
> Danes se veliko govori o povojnih pobojih Italijanov v Istri, o fojbah. Nekoč pa so o njih govorili samo v krogih ezulov in na skrajni italijanski desnici ...
“Tudi mi smo o tem govorili, že na začetku osemdesetih let v Krožku Istria, vendar nas niso poslušali, niso nas hoteli poslušati. Danes se o fojbah veliko govori, mogoče preveč. Govorica je groba ... pozabljajo na lastno krivdo in na bolečino drugega.”
> Z družino ste se izselili iz Istre in prišli v Trst ...
“Priselili smo se na Opčine pri Trstu, torej v kraj, ki je bil narodnostno mešan, kot je bil mešan svet Kaldanije. Poglejte, kako nenavadna je bila usoda moje širše družine. En bratranec je, na primer, postal župan bujske občine, torej na Hrvaškem, drugi je postal izolski župan, v Sloveniji, jaz sem kasneje postal župan Devina-Nabrežine, občine v Italiji ... to je bil moj svet, razpet med dva, tri svetove, raznolik in bogat. Leta 1954, star sem bil štiri leta, smo torej kot begunci prispeli v nov svet, na Opčine, kjer so sobivale različne kulture in se mešali različni jeziki. Bila je slovenska skupnost, bili so Italijani, ki so se priselili z juga Italije, bile so družine, ki so izhajale iz stare tržaške buržoazije in so si na Opčinah zgradile drugo hišo ... in bili smo istrski begunci. V tem raznolikem svetu sem se rodil in odraščal. In imel sem srečo, veliko sreče, da sem imel dobre učitelje - Fulvia Tomizzo, Diega De Castra, Giorgia Depangherja, Guida Miglio, Alexa Langerja, Darka Bratino ...”
> Zakaj jih imate za učitelje?
“Zato, ker so me naučili, da drugi ljudje niso moji sovražniki samo zato, ker se razlikujejo od mene. Sovražnik ni tisti, ki govori drugače kot ti, prav tako ni tvoj sovražnik nekdo, ki ima drugačne navade ali drugačno barvo kože. Imel sem torej srečo, da sem na ta naš raznoliki svet zrl z očmi radovednosti, ne pa ogroženosti, strahu. V drugem in drugačnem nisem videl grožnje, ampak priložnost za lastno bogatitev in rast. Tega so me naučili učitelji, tega so me naučile življenjske izkušnje.”
> Zrasli ste v katoliškem okolju, ki vas je zelo zaznamovalo ...
“Ne zanikam svoje katoliške preteklosti, imam katoliško vzgojo, vendar je ta izkušnja tesno povezana s pomembnim dogodkom, ki je v temeljih spremenil svet, kateremu sem pripadal. Ta dogodek je bil drugi vatikanski koncil. Katoliška cerkev je tedaj stopila iz cerkva in se začela pogovarjati s svetom. Stopila je med ljudi, se spremenila, postala Cerkev revnih in Cerkev sodelovanja, pristno ekumenska in koncilska. V takšni Cerkvi sem se prepoznal, ne v Cerkvi moči, avtoritete in hierarhije ... In ta dogodek je zaznamoval moje življenje.”
> Omenjate drugi vatikanski koncil, omenjate učitelje - Fulvia Tomizzo, Alexa Langerja ... toda večina ezulov ni sprejemala teh učiteljev. Tomizzo so zavračali, ga imeli za izdajalca ... Vam je pri iskanju te svoje originalne poti pomagala družina?
“Ne, bila je moja osebna izbira, verjetno povezana z mojim odraščanjem v multikulturnem okolju Trsta in Opčin. Morebiti sem bil celo eden prvih istrskih Italijanov, ki je igral v slovenskem nogometnem moštvu, v Slaviji iz Bazovice in v Primorju iz Proseka. V meni je kipela želja po vzpostavitvi stikov s svetom, ki me je obdajal. Sodeloval sem v študentskih protestih v šestdesetih letih skupaj s študenti slovenskih šol. Čakal sem jih na ulici Battisti, da so prišli s Sv. Ivana. In smo skupaj manifestirali.”
> Kako so to vašo drugačnost sprejemali ezuli? In Slovenci na drugi strani?
“Slabo. Tudi moji starši me niso sprejemali takega, kot sem bil. Niso sprejeli človeka, ki v sebi nosi vse kulture tega območja. Že družina je v moji izbiri videla izdajstvo lastne pripadnosti. Na žalost se v kasnejšem času ni veliko spremenilo. Tudi danes opažam izrazite težnje po zapiranju za zidove lastne skupnosti, potrjevanje lastne identitete, egoistično samozadostnost. Rušimo mostove, ki smo jih včasih z veliko težavo postavljali. Smo atomizirani, ločeni. Alex Langer v svojem dekalogu sožitja govori prav o rušilcih zidov in graditeljih mostov, o izdajalcih lastnega naroda, ki pa niso prebežniki k drugemu. Govori, da moraš izdati svoj lastni občutek pripadnosti, vendar pa se ne smeš ukloniti volji drugega naroda, drugi identiteti. Obdržati moraš vezi s svojo identiteto, vendar ta ne sme ostati zaprta, samozadostna, ne sme izključevati drugega, ne sme biti egoistično samozadostna. Takšna stališča sem tudi sam zagovarjal in jih še zdaj, vendar so jih tako v italijanskem kot tudi v slovenskem svetu videli kot tujek, kot grožnjo. V krogih Istranov so nas, 'zgrešene Istrane' iz Krožka Istria, imeli za prijatelje Slovencev in komunistov, 'slavokomuniste' - samo zato, ker smo s slovensko skupnostjo vzpostavili strpen dialog. Prav tako smo vzpostavili stike z Italijani, ki so ostali v Istri. Toda v Istri so v nas sprva videli novoiredentiste, nacionaliste in fašiste. Trst je res mesto psihiatrije, saj je tak pogled shizofreničen: istega človeka v Trstu obravnavajo kot komunista in prijatelja Slovencev, v Istri pa kot fašista in iredentista. To je preprosto nezdružljivo. Bili smo žrtve dvojnih nasprotujočih si in protislovnih stereotipov.”
> So tudi Slovenci gledali na vas z nezaupanjem?
“Seveda. Čeprav smo bili odprti in vselej pripravljeni za sodelovanje, so na nas tudi v slovenski manjšini gledali z nezaupanjem. Bili smo drugi, drugačni. Še huje. Za nekatere v slovenski manjšini smo bili še hujše zlo kot italijanski nacionalisti. Ne bom pozabil na uvodnik v Primorskem dnevniku, ki je o meni pisal, da sem še slabši in nevarnejši kot Roberto Menia.”
> Res? Zakaj?
“Ker so v moji politiki zbliževanja in odpiranja videli orodje še lažje in hitrejše asimilacije Slovencev. Roberto Menia je bil do Slovencev sicer sovražen, a v bistvu nenevaren, saj so bila skoraj vsa njegova stališča za vse Slovence nesprejemljiva. V meni pa so videli trojanskega konja italijanizacije, na katerem je pisalo 'sožitje'.”
> Bili ste tudi župan devinsko-nabrežinske občine, nekdaj izrazito slovenske, zdaj pa že močno mešane občine. Tudi tedaj ste imeli kar nekaj konfliktov tako s Slovenci kot tudi z italijanskimi desničarji ...
“Res je. Zakaj? Zato, ker sem poskušal dosledno uresničevati načelo o državljanskih pravicah. Vsi državljani morajo namreč imeti enake pravice in enake dolžnosti. To je osnova sobivanja. Obenem pa sem tudi poudarjal, da moramo do manjšinskih skupnosti vzpostaviti pozitivno diskriminacijo, jim dati posebne pravice, saj so šibkejši del družbe. Bogastvo tega območja je v ohranitvi njegove pluralnosti in kompleksnosti. Če je pluralnost identiteta tega območja, se moramo tudi boriti za ohranitev skupnosti, ki so ogrožene. Za to moramo imeti ustrezna orodja. Vendar pa je ob tem potrebno ohraniti tudi državljanske pravice, ki morajo biti za vse enake. Od tu so izvirali konflikti.”
> Kljub vstopu Slovenije v EU in padcu schengenske meje se zdi, da so zidovi v glavah ljudi ob meji vse višji. Bodo taki tudi ostali?
“Resnično upam, da ne bodo. Prepričan sem, da marsikdo še zmeraj mastno služi na račun ločitev in starih nasprotij. A to se danes dogaja vsepovsod po Evropi. Zmagujejo namreč sile, ki ločujejo, izgubljajo pa tisti, ki si prizadevajo za združevanje in povezovanje. Ksenofobna desnica raste v Belgiji, na Nizozemskem, na avstrijskem Koroškem ... v Italiji se to kaže v volilnem uspehu Severne lige. To je verjetno odziv na divjo globalizacijo, ki si je tudi jaz ne želim. Ta divja globalizacija namreč briše identitete, homogenizira, standardizira, ustvarja civilizacijo kokakole. Nevarna je, saj uničuje razlike. V nas je namreč močno ukoreninjena potreba po identiteti, tudi pluralni, sestavljeni iz različnih kultur. V trenutku, ko se zavemo svoje identitete, se odpremo do drugih, ne bojimo se, da bi jo izgubili in se utopili v morju brezobličnosti in sivine. Če smo negotovi, če se počutimo ogrožene, pa se zapremo, saj se bojimo, da bi izgubili lastno identiteto. Zato ni dovolj samo vzpostavitev skupnega evropskega trga, marveč moramo ustvariti odprto družbo solidarnosti. Lahko jo imenujemo tudi evroregija, vendar jo moramo zgraditi od spodaj navzgor, zgraditi jo morajo državljanke in državljani našega območja. V preteklosti smo imeli Marina Voccija, Franca Jurija ... imeli so nas za diplomate dialoga. Danes smo mogoče že nekoliko utrujeni ... ali pa so nas preprosto potisnili ob stran.”
> Zakaj?
“Mogoče je določena politika menila, da ima več koristi od ločevanja kot od zbliževanja in povezovanja ... Tisti, ki so bili diplomati dialoga, graditelji mostov, izdajalci, a ne prebežniki, so bili odrinjeni. Danes uspevajo ustanove in gibanja, ki so proti sosedom, proti drugim in drugačnim ...”
> Ampak ali ni prav italijanska levica, kateri tudi sami pripadate, zapustila politiko dialoga, povezovanja in prevzela argumente nacionalistične desnice? Mar ne počne tega tudi slovenska levica?
“Seveda, drži. Glede tega je imel prav veliki starec Diego De Castro, ki je trdil, da morajo pravi politični voditelji ustvarjati konsenz, ne pa mu slediti. To je bistveno. Danes se zdi, da politični voditelji na levici niso kos svojemu poslanstvu, saj zgolj sledijo stihiji množic, ne ustvarjajo javnega mnenja, ampak mu sledijo. Javno mnenje pa oblikujejo mediji ... Če se bo v medijih desetkrat pojavila trditev, da je David Beckham lepa črnolaska, bodo o tej trditvi vsi razpravljali, kot da bi bila resnična. In če se ne boš tudi sam vključil v to vsesplošno razpravo o Beckhamu, ki da je lepa črnolaska, boš izločen, izrinjen na rob, postal boš politično irelevanten. Danes ima moč tisti, ki javnost zasipa s takšnimi trditvami, zanemarja pa bistvena vprašanja razvoja in preživetja človeštva.”
> Bili ste eden od protagonistov študentskega gibanja leta 1968 v Trstu. So vrednote, za katere ste se tedaj zavzemali, danes še žive?
“Danes se soočamo z vračanjem vrednot iz obdobja pred letom '68. In ko govorim o teh vrednotah, mislim tudi na vrednote krščanstva. Katoliška cerkev se danes zapira sama vase, to ni tista institucija, ki se je prenovila v obdobju po drugem vatikanskem koncilu in je vzbudila toliko upanja. Poglejmo samo, kaj se danes dogaja v Trstu. Nov tržaški škof je, na primer, v reviji Vita Nuova preprosto ukinil rubriko pisem, ker je bila preveč odprta do družbe in kritična do institucij. Vsi govorijo o svobodi, a v bistvu živimo v čedalje manj svobodni družbi. V Italiji poskušajo medijem in novinarjem natakniti nagobčnik, zatreti svobodno, raziskovalno novinarstvo. Sprejemajo zakone, ki ščitijo kasto politikov. Ampak ne morem si predstavljati, da bi v današnji družbi, ki je dosegla takšno stopnjo povezanosti, vrnili v stanje, ki je bilo pred 50, 60 leti. To je preprosto nemogoče. Ne moremo se preprosto zapreti pred sodobnimi procesi. Mi moramo biti sposobni videti dlje, zaznati spremembe, ki se dogajajo.”
> Za razliko od šestdesetih let se zdi, da so mladi danes manj angažirani v spreminjanju družbe ...
“Naše glavno poslanstvo je mladim ponuditi perspektivo in upanje. Danes so mladi manj prisotni tudi zato, ker nimajo upanja, ker so okna v prihodnost zaprta. Nimajo dela, nimajo upanja v trajno, zanesljivo zaposlitev. Brez dela, v katerem se lahko realiziraš, pa ni človeškega dostojanstva. Danes mladi ostajajo v krogu družine tudi do pozne starosti. Mi smo zgodaj bežali od doma, se osamosvojili, ampak mi smo to možnost imeli. Danes mladi teh možnosti nimajo. Družba se je zaprla. V šestdesetih letih se je družba razpirala v prihodnost, danes se zapira. Politiki bi morali narediti vse, kar je v njihovih močeh, da to stanje spremenijo. Ne moremo se strinjati z Berlusconijem, ki mladim dekletom v eksistencialni stiski svetuje, naj se poročijo z milijonarjem. Mladi se morajo čutiti protagonisti.”
> Italijanski manjšini v Istri ste bili vedno blizu, še zlasti v obdobju demokratizacije v osemdesetih letih. Danes se veliko govori tudi o političnih povezavah med italijansko manjšino in ezulskimi organizacijami. Je projekt povezovanja, integracije med tema dvema skupnostma uresničljiv?
“Mislim, da je res potrebno vzpodbujati sodelovanje med ezuli in italijansko manjšino. Pri tem igrajo pomembno vlogo tri ustanove: Italijanska unija, Ljudska univerza iz Trsta in IRCI, Deželni inštitut za italijansko kulturo. Vendar pa trenutno ne vidim, ne čutim kakšne posebne želje po povezovanju ezulskih organizacij in manjšine. Potrebujemo procese integracije, vendar ob spoštovanju identitete vsakega. Že na začetku devetdesetih let smo se zavzemali za evroregijo, ki bi bila ustrezen okvir sodelovanja. Za sodelovanje so potrebna ustrezna orodja in politično vodstvo, ki bi verjelo v procese integracije. Politika ločevanja in konfliktnosti pa ne pelje nikamor.”
ROBERT ŠKRLJ
