Med slavljenjem 150-letnice Italije je bil Trst mrtvo mesto
Italijanska država praznuje 150-letnico. Nastala je 17. marca 1861, ko je savojski kralj Viktor Emanuel II. dobil naziv italijanskega kralja. Odtlej je pridobila nekaj ozemlja in ga nekaj izgubila, dvakrat je zamenjala prestolnico, šla je skozi dve svetovni vojni, iz monarhije se je preoblikovala v republiko, iz gospodarsko zaostale države v industrijsko silo, prestala je svinčena leta terorističnega razsajanja, prebrodila mnogo kriz, zdaj pa se zdi, da nima bodočnosti.
“Stanje države ni dobro, pa ne samo zaradi njenega predsednika vlade,” je ocenil Fabio. Pri tem je pogledal prijateljico in jo vprašal: “Saj se najbrž strinjaš, kajne?”Pamela je prikimala: “Gotovo.”
Ona je odvetnica, on riše karikature za levičarski dnevnik Unità in za neodvisni dnevnik Il Fatto Quotidiano, ki je usmerjen proti Berlusconiju. Iz Milana, kjer živita, sta konec prejšnjega tedna prišla na izlet v Trst. Sobotno jutro sta izkoristila za ogled tržaškega nabrežja. Za praznovanje 150-letnice svoje države se nista preveč zmenila. Nista med tistimi, ki so na okno izobesili italijansko zastavo. “Vseeno se nama zdi prav, da se praznuje. Tudi proslave, ki smo jih spremljali po TV, so se nam zdele lepe,” je dejal Fabio.
Sedela sta ob kipu italijanskega bersaljerja, ki ponazarja prihod italijanske vojske v Trst novembra 1918. “Ravnokar sva sedla, da bi kaj prebrala o tem spomeniku,” je razložila odvetnica. Italijani si očitajo, da premalo poznajo svojo zgodovino. “Zgodovina se v šolah poučuje površno in slabo, na univerzah pa ni nič boljše,” je povedal Fabio.
Preteklost pozna, kdor se vanjo poglablja iz lastne radovednosti. Novinar dnevnika Corriere della Sera Aldo Cazzullo v knjigi Viva l'Italia! ugotavlja, da so Italijani navezani na svojo državo, a da pravega domoljubja ne zmorejo. V zavesti povprečnega Italijana so namreč ključna poglavja italijanske zgodovine vredna pozabe. Cazzullo ugotavlja, da sta zlasti dve obdobji, na kateri bi morali biti ponosni, žrtev potvarjanja. Gre za risorgimento in odporništvo.
Gibanje za združitev Italije sredi 19. stoletja ni v modi, je prepričan Cazzulo. Zato Italijani pogosto zamešajo risorgimento z rinascimentom. Kdor pa vsaj približno ve, kaj se je dogajalo sredi 19. stoletja, risorgimenta nima rad. Levičarji mu očitajo, da je bil pri socialnem vprašanju nazadnjaški. Katoličanom ni pogodu, ker je šel navzkriž s papeško državo. Pristašem Severne lige pa gre itak v nos, saj bi po njihovem sever bolje shajal brez juga. O risorgimetnu velja mit, češ da je bil kaprica peščice liberalcev, kar pa ni res. Navdušil je na tisoče Italijanov iz vseh družbenih slojev.
Po Cazzulovem mnenju imajo Italijani napačno predstavo tudi o odporništvu. Obveljalo je prepričanje, da v Italiji ni bilo pravega partizanskega gibanja, da so državo osvobodile tuje sile, brez katerih bi Italijani še naprej prisegali na fašizem. In vendar je tudi v italijanski zgodovini mnogo antifašističnih junakov. Takih, ki so se pogumno borili, tako kot so se hrabro bojevali tudi junaki risorgimenta.
“Zastava in domovina sta v Italiji dolgo veljali za desničarski vrednoti,” je komentiral David Štokelj. Mladi nevrolog, ki se iz domačega Trsta dnevno vozi na delo v Pordenon, ni praznoval 150-letnice italijanske države. “To ni moj praznik, ker sem Slovenec, ki živi v Italiji. Vsekakor ta praznik spoštujem in se mi zdi prav, da Italijani praznujejo. Je pa protislovje v tem, da zdaj izobešajo italijanske zastave tudi levičarji. Nekoč so bili drugačnih pogledov, zdaj pa so nacionalisti, ker s tem nasprotujejo Berlusconiju in zlasti Severni ligi.”
O tem, da v Italiji ne praznujejo vsi, je v zadnji številki pisal tudi The Economist. Angleški tednik omenja vladno Severno ligo, a tudi nekaj intelektualcev z juga Italije, ki se jim toži po davnem Neapeljskem kraljestvu. Toda pomanjkanje narodnega ponosa ni največja težava. Statistike kažejo, da Italija na ključnih področjih zaostaja za evropskimi državami.
“Javnemu zdravstvu ne gre dobro,” je ocenil Štokelj. “Sredstev je vedno manj, kar se najbolj pozna pri pomanjkanju osebja. Mnogo zdravnikov je brez dela ali pa dolgo čaka na stalno zaposlitev. Poznam razmere v Furlaniji Julijski krajii, kjer še ni tako slabo. Gotovo pa je na jugu veliko slabše. Tam so bolnišnice zastarele, ni osebja ... Sliši se, da vlada nalašč daje manj denarja, da bi od tega imelo korist zasebno zdravstvo. O tem lahko imam svoje mnenje, ne morem pa biti gotov, da je res tako. Lahko pa povem, katera so dejstva, in sicer da je denarja vedno manj, da se čakalne dobe daljšajo in da marsikje ne nadomeščajo upokojenih zdravnikov.”
Tudi v znanstveno raziskovanje Italija vlaga vse manj. “Italija v primerjavi z drugimi državami namenja znanosti manj denarja,” je v ponedeljek ob koncu delovnega dne razložil Martin Scarcia. Po mami je Slovenec, po očetu Italijan. Tudi on pravi, da spoštuje proslavljanje 150. obletnice nastanka italijanske države, a praznika ne čuti za svojega.
Po diplomi iz informatike v Trstu in magisteriju iz fizike v Vidmu se je zaposlil na mednarodni šoli za napredne študije (SISSA) v Trstu. Šolo je julija obiskal tudi italijanski predsednik Giorgio Napolitano, ki so ga mladi raziskovalci pričakali v majicah z napisom “Salviamo la ricerca” (Rešimo raziskovanje).
“Prvi vzrok, zaradi katerega je za raziskovanje vedno manj denarja, je čisto preprosto ta, da ga državi verjetno primanjkuje,” je začel razlagati Scarcia. “Drugi pa je v tem, da v velikih evropskih državah in v ZDA raziskovanje financirajo tudi velika podjetja. Za Italijo je značilno, da nima dosti velikih podjetij, ampak predvsem srednja in majhna. Ta pa ne vlagajo v raziskovanje.”
Po besedah računalniškega izvedenca ima tudi visoko šolstvo hude sistemske hibe. “V Švici ali v Nemčiji si vsak profesor sam izbere svojo raziskovalno skupino, a potem odgovarja za delo, ki ga je opravil. V Italiji dobiš denar, potem pa postane nepomembno, kako ga uporabiš.”
Nelagodje preveva tudi šolnike. “Da v Italiji šola in temeljno izobraževanje nimata prave podpore, tudi sega še v tisti čas okrog leta 1861,” meni Marta Ivašič, ki poučuje zgodovino in filozofijo na znanstvenem liceju Franceta Prešerna v Trstu. Po njenem mnenju so bila obdobja, ko se je raven šolstva dvignila, danes pa je povsem drugače. “Na šoli ni bilo nikdar prave bogatije, zdaj pa je še slabše. Skušajo povečati razliko med tistimi, ki si lahko privoščijo kvalitetno šolstvo, in tistimi, ki si ga ne morejo. To pa ne samo s financiranjem privatnih šol, ampak tudi na mnoge druge načine. Ob tem pa se uvaja neka hierarhija v šolski strukturi, zaradi katere se podrejenim jemlje pravica izražanja mnenj.”
Marta Ivašič se rada nastavlja vprašanjem, ne pa fotografskemu aparatu. Poučuje več kot trideset let. Svoje dijake je vedno spodbujala k sodelovanju pri mnogih delavnicah in neučnih pobudah. Tako je bilo tudi letos. “Na šoli smo sprejeli vabilo in se pridružili pobudi, ki jo sedaj vodimo z licejema Galilei in Carducci na temo Zedinjena Italija in njeni odmevi v Trstu. Pretežno študijsko naravnana pobuda nas spodbuja, dijake in profesorje, da o stvareh zvemo kaj več in da o njih razmislimo.”
Ivašičevi ni všeč vprašanje, kako Slovenci v Italiji doživljajo 150-letnico italijanske države. Ne zdi se ji prav, da na to vprašanje odgovarjajo Slovenci, ko pa gre za vprašanje, ki bi ga bilo treba postaviti Italijanom. “Italija je nastala kot nacionalna država, državljanstvo pa je stvar pravic, dolžnosti, ustave, republike, v tem dobesednem pomenu - skupne stvari. Gojim seveda spoštovanje in vidim tudi priložnost za nas vse, da bi se stavri zasukale v plodnejšo smer. V uresničevanje ustavnih načel. Tistih o delu, o odpravljanju ekonomskih in socialnih ovir in razlik med spoloma, o jezikovnih manjšinah, o zavračanju vojne ...”
Vsi sogovorniki so se strinjali, da ob proslavljanju 150-letnice italijanske države ni bilo nestrpnih izpadov. Odvetnica in karikaturist, ki živita v Milanu, sta tako cenila nastope predsednika Napolitana. In tudi tržaški sogovorniki niso imeli pripomb. Spet se je izkazalo, da se Slovenci v Italiji drugače odzivajo kot Nemci na Južnem Tirolskem. Tamkajšnji predsednik pokrajine Bozen Luis Durnwalder je v Italiji dvignil vik in krik ob napovedi, da se njegova pokrajina ne bo pridružila pobudam ob praznovanju pomembne obletnice. Slovenske organizacije v Italiji pa so spoštljivo molčale.
Nekateri zamejski politiki so se tudi udeležili slavnostnega dviganja zastave na tržaškem trgu Unità ob 17. marcu. A kratka svečanost je minila hitro in brez odmevov, kot bi bil Trst razstresen. Nekateri Tržačani so na okna izobesili italijansko zastavo, toda večina oken je ostala brez nje.
17. marca je bil Trst mrtvo mesto. Trgovine so bile zaprte, namesto domoljubnih manifestacij pa je bil pri kipu Umberta Sabe shod organizacij, ki zagovarjajo pravice priseljencev. Tam ni bilo trikolor, bili so le rumeni balončki in zastava miru. Senegalci so delili letake, medtem ko je poulični glasbenik zaigral slavno, a nič kaj italijansko My way. “Republika Italija še ni odvozlala nekaterih vozlov, ki so se zategnili že v tistih davnih letih zedinjenja,” je zaključila Marta Ivašič.
Med rojevanjem države je italijanski politik Massimo D'Azeglio izrekel znamenito misel, da je po oblikovanju Italije treba oblikovati še Italijane. Ti so se kljub vsemu oblikovali. Imajo svoj značaj in svojo podobo v svetu. A očitno zdaj nimajo države, na katero bi bi bili ponosni.
PETER VERČ
