Med Slovenci v Pulju, kjer je Cankar napisal Jakoba Rudo
Pulj je bil še omotičen od prvomajskih praznovanj. Pod slavolokom Sergijevcev se je trlo ljudi. Iz bližnjega šotora z razstavljenim pristnim domačim oljčnim oljem in vinom, je donela narodnozabavna glasba: “O Marijana, slatka mala Marijana ...” Rdeče obarvani plakati so ljudi vabili k praznovanju 5. maja, dneva osvoboditve Pulja.
Ampak že ob prihodu je v nas vrtala huda dilema: kako pravijo Pulju Slovenci, ki živijo v njem: Pulj ali Pula? To je bilo prvo vprašanje, ki smo ga postavili našim gostiteljicam (padli smo v povsem žensko družbo) v Slovenski hiši, stavbi z železnimi vhodnimi vrati na Držićevi ulici številka dve, zbirališču puljskih Slovencev in sedežu Slovenskega kulturnega društva Istra.
“Ma kakšen Pulj neki!” se je zvonko nasmejala predsednica društva, simpatična in zgovorna Klaudija Velimirović. “Pula je Pula. Govorimo Pula in ne Pulj. Tudi v Sloveniji govorijo Pula. Vemo, da je Pulj pravilno knjižno ime našega mesta, toda tega izraza nihče več ne uporablja.”
Pritrdi ji tudi tajnica društva Jasmina Ilić Draković. “Pulj je star izraz, ki ga zaslediš samo še v knjigah in časopisih,” pravi.
Slovenci v Pulju (kljub vsemu se bomo trdovratno držali knjižne slovenščine) torej, v mestu, ki se ga marsikdo spominja predvsem po služenju vojaščine v času nekdanje skupne države Jugoslavije. Koliko jih je? Je to zajetna skupnost?
“Po podatkih zadnjega popisa prebivalstva nas v Puli in predmestju živi okrog 930,” pravi predsednica. “V naše društvo pa se jih je včlanilo že čez 500.”
Presenečeni obstanemo. Je torej Pulj prav toliko slovensko mesto, kot je Trst, ali še bolj? “To je seveda zgolj številka uradno vpisanih,” odgovarja predsednica. “Res dejavnih jih je okrog 250, kar je še vedno precej. Ti plačujejo članarino in njim enkrat na mesec pošiljamo bilten društva. To je zdravo jedro našega društva.”
Od kod so pravzaprav prišli vsi ti Slovenci? nas je zanimalo. So avtohtoni, so potomci Slovencev, ki so se semkaj priselili še v času avstro-ogrske monarhije, ko je bil Pulj najpomembnejše avstrijsko vojaško pristanišče?
“Ne,” odločno zanika Klaudija, “vsi Slovenci, ki živijo v Pulju, so priseljeni. Nimamo prav nobenih dokazov, da bi bili iz obdobja, ko je avstrijska monarhija pripeljala v Pulj veliko Slovencev, Čehov in Madžarov, da bi kot kvalificirani delavci delali v ladjedelnici, ki so jo odprli leta 1856. Tedaj je v Pulj res prišlo veliko Slovencev. Ampak sledi za njimi so se v glavnem izgubile. Že nekaj časa poskušam ugotoviti, če v našem mestu še živijo potomci teh slovenskih priseljencev. Največ Slovencev pa se je v Pulj priselilo po drugi svetovni vojni. To so bili večinoma oficirji s svojimi družinami. Drugi so prišli iz ekonomskih razlogov.”
Klaudija Velimirović je ob tem na kratko obnovila svojo življenjsko zgodbo.
“Rodila sem se na Krasu, tik ob meji, v Brestovici pri Komnu, ki je le kilometer od meje. Pred drugo svetovno vojno je veliko moških iz naših krajev delalo v tržiški ladjedelnici. Zato so po vojni, ko je meja razdelila te kraje, odšli na Reko in v Pulj, v tamkajšnje ladjedelnice. Tu so potrebovali delavce z izkušnjami v ladjedelstvu. Poleg tega je bila takoj po vojni, v letih od 1945 do 1947, pri nas nastanjena 43. istrska divizija in mnogo deklet je kasneje odšlo skupaj fanti v Istro.”
Klaudija se je v Pulj preselila, ko je bila še deklica. “Moja družina je že bila tu, sama pa sem ostala še nekaj časa pri stari mami, tako da sem lahko končala domačo slovensko osemletko. V Pulju tako živim že pol stoletja, ampak to se na glas ne sme povedati.” (smeh) Pove, da je v Uljaniku delala do leta 1973. “V ladjedelnici je bilo tedaj tudi 8000 delavcev, danes jih je samo še 2000.” In se namuzne: “Tudi veliko mladih iz Istre gre na študij v Slovenijo, potem pa domov pripeljejo nevesto.”
Zato je v društvu precej več žensk kot moških, pa tudi več starejših je. Tako je pač. Ženske večinoma še vedno sledijo moškim in ne obratno.
“Ampak zelo si prizadevamo, da bi društvo pomladili in da bi pritegnili tudi moške,” pravi.
Ko vprašamo o znanih Slovencih, ki so živeli in ustvarjali v Pulju, nekdo pove, da so v sobotni izdaji dnevnika Glas Istre objavili intervju s pisateljem in režiserjem iz Trsta Markom Sosičem, ki je med drugim dejal, da v Pulju išče hišo, v kateri je Ivan Cankar napisal dramo Jakob Ruda. Povedali so mu, da naj bi bila nekje blizu gledališča. “V društvu smo to vzeli kot izziv,” pravi predsednica. “Odkrili bomo, kje je Cankar ustvarjal in na hiši postavili spominsko ploščo.”
S tako energično predsednico jim verjetno to ne bo težko. Sicer pa so v društvu zelo ponosni na slavne rojake, ki so ustvarjali v Pulju: na slikarja in skladatelja Sašo Šantela, na slikarko Avgusto Šantel, ki je v Pulju živela in ustvarjala na začetku prejšnjega stoletja.
Društvo je izdalo tudi knjigo o treh Slovencih, ki so po drugi svetovni vojni izstopali po svojem delovanju: Lojzetu Štandekerju, gledališkem režiserju v istrskem narodnem gledališču, Alojzu Orlu, fotografu in umetniku, in Marijanu Rotarju, ki ima velike zasluge za razvoj turizma in promocijo filmskega festivala v Pulju.
Kapljica grenkobe na jeziku
V društvu še posebej skrbijo za kakovosten slovenski jezik. V pretežno hrvaškem okolju je lahko izgubiti stik s svojim maternim jezikom. Za to skrbijo sami z organizacijo tečajev, pri tem pa jim pomaga tudi slovenska država. A pri tem je čutiti tudi kapljico grenkobe.
“Pouk zdaj vodi učiteljica, ki prihaja iz Slovenije,” pravi predsednica društva. “Ministrstvo za šolstvo je pred dvema letoma sprejelo odločitev, s katerim pa se slovenska društva na Hrvaškem niso strinjala. Zakaj ne? Zato, ker se z nami prej niso posvetovali, ampak so nam učiteljico kar dodelili. Niso upoštevali, da so bili ponekod tečaji že utečeni. Poslali so jo, denimo, v kraje, kjer je bil pouk že dobro urejen, ne pa v kraje, kjer tečajev slovenskega jezika še niso imeli. Pri nas je, denimo, poučevala poklicna učiteljica, v Zagrebu so imeli učiteljico že 19 let, na Reki 15 let. Sprva je bila učiteljica nameščena na Reki in se je z avtom ali avtobusom vozila po Istri. V letošnjem šolskem letu pa se z avtom vsakokrat pripelje iz Ljubljane. Denar bi lahko bolje uporabili, ne pa tako. Moti nas, da se z nami ne posvetujejo. Razumljivo je, da smo odločitev ministrstva sprejeli z odporom. Na Zvezi slovenskih društev v Zagrebu smo zato sklenili, da se bomo še enkrat o tem pogovorili. Prišlo je tudi do katastrofalnih posledic, zlasti v Lovranu. Tu je učiteljica otroke na začetku vprašala, katere nacionalnosti so. Bilo je tudi veliko Hrvatov, ki pa menda niso smeli obiskovati pouka. Ne vem, če je to prav,” se je hudovala predsednica. “V italijanski skupnosti, kjer tudi prirejajo tečaje italijanskega jezika, nihče ne odganja tečajnikov, ki niso italijanske narodnosti. Kar precej nas je, ki menimo, da bi bilo za Slovenijo dobro, če bi se tudi Hrvati naučili slovenskega jezika.”
Tudi do seznama tečajnikov slovenskega jezika ne morejo priti, saj so to menda podatki zasebne narave. Tako nam niso mogli postreči s podatkom, koliko ljudi še uči slovenščine.
Ampak to jim ne vzame poguma. Jasmina Ilić Draković, ki je sama tri leta vodila tečaj slovenščine, je za otroke napisala ilustriran slovensko-hrvaški slovar, ki zlasti otrokom iz mešanih družin (in teh je največ) pomaga krmariti med obema domačima jezikoma.
Jasmina je sorazmerno nova priseljenka. Doma je iz Ljubljane, v Pulj pa se je leta 2000 priselila zaradi ljubezni. “V Puli se živi nekoliko počasneje kot v Ljubljani,” pravi. “Tempo je bolj umirjen.” A to ji je všeč.
Deset let društva
V Slovenskem kulturnem društvu Istra bo 21. junija še posebej slovesno, saj bodo praznovali deseto obletnico obstoja in delovanja. SKD Istra je najstarejše slovensko društvo v Istri in njegova dejavnost je zelo razvejana.
“Doslej smo v naši galeriji imeli že dvajset razstav,” pravi predsednica. “Nazadnje je pri nas razstavljala slikarka Mira Ličen Krmpotić, ki živi v Piranu, a je doma iz Pulja. Lani je bil pri nas s svojimi tridimenzionalnimi stvaritvami Koprčan Ljubo Radovac.”
Predsednica pravi, da si v društvu prizadevajo predstaviti slovenske umetnike iz Pulja in Slovenije, včasih pa organizirajo razstavo tudi kakšnemu someščanu, ki ni slovenske narodnosti.
“Nočemo biti zaprti, nočemo predstavljati samo slovenske umetnosti,” pravi Velimirovićeva. “V statutu smo zapisali, da delujemo za sožitje. V naše društvo je včlanjenih kar nekaj pripadnikov drugih narodnosti. Imamo precej Hrvatov, nekaj Italijanov, tudi Albanca. To pomeni, da se med nami dobro počutijo.”
V društvu je veselo in prijazno, ženske, ki ga vodijo, so gostoljubne in polne idej. Tudi v društvenem mešanem pevskem zboru Encijan pojejo člani, ki niso Slovenci. “Smo mešana druščina, ampak pojemo slovensko,” s ponosom pravi predsednica.
Dan pred našim obiskom so se vrnili iz Sevnice, kjer se je njihov pevski zbor udeležil prvomajskega srečanja. “Vsaj trikrat na leto gremo na izlet po Sloveniji,” pravi predsednica. “V Sevnici smo si prvič v živo ogledati to čudovito cvetlico, po kateri se imenuje naš zbor,” je dejala predsednica. “In bile smo navdušene. Tudi zato, ker se tudi njihov pevski zbor imenuje Encijan.”
Ampak društvo Istra ni samo to. Predvsem ni samo to. V njem delujeta še dve izjemno aktivni sekciji: kreativna delavnica in sekcija za zdravo življenje. Predstavila sta nam jo Štefanija Sliško in Marija Mordej Gnjidić. Naravnost zasuli sta nas s svojimi izdelki. “Marija in Štefica sta pravi kreativki,” nam je pomežiknila predsednica in se zasmejala.
Nič čudnega, kreativna delavnica se imenuje Čebelice in eden od njihovih številnih izdelkov so prav panjske končnice, naslikane na roko, unikatne. Panjske končnice s skrajne konice istrskega polotoka, torej.
“Ampak začele smo s preprostimi novoletnimi čestitkami,” pravi Marija Mordej Gnjidić. “Moj oče je Štajerec, mama Dolenjka, rojena sem v Ljubljani. Ko sem bila stara dve leti smo se priselili v Pulj. Tu sem obiskovala hrvaško šolo, poletja pa sem preživljala v Sloveniji.” Še ena od mnogih zgodb Slovencev, ki so zdaj jedro organizirane skupnosti v Pulju.
Štefanija je na mizo prinesla platnene torbe. Na nekaterih je bil naslikan zemljevidi Istre, na drugih pa encijan, zaščitni cvet njihovega pevskega zbora. 430 vrečk s podobami Istre in encijana. Vse ročno poslikane. Njihov poseben prispevek za slovesno akademijo ob desetletnici društva.
Odpeljejo nas še v drug prostor, kjer je delavnica in hkrati razstavni prostor za ročno poslikano keramiko, panjske končnice in tekstil. Na hodniku so še zmeraj razstavljeni domiselno poslikani velikonočni pirhi.
“In ne pozabite omeniti našega glasila Mavrice, ki izhaja štirikrat na leto,” nas opozori predsednica in na mizo položi zajeten kupček društvenih časopisov, v katerih je skrbno zabeležena kronika slovenske skupnosti v Pulju.
ROBERT ŠKRLJ
