Med belim listom in rdečo zastavo
Čez glavni trg mimo cerkve Sv. Florjana v Števerjanu ni bilo mogoče z avtom. Tlak je bil razkopan, brneli so gradbeni stroji, delavci prekladali velike kamnite plošče. Da smo lahko prišli do spomenika padlim v NOB, smo morali preskakovati ovire. Mlada županja Franca Padovan s ponosom pravi, da je obnova trga “prvo večje javno delo v občini”.
“Trg obnavljamo s sredstvi dežele Furlanije-Julijske krajine, približno 600.000 evrov,” pravi. “Če ne bi imeli pomoči z dežele, bi lahko občino zaprli. Naši kmetje ne plačujejo davkov, zato občina nima svojih prihodkov.”
Števerjan je majhna občina. Meri le nekaj več kot deset kvadratnih kilometrov in šteje 850 duš. “Ljudje se večinoma ukvarjajo z vinogradništvom, v zadnjem času tudi z oljkarstvom, saj je v vinogradništvu kriza,” pravi županja.
Osemdeset odstotkov prebivalcev je Slovencev, ostali so iz narodnostno mešanih družin. Javni napisi in krajevne table so dosledno dvojezični. “Poslujemo dvojezično,” pravi županja, ki je bila izvoljena na listi Slovenske skupnosti. “Vsi dopisi so dvojezični, seje občinskega sveta so v slovenskem jeziku,” pravi. “Tajnik je sicer Italijan, vendar mu vse sklepe prevedemo v italijanski jezik.” Čeprav je Števerjan v Italiji, morajo vsi uslužbenci znati slovensko. V tem pogledu je občina zgledna.
“Imamo osnovno šolo in vrtec, ki sta dobro obiskana,” pravi Padovanova. “V šoli je 33 učencev, v vrtcu pa 27 otrok.” Pohvali se, da so v šolo in otroški vrtec vpisani tudi otroci iz bližnje Slovenije. Samo nekaj kilometrov je do Huma na slovenski strani Goriških brd, do Gorice, ki je glavno mesto pokrajine, je dlje, sedem kilometrov. A v Števerjanu izgubiš občutek za razdalje, saj je pokrajina gričevnata, na hribčkih in pobočjih so lično urejena gručasta naselja. Na prvi pogled vse deluje mirno in harmonično. “Zato tudi nimamo mestnih redarjev,” pravi županja. “Imamo postajo orožnikov, kar je za naše potrebe čisto dovolj.”
Toda prometa je v zadnjem času vse več, zato je tudi ogroženost na cestah večja. “Zlasti nezadovoljni smo nad vozniki iz Slovenije, ki vozijo divje,” pravi županja. “Dobila sem kar precej pritožb domačinov. Zato slovenske voznike prosim, naj pri nas vozijo počasneje.”
Padovanova kar nekajkrat poudari, da ženska pri njih težko prodre v družbi, saj je okolje še zmeraj precej konservativno. Prav zato se ji zdi čudno, da so jo na zadnjih volitvah izvolili s tolikšnim številom glasov. Nasledila je dolgoletnega števerjanskega župana, že skoraj legendarnega Hadrijana Corsija.
Corsi ima v Števerjanu gostilno. “Gostilna Koršič” piše na tabli pred njo. Corsi je pravzaprav poitalijančeni Koršič, a je nekdanji župan obdržal italijansko obliko priimka. Tudi njegova hčerka Hadrijana se piše Corsi. Odprla nam je, pa čeprav je bilo še zgodaj, in nam postregla s kavo.
“Gostilna je od leta 1900,” nam je povedala. “Dobili smo jo od pranonotov. Držimo se stare, dobre tradicije. Kuhinja je bogata. Imamo furlanske, nemške, tudi madžarske specialitete. Zdaj, v času velike noči, je naša lokalna posebnost fuja, jed, ki spominja na čevapčiče ... to je kruh, namočen v vodi, kjer se je kuhal pršut, tako, da dobi okus. Dodamo drobnjak, začimbe. To je preprosta domača jed. Nato imamo frtalje iz zelišč, golaže, polento, domačo pašto ...”
In vina? “Največ je rebule in tokaja,” pravi. “Pred približno 20 leti so naši kmetje sledili tedanji modi in začeli proizvajati sivi pinot, chardonnay, souvignon, zdaj pa se spet vračajo k starim trtam.”
Za mizo na dvorišču pred gostilno se nam pridruži Filip Hlede, predsednik Slovenskega kulturno prosvetnega društva Frančišek Borgia Sedej. V Števerjanu namreč delujeta dve društvi: “Sedej”, ki nosi ime znanega goriškega nadškofa, je katoliško, Briški grič pa je nagnjeno bolj na levo.
“Naše društvo deluje že več kot 60 let,” pravi Filip Hlede. “V njem so mešani pevski zbor, dva otroška zbora, imamo mladinski krožek, dramsko družino, štirikrat na leto izdajamo Števerjanski vestnik. Letos bo že 41. zaporedni števerjanski festival narodnozabavne glasbe, verjetno najpomembnejši dogodek za naše društvo.” Festival je ključni trenutek za ves kraj, po njem Števerjan slovi širom naokrog. Letošnji bo 1., 2. in 3. julija. “Društvo ima od 60 do 80 članov, v odboru pa nas dela 20,” ponosno pravi Filip. “Društvo temelji na mladini. Sam sem vanj vstopil pri 18. letih.”
Želimo vedeti, če mladi iz Števerjana še vedno vztrajajo doma, ali jih ne privlači živahno dogajanje v Gorici ali nekoliko bolj oddaljenem Vidmu. “Med našo mladino in mladino iz Gorice je velika razlika,” pravi Filip. “Zelo zelo velika. Čeprav nas od Gorice loči le 5 kilometrov, ostajamo na vasi. Med nami se je vzpostavil zdrav društveni duh, ki nas navdaja s pravimi vrednotami.”
Kakšni pa so odnosi z drugim števerjanskim društvom, Briškim gričem? “Pred leti so med nami še bili kratki stiki predvsem politične narave, zdaj ne več. Ponekod tudi sodelujemo,” pravi Filip.
Kljub izboljšanim odnosom med društvoma pa za prvi maj še vedno postavljajo vsak svoj mlaj. “Sedejevci” mlaj z “belim listom” (brezo), Briški grič pa z rdečo zastavo.
Društvo Sedej ima prostore v stavbi na glavnem trgu v Števerjanu, ki je last Cerkve, društvo Briški grič pa v Bukovju.
Tu nas je pričakal Silvan Pittoli, predsednik fotokluba Skupina 75 in odbornik društva Briški grič. Društvo je nastalo takoj po koncu druge svetovne vojne, njihove člane pa vseskozi navdihujejo vrednote narodnoosvobodilnega boja, ki je v Števerjanu imelo močne postojanke. Društvo je daleč naokrog znano po prirejanju tradicionalnih osrednjih prvomajskih proslav. “Tudi letos jo bomo imeli,” pravi Pittoli in nam v roke potisne letak z vabilom na prvomajsko proslavo.
Po stopnicah se povzpnemo v prvo nadstropje kulturnega doma, kjer je muzej kmečke kulture Brincelj. “Člani društva smo od 1979 do 1981 po Števerjanu zbirali kmečko orodje in kuhinjske predmete, ki so bili značilni za ta predel Goriških brd,” pravi Pittoli. “Tako se je nabralo približno 230 različnih predmetov in 70 dokumentarnih fotografij o delu in življenju v preteklosti.” Posneli so tudi film Prepletanja, ki prikazuje, kako so Slovenke iz Benečije hodile v Brda nabirat češnje in jih prodajale v Trstu, ter tu kupovale stvari, ki jih v Benečiji niso imeli.
Pittoli pravi, da so bili v društvu prejšnja leta veliko aktivnejši kot danes. “Imeli smo moški, mešani in otroški zbor, danes pa nimamo nobene stalne skupine,” pravi. Imajo pa zdaj veliko fotografskih razstav. Društvo je znano tudi po pohodništvu. “Leta 1980 smo organizirali prvi spominski pohod Števerjan-Gonjače, ki je trajal kar 28 let, kar je lepa doba. Pred dvema letoma smo imeli tudi čezmejni pohod Spoznavajmo Brda ...”
Iz Bukovja smo se spustili proti Valerišču, od tu pa po poti v smeri Krmina in Vidma. V Jazbinah (po italijansko Giasbana) je turistična kmetija Kovač, ki jo vodita Rudi in Zvonka Koršič. “Kmetija se imenuje Kovač, ker so se moji predniki dolga leta ukvarjali s kovaštvom,” pravi Rudi. Žena Zvonka je doma iz Mirna. “Sem zadnji od devetih otrok,” pravi Rudi. “Kmet sem postal že pred 53 leti. Tedaj je oče kupil traktor, jaz pa sem takoj zatem pustil šolo. Odločil sem se za delo na zemlji.” Pravi, da niso nikoli izdelovali vina, raje so služili s prodajo grozdja. A zdaj so časi hudi, tudi s tem ne zaslužijo dovolj, da bi brez težav vračali kredite, ki so jih najeli za obnovo stare hiše. V njej so uredili štiri apartmaje za goste in skupno jedilnico. Obnavljati so začeli, ko je bila še lira, končali pa z evrom. Stroški za obnovo so se zaradi tega kar podvojili. In zdaj je še kriza. “Denarja ni več,” pravi. “Vsi kmetje jočejo, časi so zelo grdi.”
“Zadnjič sem kupil buteljko vina iz Čila. Stala je 1,90 evra. Vino kljub nizki ceni ni bilo slabo. Vidite, to so posledice globalizacije. Ampak zdaj sva z ženo že v penziji, kmetijo bosta v roke vzela sinova.” Ko smo obiskali kmetijo, sinov ni bilo. Bila sta v Toskani, kjer sta sadila trte. Tudi tako morajo preživeti. Z znanjem, ki so ga pridobili v vinorodnih Brdih. ROBERT ŠKRLJ
