Marko Brecelj o dnevih in nočeh na ulici, streljanju, generatorjih lokalne zatohlosti ...
Plošče, ki jih je posnel, je danes hudičevo težko dobiti. Njegovo pesem najhitreje slišite, če poiščete kar avtorja osebno. Marko Brecelj, ki bo prihodnji mesec upihnil šestdeset svečk, skladbe z znamenitega prvenca Cocktail in njihove mlajše sestre redno preigrava, poleti kar na ulici, v vseh letnih časih pa v koprskem Mladinskem, kulturnem, socialnem in multimedijskem centru (MKSMC), ki ga vodi minuli dve desetletji.
Še posebej bogat jedilnik pripravlja za gostovanje v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer bo z Društvom prijateljev zmernega napredka (DPZN) v sredo izpeljal multimedijsko prireditevFeu Marko Brecelj, podnaslovljeno Drugič prvič v Kino Šiška.
V dopisnem intervjuju, kakršen najbolj godi njegovi natančnosti in temeljitosti, odmerjeni prostor z razkošnimi odgovori zapolni, še preden se zvrstijo vsa vprašanja, ki bi mu jih človek rad postavil. Pa kdaj drugič, skomigne.
> Minulo poletje ste po koprskem mestnem jedru več tednov podnevi in ponoči javno nastopali s kitaro, izvajali mehkoteroristične instalacije Pogojno beračenje, Polnočnica in Pesmomat na tržnici. Kaj ste spoznali o sebi?
“Ugotovil sem, da mi rabljenemu kantavtorju, če vsak dan pojemigram, forma ves mesec raste. Precej mi je pomenil tudi drobiž, ki so ga redki puščali. V tridesetih dneh julija sem šestdesetkrat pesmomatil in več kot 300 eurov 'namlatil'. Naučil sem se tudi s coklami odganjati golobe, ki so se mi večkrat usrali na klobuk, na besedila in na kitaro. Nekoliko sem obžaloval le, da ni utegnila po Čevljarski in na Titov trg mimo priti ter za trenutek ob meni postati naša mlada, vznemirljivo izgledajoča, sposobna in ambiciozna občinska odgovornica za turizem. Drznem si upati, da se bo to mogoče zgodilo letos! Ne morem si pomagati! Tak sem, mama me je razvadila. Potrebujem, da me pohvalijo in rečejo na primer: 'Priden, priletni parazitek Markec, ker takole na ulici našega venomer oživljanega in skoraj vsako noč umrlega starega mestnega jedra za kovance mimoidočih poješ-igraš in tako izkazuješ hvaležnost neustavni, vedno bolj slavni Mestni občini Koper, ki te že dvajset let podpira! Pohvaljen, nesmrtni klošar, ker to počneš v višku turistične sezone in tako od Cesarja požegnani Tamari Turizmovi pomagaš dvigati kulturno raven te gospodarske panoge!'”
> Kaj pa ste opazili pri tistih, ki so prišli mimo?
“Ugotovil sem, da jih mnogo več pogleda v kovance pred menoj kot pa vame. Čim pridejo blizu moje instalacije, njihovo na sladoled osredotočeno pozornost posrkajo še izložbe s sezonskimi znižanji ali pa ostanejo zatopljeni v glasen in izjemno zanimiv razgovor oziroma (če so turisti) jih ravno v moji bližini popade strast fotografiranja fasadnih detajlov bližnjih zgradb. Otroci večinoma niso zamorjeni in radovedno gledajo. Če so še v vozičkih, jih mrkoprisebni roditeljii praviloma brez ustavljanja peljejo mimo. Če že hodijo, jih odvlečejo za roke tudi po zraku, kadar ne gre drugače, naprej v promenadni dolgčas. So pa nekateri in nekatere, ki mi podarijo kovance, tudi če se ne utegnejo ustaviti, ali pa se mi naklonjeno nasmehnejo. So celo take in taki, ki izkoristijo zložljive stole in posedijo ob meni pesmomatu za več pesmi ali pa mi prinesejo okrepčila (hrano, sadje in pijačo). En človek na dan v povprečju da pet papirnatih evrov, vsi drugi skupaj pa v štirih urah pet do deset evrov v drobižu. Bivši varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek mi je dal 10 evrov, neznani mornar iz Vzhodne Evrope 50 zelenih ameriških dolarjev, režiser Vito Taufer pa celo 50 evrov! V najlepšem spominu sta mi ostala dva fantiča godbe na pihala mogoče iz Koroške. Prihajala sta več večerov zapored in bila tako navdušena nad mojimi pesmimi in izvedbami, da sta me posnela z mobiteloma, si zapisala podatke in v navdušenju obljubila organizirat nastop. V eni lirični polnočnici me je 40 minut zbrano in naklonjeno edina poslušala študentka Mirka iz Češke.”
ANDRAŽ GOMBAČ
Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
