Marjan in Milena Šinkovec že vse od rojstva države izdelujeta slovenske zastave
Ni tovarna, sploh ne. Je običajna hiša na vrhu strme vzpetine, podobna drugim okoliškim. A prišlek že od spodaj, z glavne ceste skozi Poljansko dolino, gori nad strehami uzre visoko plapolajočo slovensko trobojnico. Oznanja, da pod njo, v pritličju svojega doma, Marjan in Milena Šinkovec izdelujeta zastave. Ne štejeta, koliko sta jih v minulih dveh desetletjih letih že izdelala.
Tudi ko človek stopi mednju, v njuno delavnico, bi ne rekel, da so tule, v Poljanah nad Škofjo Loko, tik rojstne hiše pisatelja Ivana Tavčarja, le nekaj kilometrov stran od domovanja pesnice in pravljičarke Svetlane Makarovič, nastale vse zastave, tako slovenske kakor tuje, ki smo jih pri nas od osamosvojitve sèm videvali na visokih državniških obiskih.
“Hočeva, da najino podjetje ostane majhno,”pojasni Marjan. “Le tako je namreč lahko fleksibilno.”
Podjetje je morda res majhno, so pa zato toliko bogatejše njune izkušnje. Zgodbicam, ki skačejo iz spomina, se še sama nasmihata.
Nekdaj sta delala v tovarni Etiketa v Žireh, leta 1989 pa se odločila, da gresta “na svoje”, in ustanovila podjetje Tolo. Ob vprašanju, kaj tole ime, Tolo, pravzaprav pomeni, se Marjan zareži: “Nič. Kar takole sva si ga izmislila. Dobro je zvenelo.”
Sprva sta izdelovala reklamne table, leta 1991 pa se specializirala za zastave, ki jih vse do danes izdelujeta s pomočjo podizvajalcev.
“Že v Etiketi so delali zastave, v glavnem namizne, a sama jih nisva,” pravi Marjan. Prve sta izdelala, ko je v Jugoslaviji močno brbotalo. “Leta 1990 sva delala take, ki so na eni strani imele napis 'Planica, naš ponos', na drugi pa trobojnico, a brez grba, saj ta še ni bil znan.”
Na grb, ki ga je oblikoval Marko Pogačnik, sta čakala vse do konca; dobila sta ga šele 24. junija dopoldne. A se zaman skušata spomniti, kako je prišel, kdo ga je prinesel. Se pa spominjata drugih podrobnosti.
“V času osamosvajanja sva veliko sodelovala z občinskimi upravami in s krajevnimi skupnostmi,” pravi Milena. “Najprej je bilo treba dobiti material za izdelovanje zastav. Na Svili Maribor je delala gospa Boža, ki nama je šla zelo na roko. Marjan je šel po material, se prebijal skozi protitankovske barikade. Vse bolj se je mudilo. Vsi smo bili evforični, vsi pripravljeni delati. Kogar si vprašal, je bil pripravljen vse pustiti in pomagati.”
Na tretji dan vojne sta že imela kakih 10.000 kvadratnih metrov materiala. “Kdor je imel šivalni stroj, je delal za nas: ljudje, firme, obrtne delavnice ...” se spominja Marjan. “Ko je bila zastava sprejeta, po tistem večeru, ko so jo prvič razobesili v Ljubljani, je vsak hotel imeti svojo.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Več o tem preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
