Marko Pavliha: od politika do guruja
Kako se iz levičarja preleviš v desničarja? Marko Pavliha pravi, da se ti to kaj lahko zgodi, če ves čas zagovarjaš enaka strokovna stališča glede ureditve odnosov s Hrvaško. Doktor pravnih znanosti je po odhodu iz politike “zagrešil” še nekaj: napisal je knjigo o duhovnosti. Le kaj zdaj porečejo kritiki?
“Na založbi priznavajo, da se nekaterim zdi to nenavadno, drugi pravijo, da sem malce čuden. Morda mi te komentarje prenesejo v malce olepšani obliki, morda ljudje o meni govorijo še kaj drugega, a v obraz mi tega ne povedo,” se smeji dr. Pavliha, ki te dni po Sloveniji predstavlja svojo knjigo Nismo rojeni le zase: beležke učenca duhovnosti.
>Tudi po odhodu iz politike se pogosto pojavljate v javnosti. Pogrešate medijske žaromete?
“Res sem preživljal neke vrste abstinenčno krizo. Verjetno je s politiko tako kot z drugimi oblikami zasvojenosti. (smeh) Po eni strani si želiš izstopiti, ker veš, da ti to škoduje, po drugi strani pa ti nekaj manjka. Kar naenkrat je bistveno manj adrenalina, ni več svetlih odrskih luči ... Ne bom rekel, da mi medijska pozornost ni všeč. Kako pa bi bil pravnik, profesor, politik in tudi retorik, če me oder ne bi privlačil? In tega kar naenkrat ni bilo več oziroma bistveno manj.”
> Ta teden ste napisali odprto pismo zunanjemu ministru Samuelu Žbogarju, da izstopate iz posvetovalne skupine o izvajanju arbitražnega sporazuma. Zakaj ta korak?
“Pred referendumom sem obljubil, da bom ne glede na izid glasovanja še naprej pripravljen pomagati, bodisi pri obuditvi pogajanj o iskanju nove diplomatske rešitve spora med obema državama ali pri pripravi memoranduma za arbitražo. To sem storil zaradi najboljših želja naši domovini in ker se zavedam nujnosti sodelovanja politike in stroke. Žal so se okoliščine v zadnjih mesecih tako poslabšale, da zaradi strokovnih, etičnih in povsem človeških razlogov ne morem več sodelovati pri kuhanju zadnje večerje na podlagi slabega recepta. Ne želim služiti za alibi vladajočim politikom v primeru katastrofalne arbitražne odločitve. Ne samo, da je arbitražni sporazum slab, Hrvaška ga tudi vseskozi krši in prejudicira odločitev. Za nameček je delovanje vseh skupin in podskupin ter drugih arbitražnih akterjev postalo popolnoma nepregledno in vsaj iz mojega zornega kota neučinkovito, saj se že nekaj mesecev nismo sestali, pa tudi sicer ni jasno - razen morda izbrancem - kaj se dogaja v ozadju. Enostranski potezi hrvaškega geodetskega zavoda in ministrstva za kmetijstvo sta eklatantna primera, ko bi morali pravniki zavzeti skupno stališče in svetovati zunanjemu ministrstvu in vladi, pa se to na žalost ni dogodilo.”
Marko Pavliha bo svojo knjigo Nismo rojeni le zase: beležke učenca duhovnosti, predstavil prihodnji četrtek, 27. januarja, ob 19. uri, v Kavarni Rezidenca Park v Luciji. Nastopil bo tudi Slavko Ivančić. Konec februarja se bo z bralci srečal tudi v Novi Gorici.
> Kdaj ste bili nazadnje na počitnicah na Hrvaškem?
“Bržkone pred kakšnim desetletjem, pred vstopom v politiko.”
> Pred dnevi ste se vrnili z Malte. Kaj ste počeli tam?
“Že 13. leto tam predavam na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo, ki deluje pod pokroviteljstvom Mednarodne pomorske organizacije. Podiplomske študente učimo, kako mednarodne konvencije pretopiti v njihovo nacionalno pravo in jih učinkovito izvajati. Letos sem predaval skupini 35 študentov iz 28 držav. Poleg tega sem bil povabljen na sprejem pri predsedniku vlade, obiskala nas je delegacija vlade v senci, večerjal sem z japonskim ministrom, ki je na Malti lobiral za japonskega kandidata za mednarodno sodišče v Haagu. Nemo profeta in patria, pravi starodavni rek, in tudi jaz opažam, da sem v tujini bolj cenjen kot doma.”
> Kdo vas doma ne razume?
“Moj problem je precej podoben tistemu, ki ga je prof. dr. France Bučar omenil v enem svojih zadnjih intervjujev. Najteže je biti nevtralen. Karkoli javno poveš, ti zamerijo vsaj eni ali pa kar oboji. S tem se srečujem zlasti, odkar sem se umaknil iz strankarske politike. Od marca 2007 nisem več član nobene stranke, prej sem bil slabi dve leti član LDS. Nikoli nisem bil član SD. Je pa res, da sem naredil veliko politično napako, ko sem zapuščal potapljajočo se barko LDS-a in postal član SD-jeve poslanske skupine. Postati bi moral neodvisen poslanec.”
“Nisem še poskusil vsega. Na primer za jogo se še nisem odločil.”
> Kakšno je vaše svetovnonazorsko prepričanje?
“Naša generacija je bila vzgojena v levičarskem duhu z liberalnim pridihom. So bili pač takšni časi. Po drugi strani pa sem tudi konservativen. Opažam, da še najbolj, ko se je treba kaj odločiti glede svojih otrok in družine.” (smeh)
> Zakaj na zadnjih volitvah niste več kandidirali?
“Ocenil sem, da je čas, da se vrnem v akademske vode. Tej odločitvi je v veliki meri botrovala moja družina. Žal so bili tudi moji domači deležni nekaj zelo nizkih udarcev, zlasti moja soproga, ki je sodnica na piranskem okrajnem sodišču. Tega nisem pričakoval. Razočaranje je bilo preveliko.”
> Ste bili v politiki naivni?
“Čeprav sem formalno pripadal eni opciji, se nisem znal tako obnašati. Mnogo naših politikov je naravnost obsedenih s tem, da bi čim prej naredili kariero znotraj stranke. Ogromno energije porabijo za to, namesto da bi delali za ljudi. Po moje - to sem opisal tudi v knjigi - bi morala država delovati kot človeško telo. Potrebuje možgane in zdravo pamet, dušo in srce, pa tudi levico in desnico. Zato sem bil vedno zagovornik velike koalicije. Mislim, da si ljudje zaslužijo sodelovanje obeh rok. Politiki bi morali zbrati moč za to sodelovanje, če že ne formalno, pa vsaj pri določenih projektih. Tipičen primer je arbitražni sporazum. Če bi bilo tako sodelovanje možno, potem bi res verjel, da politiki razmišljajo tudi o tem, kaj je bolje za ljudi. Ampak od tega smo še zelo daleč.”
“Nekateri mi očitajo, da sem se preveč razgalil, kar je res. Včasih si ne bi upal pisati o svojih občutkih, tudi erotičnih.”
> Kako se spominjate dneva, ko ste leta 2004 postali minister za promet v tedanji Ropovi vladi?
“S soprogo sva po ustaljenem ritualu zjutraj pila kavo, ki jo vedno skuham jaz. Po radiu sva slišala novico, da SLS zapušča koalicijo in da trije ministri, med njimi tudi minister za promet, odhajajo iz vlade. Tedaj mi je žena izrekla stavek, za katerega ji je bilo potem verjetno vrsto let žal. Rekla je, Marko, samo da ne boš a priori rekel ne, če bi te slučajno povabili. Čez nekaj ur se je potrdila močna ženska intuicija. Poklicali so me na sestanek, in čez nekaj dni sem bil že minister.”
> Dotlej se s politiko niste ukvarjali?
“Ne. Javno sem se začel oglašati s komentarji nekaj let poprej, ko so Hrvati prvič naznanili, da bodo razglasili izključno ekonomsko cono. Gotovo pa je bila za moj vstop v politiko odločilna podpora moje družine. Verjetno je soproga čutila, da sem se začel v svoji akademski karieri na neki način dolgočasiti. Ravno v tistem času sem postal redni profesor, kar pomeni vrh univerzitetne lestvice. Objavil sem že veliko člankov in drugih del, z ženo sva ustvarila dom in dva čudovita otroka. Star sem bil nekaj čez 40 let in sem se spraševal, kaj zdaj. Ne bom trdil, da se mi to povabilo ni zdelo imenitno, ampak prevladali so razlogi etične narave. Že leta sem opozarjal na številne probleme, zlasti na področju pomorstva, potem pa sem nenadoma dobil vajeti v roke. Če bi takrat rekel ne, bi bilo to neetično.”
> Mediji zadnje čase razkrivajo delovanje gradbenih kartelov pri gradnji avtocest. Ste kot minister občutili te pritiske?
“Seveda sem jih. Skorajda bal sem se teh lobijev, saj sem se največ ukvarjal prav z gradnjo avtocest. Ne vem, če sem bil uro v svoji ministrski pisarni, ko me je že poklical Ivan Zidar. Klica nisem sprejel, tajnici sem rekel, da ga bomo poklical nazaj. Potem je želel priti k meni na obisk, pa sem rekel, da bom jaz prišel k njemu. Prometa ne moreš upravljati iz kabineta, je bil slogan, ki se je porodil v moji pesniški duši. (smeh) V dveh mesecih sem obiskal vse pomembne prometne, gospodarske in upravne deležnike, kar je naletelo na zelo ugoden odziv. Zidar je kasneje dejal, da sem bil edini tako mlad, mislim, da je celo uporabil celo besedo smrkav, ki se mu je upal postaviti po robu. Moram pa poudariti, da je bilo najino sodelovanje dobro, kakor tudi z vsemi drugimi cestnimi oziroma gradbenimi akterji.”
> Na kaj ste v svoji politični karieri najbolj ponosni?
“Mislim, da sem po naravi povezovalen. Bolj verjamem v sodelovanje kot v tekmovanje. Sem prijazen, nisem napadalen in imam solidno znanje. Kot ministru mi je uspelo izdelati strategijo prometne politike, ki jo je sprejela vlada. To se dotlej v samostojni Sloveniji še ni zgodilo. Kot opozicijski poslanec pa sem med drugim pripomogel, da je tedanji predsednik vlade Janez Janša sprevidel pomen ustanovitve evro-sredozemske univerze Emuni, za kar mu izrekam priznanje. Sem bil pa zato deležen kritik od levice, češ da koketiram z desnico.”
> Zdaj javno protestirate, da ste zaradi tega izključeni tudi iz nekaterih medijev.
“Naporno je biti nevtralen, ker nikomur nisi zares všeč. Tudi za medije ni zanimivo, če si spraven in sodelovalen.”
> Po drugi strani pa ste ravno odpadniki iz politike za ljudi najbolj zanimivi. Recimo tisti, ki ste sodelovali na okrogli mizi Resetirajmo Slovenijo.
“To je res. Nisem pričakoval tako burnega odmeva na to okroglo mizo. Zgodilo se je podobno kot pri arbitražnem sporazumu. Mimogrede, glede arbitraže in reševanja spora s Hrvaško že 20 let zastopam ista stališča, za razliko od mnogih, s predsednikom vlade na čelu. Seveda sem bil spet obsojen, da sem prestopil na desnico.”
> Če nisi naš, si proti nam?
“V tem primeru očitno moji argumenti bolj ustrezajo desnici, ampak gre za pomembna vprašanja, ki ne smejo podlegati pritiskom strankarske politike. Nisem pričakoval takih političnih napadov in diskreditacij, celo od predsednika države, kar je grozno.”
> S čim vas je prizadel?
“Tiste, ki smo bili proti, je označil za nepoznavalce in diletante na področju mednarodnega prava.”
> Uteho ste potem iskali v družini in knjigah?
“Tako je. Knjige sem dobesedno požiral, praktično vse, ki sem jih kot vir navedel na koncu svoje knjige Nismo rojeni le zase, in še mnoge druge. Med branjem sem si delal izpiske, ki so začeli dobivati obrise zaokrožene celote. Misli, ki sem jih našel pri drugih avtorjih, sem nadgradil s svojimi razmišljanji na določeno temo. Ker pa v življenju ničesar ne počnemo le zase in sem želel 'podobo na ogled postaviti', sem zapiske poslal nekaj založbam. Prva se je odzvala založba Libris, kar mi je bilo zelo ljubo, ker gre za primorsko založbo. Ampak knjigo sem v prvi vrsti napisal zaradi lastnega razvoja.”
> Že dlje časa prebirate duhovno literaturo?
“Že od malih nog, vendar te plati svojega življenja doslej javnosti nisem razkrival. Sam pri sebi sem iskal odgovore na ključna bivanjska vprašanja. Moji starši so me zastrupili s knjigami, tudi s psihološkimi. Moj oče je med drugim študiral psihologijo, in pri nas doma se je dala dobiti marsikatera knjigo pokojnega Antona Trstenjaka, ki je bil v tistih 'železnih' časih skorajda prepovedan. Pritegnili sta me je širina in preprostost njegovega razmišljanja. Tudi pri študiju prava me je najbolj mikala etika, iskanje tistega, kar je v pravu bolj ali manj večno.”
> V knjigi opisujete, kako ste se podvrgli raznim terapijam, tudi hipnoterapiji. Kaj ste novega spoznali pri tem?
“Zaradi nekaterih svojih stisk sem pri iskanju novih poti poskusil tudi hipnoterapijo. S hipnozo so povezane napačne predstave, da te nekdo spravi v nezavedno stanje in potem vpliva nate. To niti približno ni tako. Gre pa seveda za spremenjena stanja zavesti. Nisem še poskusil vsega. Na primer za jogo se še nisem odločil. Iznašel pa sem recept zase: kombinacija jutranjih tibetanskih vaj pomlajevanja, meditacije in hipnoterapije. Koristen je tudi premislek pred spanjem, kaj si dobrega ali slabega naredil tisti dan, in kratek načrt za naslednji dan. To povežem s pozitivno vizualizacijo. Ko si človek ustvari slikovno podobo prihodnjega dneva, moč in vibracija pozitivnih misli privabi v njegovo življenje dobro. Misli so energija, in če razmišljamo pozitivno, je zelo velika verjetnost, da nam bo okolje odgovorilo na enak način.”
> Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da o duhovnosti govori bivši in morda tudi bodoči politik. Kakšni so odzivi?
“Za zdaj v glavnem pozitivni. Prejel sem recimo zelo lepo pismo enega najbolj uglednih primorskih gospodarstvenikov. Tudi na spletu, na mojem blogu in Facebooku so odmevi dobri.”
> Kaj pa kritike?
“Nekateri mi očitajo, da sem se preveč razgalil, kar je res. Nikoli ne bom pozabil besed pisatelja Luja Šproharja. Ko sem živel v Kanadi, sva si dopisovala, in dejal mi je, da so moja pisma zelo berljiva, da pa mi pri pisanju manjka določen organ. (smeh) Takrat nisem imel poguma, da bi naredil korak naprej in pisal tudi o tem, kaj vse sva z ženo prestajala prvo leto v Kanadi. Da bi pisal o svojih občutkih, tudi erotičnih. A dober avtor mora biti iskren, in če v knjigi ne bi povedal tega, kar sem, bi nekaj manjkalo. Potem bi bil to le kolaž tujih misli, ki sem jih morda nadgradil s svojimi pogledi, skratka neke vrste strokovno znanstveno delo, še eno v poplavi tovrstne literature.”
> Ste zadovoljni z napisanim?
“Če drugega ne, imam to knjigo zase, za svoj opomnik. Mislim pa, in to mi potrjujejo tudi pri založbi, da smo na dobri poti, da je knjiga ljudem prinesla nekaj novega.”
> Vas primerjajo z dr. Janezom Drnovškom?
“Res mi je nekdo rekel, da sem zdaj kot Drnovšek. Ob tej primerjavi sem bil počaščen, izrazil pa sem tudi upanje, da se ne bi znašel v takih zdravstvenih težavah kot on. Drnovšek se je začel ukvarjati z duhovnostjo zaradi zdravstvenih težav. No, jaz pa zaradi politične abstinence, kar je po svoje tudi zdravstvena težava. (smeh) Gotovo pa Drnovška zdaj bolje razumem. Razumem, koliko utehe je črpal iz tovrstne literature in tudi iz lastnega pisanja.”
> Ali tudi politiki v času krize iščejo odgovore v etičnem delovanju?
“Absolutno. Prvi, ki je opozoril na etične vidike svetovne krize, je bil nadškof dr. Stres, ki ga izjemno cenim. Njegove besede so me zelo presunile, čeprav je vse skupaj logično in očitno. Morala je človekovo notranje dojemanje, kaj je dobro in kaj slabo, etika pa je naš odnos do sveta. Dalajlama zelo pogosto govori o sočutju. V slovenščini ima ta beseda žalosten prizvok. Sočustvujemo z nekom, ki je žalosten. To ne drži, kajti sočutje pomeni, da čutimo z nekom v dobrem in v slabem. Jasno, da sta nas pogoltnost in grabežljivost pripeljali do tu, kjer smo. Po drugi strani pa se čudim, da se večina pravnikov in politikov izogiba etike kot hudič križa. Ko sem na zadnjih dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu govoril o zlorabah prava, me je predsednik Zveze društev pravnikov Slovenije ožigosal, da sem iracionalen in pretirano čustven.”
> Kako naprej?
“Vsak mora resetirati sebe. Ne samo, da se ugasne in ponovno prižge, ampak bi moral razmišljati tudi o novi programski opremi. To je začetek. Sam si želim vsaj delček tega, o čemer sem pisal, udejanjiti v vsakdanjem življenju. Prizadevam si biti prijazen, strpen, želim pomagati. Tako se širi pozitivna energija. Ko bo to spoznalo še več ljudi, tudi politiki, sem prepričan, da nam bo šlo bolje. Ker drugače ne more biti.”
ALJA TASI
