Med Slovenci v Buzetu - Pogovor s Smiljo Marinac in Drago Klarić

Buzet je bil povezan s Koprom. Ljudje so tja hodili na delo, v šolo, v bolnišnico. V koprski porodnišnici so ženske iz Buzeta in okolice rojevale otroke. Danes te vezi niso prekinjene, le oslabljene so. “Ampak Buzet je tako zelo blizu Slovenije, da sama včasih ne vem, ali živim na Hrvaškem ali v Sloveniji,” pravi Smilja Marinac iz Buzeta, in se nasmehne.

Draga Klarić in Smilja Marinac, sta Slovenki, ki že 40 let živita v Buzetu. Tudi oni sta svoje otroke rodili v Kopru. Veliko je prebivalcev Buzeta, ki imajo v rojstnem listu napisano, da so se rodili v Kopru. “Zdaj je drugače, zdaj moramo na Reko, saj je puljska bolnišnica od tu bolj oddaljena, kot je reška,” pravita.

Na deževen spomladanski dan smo se dobili v kavarni hotela Sun Sport, čisto zraven teniških igrišč, ki so v sivem dnevu samevala. Da bi se pogovarjali o Slovencih v Buzetu.

Smilja in Draga sta Štajerki, Mariborčanki. Svojo ljubezen sta našli v Istri. In tu ostali. Draga Klarić je dolga leta poučevala matematiko v osnovni šoli Gračišče, na slovenski strani meje, Smilja Marinac pa je delala v Cimosu - v Kopru in tudi v obratu v Buzetu. Zdaj vodita v Buzetu Slovensko kulturno društvo (SKD) Lipa - Draga je predsednica, Smilja pa tajnica društva.

“Slovencev je ob meji veliko, v Štrpedu, Požanah, Črnici,” pravi Smilja. “Tu v Buzetu je veliko Škrljev,” hudomušno doda Draga Klarič, ko ji povem svoj priimek. “Verjetno ste po poreklu iz Velikega Mluna,” se nasmeje. “Tudi Božidar Jakac je bil po eni veji iz Velikega Mluna.”

“Danes živi tu, na območju Buzeta, okrog 300 Slovencev,” pravi Smilja Marinac. Društvo, ki so ga ustanovili ob izteku leta 2007, ima 60 članov. To so najaktivnejši, pristavita.

Zdaj, ko sta Slovenija in Hrvaška dve samostojni državi, so se morali tudi Slovenci v Buzetu, podobno kot drugje v Istri (in na Hrvaškem), organizirati, postati ozaveščena narodna manjšina, začeti aktivnost, prebujati zavest pripadnosti. Pri tem jih, pravita, slovenska država podpira.

Kaj počnejo v društvu? “Skupaj z drugimi slovenskimi društvi v Istri vsako leto praznujemo slovenski kulturni praznik,” pravi Smilja. To je najpomembnejši trenutek - kulturni praznik na simbolni ravni povezuje vse Slovence, ki živijo v Istri. “Vsako leto praznujemo 8. februar nekje drugje, v drugem kraju, pri kakšnem drugem društvu, v Pulju, Poreču, Labinu. Tako si razdelimo breme in se družimo.”

Največji problem društva so prostori. “Sestajati se moramo v kavarni, v gostilni. Buzetski župan nam je obljubil, da bo rešil naš problem, vendar je prostor težko dobiti,” pravi Smilja. “Ampak to nas ne ustavlja.”

Zato so več na prostem. “Ob dnevu državnosti gremo, na primer, na pohod po obronkih Čičarije. V tem je simbolika, saj tu poteka meja.”

“V preteklosti se je precej Slovenk iz obmejnih krajev poročilo in priselilo sem, v Buzet in okolico,” pravi Draga. “Iz Pregare, Gradina, ogromno je mojih bivših učenk, morda celo 50 in več. Nekatere so vključene v delovanje društva, druge ne. Na obronku je ogromno mešanih družin, ljudi, ki so se priselili iz Rakitovca. Na popisih prebivalstva se opredeljujejo za Slovence, vendar niso aktivni v društvu, saj so večinoma starejši ljudje.”

“Prav v teh dneh je na Hrvaškem popis prebivalstva,” pravi Draga. “Bomo videli, koliko se jih bo opredelilo za Slovence. Marsikdo se bo opredelil za Istrijana. Je kar precej Slovencev, ki ne znajo slovensko.”

“Vaši otroci govorijo slovensko?” vprašam.

“Seveda, perfektno!” izstrelita.

“Moj sin, ki je zdaj star 37 let, je šolo obiskoval v Kopru,” pravi Smilja.

“Zaradi mene, ker sem poučevala v slovenski šoli, smo doma govorili slovensko,” pravi Draga. “Obiskovali so slovenski vrtec do male šole. Potem sem jih vpisala na hrvaško šolo.”

Zanima me, kakšne stike imajo s slovensko kulturo, s slovensko literaturo.

“V Buzetu nimamo knjigarne, v knjižnici pa je malo slovenske literature,” pravi Smilja. “Kolikor vem, se v Buzetu s Koprom dogovarjajo, da bi organizirali potujočo knjižnico po okoliških vaseh.”

Draga doda, da so lani v Buzetu organizirali dobro obiskano razstavo karikaturista Darka Šarca na temo Hrvati in Slovenci, prijatelji skozi zgodovino.

Ampak. “Mladi ljudje pri nas nimajo časa, da bi se vključili v aktivnosti društva,” pravi. “Težko je, borijo se za preživetje.”

Pogovor zdrsne v težke, mračne vode. “Kriza je huda,” pravi predsednica. “Istra jo občuti šele zdaj, vendar zaradi tega toliko močneje. Propadajo mala podjetja in obrti, zlasti tista, ki so vezana na puljsko ladjedelnico Uljanik. V zadnjem času so zaprli okrog 500 obrtnih delavnic. Prava katastrofa.”

“Kaj pa turizem, gostinstvo?” me zanima.

“Poglejte,” pravi Draga, “včeraj sem se peljala do Draguća in zaprepadeno ugotovila, da pred gostilnami na poti nisem videla parkiranih avtomobilov. Niti enega. Ljudje preprosto nimajo denarja. Poleg tega je Slovenija cenejša kot Hrvaška. Ljudje gredo po nakupih čez mejo, k vam. Niti Tržačanov ni več.”

Ko se voziš proti Buzetu, te na poti pozdravljajo napisi “Dobrodošli v deželi tartufov”. “Ampak tudi tartufov je letos manj,” pravi Smilja. “Čeprav smo dežela tartufov, so pri nas dražji kot v Sloveniji. Je to normalno?”

Ne, verjetno ni, si mislim. “Ampak zakaj?” hočem vedeti.

“Ker je hrana draga, je vse drago,” pravi Smilja. In Draga: “Pri nas je 23-odstotna davčna stopnja, v Sloveniji je nižja. To se pozna, zelo se pozna. Kmečki turizem je bil pred leti zelo uspešen, zdaj pa je vse prazno. Ni denarja.”

Tudi za SKD Lipa ni lahko. Kriza ni prizanesla nikomur. Še dobro, pravita, da je pri članih toliko navdušenja in da vse temelji na prostovoljstvu. “Tri leta zapored smo v Buzetu organizirali tečaj slovenskega jezika,” pravi Smilja. “Vendar pa je Buzet zelo povezan s Slovenijo, slovensko razumejo skoraj vsi. Zato sprva ni bilo pravega zanimanja za tečaj. Ampak letos se zdi, da jih bo več, čez deset. Ker tečaj organizira ministrstvo za šolstvo Slovenije, pošljejo tudi profesorico. Tako je vse na nivoju.”

Zunaj dežuje vse močneje. Oblaki se spustijo niže in zakrijejo stari Buzet na hribu. Pogovor zamre. Mimo oken priskakljajo mladenke pod živobarvnimi dežniki. V štropot dežja se meša svetli zven smeha. Blizu je šola. Gimnazija. V kakšno smer bo pognalo mlado cvetje? Kakšni sadovi bodo dozoreli v deželi Istri, kjer je bilo doslej vse tako zelo premešano in kjer ni bilo mogoče začrtati ostrih meja med kulturami in jeziki?

ROBERT ŠKRLJ

Buzet