Med staroslovanskimi bogovi

Slavo je bil rojen v Zarečici, vasi blizu Ilirske Bistrice. V drugi svetovni vojni je bil kurir. Po izobrazbi je fitopatolog, po duši pa umetnik. Ukvarja se z glasbo, izdeluje in rekonstruira ljudske inštrumente in z družino igra stare ljudske pesmi, tako kot so pri nas odzvanjale pred prihodom harmonike. Slavo pa je tudi kipar. Rezlja v kost in les, kleše kamen, izdeluje droben nakit in ustvarja velike skulpture.

V nedeljo, 6. februarja, sva ob skodelici kave obsijana s soncem klepetala o bogovih, o izvoru želje ustvariti svetišče, o samem ustvarjanju in o njegovih spominih, vezanih na staroslovansko mitologijo.

“Vsi bogovi so isto”

S staroslovansko mitologijo se je Slavo srečal že v otroštvu. O njej mu je pripovedoval Alojz Kraševec, njegov ojče (ujec - stric po mamini strani), ki je bil duhovnik.

“Proučeval je stare potopise in iskal dele, v katerih so tujci pisali o slovanski mitologiji. Znal je povedati zanimive zgodbe. Kot otroka me je zaskrbelo in sem ga, glede na to, da je bil duhovnik, vprašal, če so vsi ti ljudje šli v pekel, saj so častili napačne bogove. Nasmehnil se mi je in mi povedal, da so vsi bogovi isto, vseeno je, katerega slaviš,” je povedal Slavo.

Tako je od otroštva brez strahu sprejemal informacije in si v domišljiji slikal podobe veličastnih bogov.

Mnogo let kasneje se je s Franjem Ledičem, ki je zbiral podatke za knjigo o staroslovanski mitologiji, potikal po Istri.

“Takrat sem mu samo omenil, da si želim izklesati svetišče tem bogovom. O tem nisva več govorila, vse dokler ga nisem obiskal, ko je ležal na smrtni postelji. Prosil me je, naj mu obljubim, da se bo svetišče zares rodilo. Taka obljuba človeka veže.”

Svetišče v sadovnjaku

Slavo je pričel iskati primeren prostor. Želel si je, da bi bilo svetišče dostopno vsem, zato se je obrnil na koprsko občino. Odgovorili so mu, da so v času komunizma in da so z bogovi opravili. Ideja o svetišču je zaspala. Spala je, vse dokler Slavo ni ugledal zaraščene doline. Star sadovnjak je očistil robide in akacij in končno je lahko prvič udaril v kamen.

Slavo se je odločil, da bodo v svetišču našli prostor tisti bogovi, ki so bili čaščeni na naših tleh. Poskusil je tudi čimbolj ohraniti način upodabljanja bogov.

Najprej je nastal Radogost, bog gostoljubja. Ta lik je bil Slavu najbližji, saj je njegov stric največ govoril o njem. Tujci, ki so prečkali naša tla, so si Radogosta še posebej dobro zapomnili. Vedeli so, da je pomembno, da jih nekdo sprejme v Radogostovem imenu, saj so bili tako varni. Gostitelj je bil po veri dolžan oskrbeti in obvarovati svojega gosta tudi za ceno lastnega življenja.

“Radogosta pa se je večkrat spomnila tudi moja mama. Kot je bilo v staroslovanski mitologiji v navadi, je gostom ponudila kruh in sol. Kot so to počeli naši predniki, je rekla. A ta pogostitev ni pričakala vsakega, temveč le tiste, ki so ta običaj že poznali.”

Nasproti Radogosta stoji Voloska, za sedaj edino žensko božanstvo v svetišču. Njen lik je bil zelo pomemben. Bedela je nad živino in domačijo.

“Prijatelj, dr. Juriševič iz Golca, mi je pripovedoval, da je bil kult Voloske živ vse do prve svetovne vojne. Častili so jo po celem območju Čičarije, vse do Reke. Z očetom sta se na določen dan, kot vsi vaščani, odpravila do kamna, ki je služil kot oltar, ter s seboj odnesla daritev. Kar v žep sta spravila pest pšenice ali drugih semen. Dostikrat so ljudje darovali tudi jajca. Ko sta daritev položila na kamen, sta rekla nekaj takega: V tvojo čast in tebi v zahvalo, ker si mi očuvala živino, in se priporočam, da boš zame skrbela še naprej.” Tako se je obreda spominjal Slavo.

Vodan, demon voda

Posebno mesto v umetnikovem srcu ima Vodan. Njegov kip stoji med bambusi ob majhnem ribniku. Vodan ni bog, temveč demon voda.

“Ko sem bil otrok, me je oče svaril, naj se ne potikam preveč okoli tolmunov, da me ne bo vzel Vodni mož. Kakšen pa je ta Vodni mož, sem ga spraševal. Nisem ga še videl, je povedal oče, a ljudje znajo povedali, da je Vodan, kot mu pravijo, velik žabon. Med žabjimi prsti mu raste plavalna kožica, ima velika usta in izbuljene oči, ves je poraščen z mahom. In kip je točna kopija podobe, ki jo je ustvarila otroška domišljija.”

Slavo pa je za Vodana slišal tudi od svoje mame, ki mu je pripovedovala zgodbice o tem žabjem bitju. “Pripovedovala mi je, da je dekle šlo po vodo. Ko je gledalo svoj odsev na gladini tolmuna, je ponesreči brcnila vedro, da je potonilo v globino. Jokala je, saj se je bala brez vedra domov. Vodan ji je prinesel vedro z zlatniki ter ji naročil, naj si da sešiti najlepšo obleko. Tudi njemu je lepo, ko se urejena ogleduje v vodi. Ko je dekle to povedalo svoji sosedi, je ta nemudoma tekla do tolmuna in vanj vrgla svoje vedro. Zaslišala je bobnenje, Vodan je iz vode vrgel uničeno vedro, soseda pa je v strahu zbežalo domov.”

Vodan naj bi bil milostljiv in pravičen do dobrih in hudoben do krivičnih ljudi.

Bog strele in groma

Svoje mesto v svetišču je našel tudi Perun ali Gromovnik, bog strele in groma. To je eno redkih božanstev, prisotno na celotnem območju, ki ga je obsegala staroslovanska mitologija. Na določenih področjih so ga častili kot vrhovnega boga. Bil je tudi varuh zakona. Pogodbe, sklenjene v Perunovem imenu, so bile obvezujoče. Slabe ljudi naj bi kaznoval z bliski in požigom njihovih domov. Nekateri so mu pripisovali tudi odgovornost za rodnost polj in področje vojskovanja. Perunov dan je 20. julij, v krščanstvu ga je zamenjal sv. Elija.

V Prekmurju je veljalo, da hudo uro pošilja Perun, zato ob nevihtah še danes pravijo, da Perun bije. Ime tega boga nosi roža perunika. O njegovi prisotnosti na naših tleh govori tudi 880 metrov visoki hrib Perun v Istri.

Svarog - glavni bog in stvarnik

V izbrani družbi ni mogel manjkati Svarog. Pri nas je imel vlogo glavnega boga in stvarnika.

Upodobljen je bil z rogovi na glavi. Ti so uprizarjali moč in rodnost.

Slavo je izklesal tudi njegovega sina Svarožiča, mlado sonce, nosilca svetlobe in toplote. Kip še čaka, da bo postavljen. Slavili so ga na dan zimskega solsticija, 21. decembra. Ob sončnem zahodu so staroverci prižgali kres, ki je moral goreti celo noč do rojstva mladega sonca ob vzhodu. Tako so Svarožiču pomagali prebroditi najdaljšo noč in ga radostno pozdravili ob novem jutru.

“Za božič smo seveda šli k polnočnici. Najbolj sem se veselil poti do cerkve. Že kakšen teden prej smo si začeli pripravljati bakle, s katerimi smo si razsvetljevali pot. A v tem času nismo slavili le rojstva Jezusa. Na polnočnico nismo odšli vsi, nekdo je moral ostati doma in skrbeti, da ogenj na ognjišču ne ugasne. Plamen je moral goreti do jutra. Ko smo prišli od maše, smo ob ognju prebedeli noč. Pred sončnim vzhodom smo odšli na Birtov vrt (vrt sovaščana, kjer se je lepo videl sončni vzhod). Tu se je zbrala skoraj vsa vas in skupaj smo počakali rojstvo mladega sonca. Koledo, koledo, smo mu vzklikali v pozdrav. Bilo je čudovito. Teh občutkov se ne da opisati, potrebno jih je doživeti. Ni šlo za pravi staroslovanski obred in nismo govorili o Svarožiču. Bil je tihi dogovor, običaj, ki pa je vsekakor izviral iz staroslovanskega slavljenja rojstva Svarožiča, mladega sonca.”

V pripravi je tudi kip Triglava. Troglavo božanstvo naj bi jezdilo na črnem konju in upravljalo tri svetove. Prva glava gleda v tla in nadzoruje podzemlje, druga je odgovorna za zemeljski svet in tretja strmi v nebo. O prisotnosti tega boga v naših krajih priča naša najvišja gora Triglav, blizu Tolmina se dviga tudi Tolminski Triglav, pri Divači je jama Mala Triglavca, kjer so bili še do prve svetovne vojne poganski obredi.

Vesna, boginja pomladi

Slavo Batista v sebi že dolgo časa nosi idejo o upodobitvi Vesne, boginje pomladi, a še čaka na pravi kamen.

Tako svetišče stoji in obljuba je izpolnjena. Četudi ni na javnem mestu, Slavo rade volje sprejme ljudi, ki jih zanima ta drobec naše preteklosti, in z njimi deli svoje znanje in spomine. “Svoji hčerki in vnukom sem poizkusil predati čim več znanja o staroslovanski mitologiji, saj je pomemben del naše kulture. Vsi bi jo morali poznati. Prej so nam to preprečevali tujci. Ko so videli, da naš narod ustvarja tako bogato religijo in krepi svojo identiteto, so se zbali. Sedaj pa gre za napako v šolskem sistemu.”

A ni vsa odgovornost na šolskem sistemu. Veliko je tudi na vsakem od nas. Vsak lahko izbrska stare pripovedke, legende in mite ter jih podari naprej, jih ohrani za naše zanamce in tako obudi ta del naše zgodovine. Slavu je to vsekakor uspelo.

ANJA AVDIČ BATISTA

Svarog in VodanTina Umer

Posebno mesto v umetnikovem srcu ima Vodan, demon vodaTina Umer

VoloskaTina Umer