Marko Kravos, pesnik in pripovednik iz Trsta: “Sam sem za večglasje”

> Ste pesnik. Kaj vam je pomenil enotni slovenski kulturni prostor nekoč in kako ga razumete danes?

“Živim ga - tako nekdaj kot danes - kot prostor svoje materinščine: ki žubori v neštetih narečjih svojih pokrajin in se napaja iz zgodovinskih izkušenj, ki jih je tudi za cel hard disk. Želim se v njem iz dneva v dan potrjevati na način, da bi vzbujal sočloveku veselje do slovenščine, prijeten občutek dòma v širjavah lastnega besedišča, sklonov, dvojine in samine, glagolskega vida, melodičnih različic. Kljub temu, da je v tem 'domu-jeziku' marsikdaj prepir in velika nemarnost, zlo, turška drajna. S svojimi verzi in otroško prozo bi rad sebe in svoje človeško okolje pomiril, navezal na primarne malenkosti, ki nas spremljajo na poti skozi čas; ga odrešil krča strahu pred usodo, se ponorčeval iz nesrečne čistunske nestrpnosti do bližnika, ki ni 'naš. Slovenci v eni ali drugi državi smo, v kolikor živimo, v evropski skledi. Ljubki, ker smo majhni (ma tudi žleht, če je treba!), in nekaj pomenimo, v kolikor smo drugačni od ostalih staroselcev Evrope. Le znotraj sten svojega jezika se zavedamo svoje enkratnosti. Ta dom-jezik-duhovna dediščina bo tudi edina naša zapuščina, sled v pesku zgodovine. Skupni prostor je torej dvorišče, v katerem varujemo pred burjo svojo identiteto ali jo damo na mizo, ko se želimo izkazati pred gosti. Skrb za tak zave(s)ten prostor mora biti skupna. Enotnosti se je bati, raje sem za skupno rabo večglasnosti. Nekoč smo bili zborovski narod.”

> Se Slovenci dovolj povezujemo med seboj? Smo se včasih bolj?

“Včasih je bila družba nasploh bolj prepletena z neštetimi vezmi. Zdaj, v času velikih integracij in informatske globalnosti, Slovenec spet najraje skače sebi čez glavo, da bi bil čim manj odvisen, komu kaj dolžen, da bi izstopal. Res, nekoč so bili robovi (in 'zamejstvo' je bilo tako obrobje, čeprav je molelo ali viselo v svet!) dojeti kot problem. V zdajšnjem času strankarskega prerivanja za oblast v novi, demokratični državi smo postali zanemarljiv ali moteč privesek. Kakor da ni več produktiven. Če bo kdaj šel kak zgodovinar pregledovat, koliko se je v kulturo natekalo za časa Jugoslavije in koliko po osamosvojitvi, bo zlahka ugotovil, da se Slovenija ta čas zadovoljuje s folklorno ravnijo kulture na stičnicah s svojimi sosedi. Ambicioznejših načrtov, ki bi dopolnjevali slovenski kulturni utrip na obmejnih ali stičnih področjih, teh zastavkov v obmejnem prostori ni in ni, čeprav bi prav slovenski ustvarjalnosti v osrčju utirali pot v drugo kulturno okolje. Pri face-bookovski mladeži bo smisla za potrebo po neposrednem soočanju in živih odnosih na robovih toliko manj. To bi nam lahko nakopalo dokončno odtujenost od lastnega matičnega okolja.”

> Kdaj vas je odnos matične države do Slovencev v Italiji zares razočaral?

“Ko so, denimo, samooklicani viharniški pomladniki pometli z založbo, galerijo, banko in še s čim v Trstu v imenu izvorne ideološke 'nečistosti' - v resnici pa zaradi kratkovidne maksime: kar ni z nami, naj vrag pobere. Prav te inštitucije v Trstu, Gorici, Celovcu so jim, oporečnim ali utesnjenim v časih Jugoslavije, predstavljale nekoč dovod zraka, okno v svet. To se jim je zdelo, da je bilo treba izkoreniniti, da bi nova zelišča odgnala. So rekli v novi oblasti. V resnici pa ni bilo več politične potrebe, ni bilo več gospodarno skrbeti za vitalnost lastnih manjšin ('Kaj bodo rekli naši volilci, slovenski davkoplačevalci,' so vihali nos, ko sem si gnal k srcu to kratkovidnost). Še manj je bilo demokratičnega obzira do razvojnih nastavkov ali do družbenega habitusa slovenskih za-mejašev. Ah, oblast v prevratni dobi! Pravzaprav oblast nikoli ni imela rada kulturniških elit (tudi kulturniki nje ne!). Dandanes, v času krize vrednot in recesije, pa na našem koncu skoraj ni več kaj jemati v obzir. Posebno še v Trstu so kulturne vrzeli v nebo vpijoče. In to v času, ko je čutiti na stičišču Italije in Slovenije nov veter. A ko tradicijo prekineš, ko žarišča prekrije pepel, in to se je v slovenskem Trstu malodane do kraja zgodilo, se mi zdi vsa stvar čista improvizacija: solopetje političnih petelinov brez kur, ki bi nosila jajca.”

> Se vam Slovencem v Italiji vendarle godi bolje kot v Avstriji?

“Slabše se nam godi, kar se kulturne infrastrukture tiče, kot Sežani, Novi Gorici, Kopru. To mi gre v nos. Vesel sem razvoja v tej naši soseščini, rad hodim k njim na obisk, a kaj, ko se počutim osiromašnega in ne morem z enakim gostoljubjem vabiti svojih tovarišev v goste. Včasih, metaforično rečeno, tolčem s priborom ob krožnik, da bi me svoji in tuji slišali, da smo še iz 'dobre hiše' in pri mizi, a kaj ko je krožnik prazen. Poglejte, za primer, v kakšnih pogojih in s koliko strokovnega osebja deluje Narodna in študijska knjižnica v Trstu. Nekdanja krizantema v gumbnici je sramotno ubožna in obrobna. Tudi z Borisom Pahorjem je zdaj na Slovenskem tako. Trkanje srebrnega pribora ob prazen krožnik.”

> Kako pa doživljate odnose v lastni skupnosti v Italiji?

“Manj bo razpihovanja zdrah iz slovenske centrale, bolj bomo skupnost. Kot takšno nas doživljajo le še Italijani, ki ne znajo našega jezika. Sami med sabo pa postajamo zagrenjeni, zagrenjen človek pa ni za med svet! Sam sebe objeda. Ampak nič ni tako slabo, da ne bi bilo lahko še slabše. Če se bo čas v Evropi nagnil k novim integralizmom, bo vzbuhtela tudi nestrpnost. Prve žrtve takih ideoloških manipulacij pa bomo drugačni, t.j. manšine.”

> Ali ne menite, da je nekdanja država Jugoslavija s podpiranjem samo leve opcije povzročila manjšinam, tako v Italiji kot na Koroškem, izjemno škodo?

“Predvsem ni nič dajala Jugoslavija, ampak je bilo v tedanji državni sestavljenki to poverjeno SR Sloveniji. Slovenske manjšine so bile domena nacionalne republike. Izjemne škode zaradi takratnega 'družbenega' deljenja podpor ni bilo: saj so tedaj izhajale imenitne knjige, uveljavljali so se imenitni likovniki, naš teater ni gagal z vodo do vratu, naše časopisje ni životarilo in je lahko skrbelo tudi za povezovanje in obveščanje z matico. Celo dopisniki za osrednje medije, RTV in Delo, so se takrat preganjali po Trstu v lovu za slovensko pomembnimi novicami. In to je bil čas, ko smo na Primorskem morali vse obnoviti iz kulturnega niča, ki ga je ustvarilo nasilje fašizma, tako v Furlaniji Julijski krajini kot na Koroškem. No, opcija, ki je bila v vaših socialističnih časih bliže domovini, pri nas ni bila niti tako leva. Srednji sloj pač, ki je res bil deležen največ podpor, ker je tudi nosil največje breme kulturne emancipacije. Večja škoda je glede življenjsko pomembne navezave na matico takrat nastala, ko se je oddaljila (tudi od njenih virov) trda komunistična levica pod KPI, ki je obvladovala veliko večino slovenskega proletariata. Ta je bil nacionalno najbolj šibak, ranljiv. In kmalu so ga spodjedle sesutje stalinskega mita o zveličavnem kominformu, prisilna emigracija s trebuhom za kruhom in asimilacija zaradi kulturne nepreskrbljenosti. Desna stran Slovencev v italijanskem zamejstvu je imela v blokovski razdelitvi sveta druge vire. In je celo obvladovala nekatere segmente naše družbe ... Vsak po svoje smo se otepali v povojnem tržaškem brbotajočem kotlu, kjer so se križali interesi, a ustvarjalnost je cvetela. Vse je imelo demokratični videz, za njim pa je bilo veliko slepih strasti, pa tudi napajalnih pip iz raznih central. Saj smo Slovenci, mar ne?! A hodili smo po obeh nogah, kot vsak normalni človeški osebek.”

> In potem?

“Potem se je v Sloveniji razplamtel gon po popravi nekdanjih krivic. Vzemi tu in daj drugam, kamorkoli, le da bo gola sprememba izkazovala novi čas. Danes ni več Jugoslavije. Živimo v skupnem evropskem loncu in naše državno zaledje je spet Republika Slovenija. Imate občutek, da je pozornost, se pravi denar (tega je za kulturne potrebe slovenskih manjšin vsaj za pol manj kot v času zapufane Juge!), pravično porazdeljena na levo in desno?! Pa kakšni leva in desna! V eni svoji pesmi pravim: Če bi glava gledala nazaj, / bi bila levica na desni /in desna roka na levi./ Vse je odvisno od glave. Naj pristavim, da je današnji svet brez glave, zato so pojmi kot leva-desna popolnoma pomensko votli. Danes gredo subvencije iz Slovenije populizmu in amaterizmu, toda ... Izravnava, ki vodi v podpovprečje! In tàki naj bi zrli večinskemu tujcu in prestolni Ljubljani vrlo v oči! Pha, bi rekel Tantadruj.

Kolikor je še teh slovenskih denarjev in drugih spodbud iz slovenskih, italijanskih ali evropskih skladov, bi se morali usmerjati k modernim projektom, k ustvarjalnim ljudem, v inštitucije, ki bi omogočale rast in preboj v javnost novim generacijam. To je ključno. Zdaj se Slovenija samo otepa s krizo, a morala bi pogledati dlje. Meje so dejansko padle, vsi smo v eni barki, na visokem morju, kar zadeva odgovornost do narodnostnih atributov. Osnovno je investirati v povezovalno moč ustvarjalnosti. Ta vez bo potem budila up v prsih, o čemer poje naša Zdravljica.”

> Kaj bi bilo po vašem dobro ohraniti od ideje enotnega slovenskega kulturnega prostora? Kaj je od tega zares uresničljivega?

“Enotnost v različnosti! In čim več toplih človeških vezi ob spoštovanju do okolja, v katerem vsak po svoje rastemo. Smisel za polifonijo. Sam izraz prostor je za kulturo reduktiven. Napajati se je treba s čisto radostjo od dejstvu, da smo gotovo daleč namenjeni, ko pa smo že tako dolgo in uspešno na zgodovinski poti. Skratka, vsi skupaj si ubrano zapojmo, po možnosti kaj vedrega! To bo edini obnovljivi vir obnovljivega slovenstva.”

MS

Marko KravosAndraž Gombač