Med Slovenci v Kanalski dolini
Po zmagoslavju na svetovnem prvenstvu v Garmisch-Partenkirchnu je Tina Maze prišla v Ljubljano pokazat zlato in srebrno medaljo. Bil je 20. februar. Novo svetovno prvakinjo je pričakalo na tisoče navijačev.
Med slavnostnim sprejemom na Prešernovem trgu je smučarska šampionka pozvala množico, naj pride še na naslednje tekme svetovnega pokala: “Če že pridete v Kranjsko Goro, pridite še v Trbiž. Dvajset minut je od tam. Če že v Mariboru ni bilo nič, naredimo to tekmo slovensko.”
Nameni so se uresničili na pustni petek, 4. marca. Medtem ko so v Kranjski Gori tekle še zadnje priprave na 50. pokal Vitranc, so dekleta že izpeljala prvo od treh trbiških tekem. Tina Maze je držala besedo. Po povprečnem smukaškem nastopu je z odlično slalomsko vožnjo ugnala Američanko Lindsey Vonn in Nemko Mario Riesch ter zmagala v superkombinaciji. Ob vznožju proge na skrajnem italijanskem severovzhodu je zaplapolalo tudi lepo število slovenskih zastav, kar je bil znak, da so slovenski navijači Tinino vabilo na Prešernovem trgu vzeli resno.
Le pesnik, po katerem se imenuje trg pri Tromostovju, seveda ni mogel priti do Trbiža. Zato pa je Tinino zmago kar s prizorišča pozdravil Jure Prešeren. Ne gre za mlajšega Francetovega brata, ki je služboval prav v Ovčji vasi pri Trbižu, pač pa za soimenjaka, ki od leta 1997 upravlja gostišče na vrhu hriba Višarje, po katerem je zmagovito vijugala Mazetova.
“Ne, takrat je seveda nisem motil,” se je prvih marčnih dni spomnil redno nasmejani gostinec. “Tina je bila pri nas, a tako kot pred vsako tekmo je bila zelo napeta. Zato smo ji samo hitro postregli.”
Prešernovo gostišče na Višarjah se imenuje Al convento (Pri samostanu). Je eno prvih, ki ga zagledaš, ko po 12-minutni vožnji z žičnico izstopiš iz ene od stoterih gondol, ki v zimskem času prevažajo smučarje, poleti pa predvsem romarje. Na vrhu hriba, po katerem so se marca spustile najboljše smučarke, namreč stoji cerkvica, ki jo krasijo freske Toneta Kralja. V njej vsako uro poteka trojezična maša: v slovenščini, v italijanščini in v nemščini.
Višarje so namreč turistična atrakcija Kanalske doline, ki zaobjema Trbiž in ščepec okoliških vasi: Žabnice, Ukve, Ovčja vas, Lipalja vas, Naborjet ... Vsega skupaj slabih 6000 ljudi, ki imajo Slovenijo in Avstrijo na dosegu kratkega sprehoda. Tu je pač tromeja, zato mnogi prebivalci Kanalske doline govorijo ali vsaj razumejo tri jezike.
Slovensko govori od 800 do 900 ljudi
“Zapišite,” je v Prešernovem gostišču narejeno strogo ukazala Alma Hlede, ko smo jo vprašali, ali je do Slovencev v Kanalski dolini še čutiti nekaj mržnje. “Niti slučajno. Prav tako napišite: niti slučajno!”
Hledetova je mama Jureta Prešerna. Rodila se je v Ljubljani. Med zahodnimi vrhovi Julijskih Alp se je znašla, ker se je v Kranjski Gori usodno zagledala v Juretovega očeta. Ta jo je pred 38 leti zvabil v Kanalsko dolino, kamor ni prišla za le nekaj marčnih dni kot Tina Maze, ampak za vedno.
“Neverjetno je bilo,” se je spomnila selitve pod Višarje. “Takrat se je moje življenje popolnoma spremenilo. Preveč stvari hkrati se je zgodilo: poroka, družina in povsem novo okolje, kjer nisem znala jezika.”
Bila so sedemdeseta leta. Prešernovi so sredi Trbiža prodajali belo tehniko, a v trgovini se ni govorilo slovensko. Fašizem in nacizem sta pustila svoje sledove, italijanska država pa je slovenščini stregla po življenju. Zato so si v Kanalski dolini redki upali spregovoriti v Prešernovem jeziku. Mnoge slovenske družine so se poitalijančile.
“Slovensko smo govorili samo doma in po zaslugi duhovnika Simica pri nauku,” je med neprestanim streženjem strankam povedala Zalka Mosich, ki zraven cerkve višarske Matere božje prodaja spominke. Trgovino, kjer tudi strežejo hrano, je njena družina začela upravljati že leta 1926. “Mi smo drugače Kersteinovi,” je pojasnila prodajalka. “Živim v Žabnicah, zato bolj kot po slovensko doma govorim po žabniško,” je v redkih trenutkih miru, ko kupci niso ničesar spraševali, hitela razlagati. “Žal nas žabniško narečje govori zmeraj manj.” Nečakinja Elisa, ki ji pomaga pri delu, slovenščine ne zna. “Malo,” se je nasmehnila.
A po besedah Alme Hlede se je v zadnjih 15 letih marsikaj zasukalo na bolje. Odpor do slovenščine je izginil, slovenski jezik so tudi po zaslugi trbiškega ravnatelja Antonia Pasquariella začeli poučevati tudi v vrtcih in šolah. Zdaj je v Kanalski dolini pouk slovenščine omejen na eno ali največ dve uri tedensko. Vodi ga prav Hledetova, ki je po 22 letih dela v trgovini z belo tehniko končno lahko izkoristila znanje s pedagoške fakultete v Ljubljani. “Žal slovenščina nima katedre in jaz sem še vedno suplentka,” je povedala, preden je naštela štiri vrtce, tri osnovne šole in zasebne ustanove, kjer poučuje.
Da v Kanalski dolini zanimanje za učenje slovenščine rase, je potrdil tudi Rudi Bartaloth. Njegova žena upravlja turistično kmetijo Pr' Kranjcu blizu Ovčje vasi, on pa vodi Slovensko kulturno središče Planika, ki je največja slovenska organizacija v Kanalski dolini. Predsednik slovenskega društva je bil zato naslovnik najbolj nehvaležnega vprašanja, koliko je (še) Slovencev v Kanalski dolini.
“Po našem mnenju v vsej dolini govori slovensko od 800 do 900 ljudi,” je ocenil Bartaloth. “Moramo pa upoštevati, da se tisti, ki aktivno ali pasivno znajo slovensko, največkrat nimajo za Slovence.” Toda dejstvo, da se slovenščina zdaj poučuje tudi na šolah, navdaja z optimizmom, ki je pri Bartalothu komaj opazen. “Knjižna slovenščina se bo tu prav gotovo ohranila, a problem je narodna zavest.”
Težava je tudi v tem, da se otroci v šolah in na zasebnih tečajih Planike učijo slovenščine, a jo potem stežka uporabljajo v vsakdanjem življenju. Nekaj posameznikov se odloči za srednje šolanje na slovenskih šolah v Celovcu ali Gorici, ob vrnitvi domov pa ni priložnosti za pogovor v slovenščini. “Tu ni primernega okolja, da bi govorili slovensko,” je dodal Bartaloth. “Tudi pri delu ni te možnosti, saj ni slovenskih podjetij.”
Slovenska država pomaga, kolikor je le mogoče, s financiranjem kulturnih pobud in jezikovnih tečajev. A od drugod ni velike pomoči. Slovenska javnost se za Kanalsko dolino zmeni preredko. Mora se zgoditi nekaj izjemnega, kot je zmaga Tine Maze ali povodenj, kakršna je bila avgusta pred osmimi leti. Nad Kanalsko dolino se je takrat razbesnelo tako deževje, da so narasli potoki in hudourniki terjali tudi nekaj življenj.
Najhuje je bilo v Ukvah, kjer imata sedež SKS Planika in Glasbena šola Tomaža Holmerja. “Delovanje teh dveh ustanov krije 90 odstotkov vsega, kar se dogaja v slovenščini,” je pojasnil Bartaloth. Za ostalo desetino poskrbita župniji v Žabnicah in Ukvah.
“Pri sveti maši vsakič povem eno misel tudi v slovenščini,” je v naglici povedal Dionizij Matevčič, ki mašuje v Žabnicah in na Višarjah. Na vrhu hriba, ki je osrečil Tino Maze, mašuje v ritmu najspretnejših slalomistov. Vsako uro in v kar treh jezikih, med odmori pa ima v zakristiji stalno goste.
“Slovenci so tisti, ki vero še najbolj nosijo v srcu,” je dejal in pomočnika prosil, naj mu prinese podobico. “Poglejte, tu vidite papeža. Lani je bila 650-letnica svetišča na Višarjah, zato smo v Rim nesli naš Marijin kip. Papež se je ustavil pred njim in zmolil.”
Najslabše bo še prišlo
Duhovniki so v zgodovini Kanalske doline vselej igrali pomembno vlogo. Zlasti v času, ko je oblast preganjala slovenščino, so čedermaci spodbujali domačine k izražanju v materinščini. “Če so danes Žabnice in Ukve slovenske, so zato, ker smo se takrat upirali,” je v nekem intervjuju povedal pokojni Rafko Premrl, ki je v Žabnicah služboval do leta 1940, ko so ga “sredi pušk in bajonetov” odgnali iz Kanalske doline.
A to so bili časi, ko so prebivalci doline na italijansko-nemški meji morali računati s Hitlerjem in Mussolinijem, ki sta se pogovarjala o rešitvah za etnično čista obmejna območja. Danes so težave bistveno drugačne, pa ne zaradi tega mile.
“Tu se gospodarska kriza zelo čuti. V zadnjih mesecih nas je močno ugriznila, najslabše pa mora še priti,” je prepričan Bartaloth. Po njegovih besedah je Kanalska dolina živela od mejnega gospodarstva, ki so ga integracijski procesi odpihnili. Tudi marsikatera druga donosna dejavnost je zamrla, velike industrije pa itak ni nikoli bilo. Zato se ljudje izseljujejo. “Ko je leta 1991 nehal obratovati rudnik v Rajblu, je vas štela 2000 prebivalcev. Zdaj jih 450.”
Iz Kanalske doline se ljudje izseljujejo na jug in na sever; v cenejša mesta Furlanske nižine ali v socialno urejeno Avstrijo. Smučišča na Trbižu in na Višarjah niso dovolj vabljiva. “Tekme svetovnega pokala so le enodnevna muha,” je pribil Bartaloth. “Prinesejo turiste za dva, tri ali štiri dni in potem nič več. Za našo dolino je edina rešitev turizem, a premalo in slabo vlagamo.”
Nespodbudni podatki o trbiškem gospodarstvu zato zasenčujejo nedavne dosežke tamkajšnjih Slovencev. Ti so dosegli, da so na palači trbiške občine postavili tudi slovenski napis. Slovenska beseda je vklesana tudi na pročelju hiše sredi Trbiža, kjer je stanoval zavedni slovenski zdravnik Alojzij Dolhar, ki mu je društvo TIGR postavilo spominsko tablo. Bartaloth in sodelavci se uspešno pogajajo, da bi v šolskem letu 2012/13 nastala trojezična šola, s čimer bi se učenci trbiških šol istočasno učili vseh treh jezikov tromejnega območja. Ob vsem tem SKS Planika in glasbena šola Tomaža Holmerja dobro delujeta in tečaji slovenščine so dobro obiskani.
A kdo si bo sploh še prizadeval za slovensko besedo v Kanalski dolini, ko pa se ta prazni? Mladi v njej ne najdejo dela, še celo razvedrila ne. “Sredi Trbiža sta dva puba,” je povedal Jure Prešeren. “Odkar so poostrili nadzor na cestah, mladi še tja ne zahajajo. Vožnja v druge kraje, kjer se lahko zabavaš, pa je itak problematična.”
Nič ne kaže, da bi se Kanalska dolina hitro izvila iz krča. Še Tina Maze je ne bo več obiskala. Konec junija je namreč Norvežan Atle Skårdal, direktor ženskega dela svetovnega pokala v alpskem smučanju, sporočil, da Trbiž ne bo več gostil tekem. Prireditelji se namreč niso dobro odrezali pri pripravi proge in spremnih pobud, višarska strmina pa ni dovolj prijazna za gledalčevo oko.
To je še en hud udarec za dolino, ki jo je marca obsijala čudežna slalomska vožnja Tine Maze v superkombinaciji. Novega čudeža, ki bi Kanalski dolini prinesel nekaj kisika, pa ni na obzorju. Kvečjemu je treba upati v uspešno (super)kombinacijo trdega dela Bartalothov in Prešernov ter molitev gospoda Dionizija.
PETER VERČ
