Med tnalom stroke in nakovalom politike

Povprečen državljan je ujetnik nepregledne množice zakonov, za katere v premnogih primerih sploh ne ve, da obstajajo. In se mimogrede lahko zaplete v zanko protipravnosti z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša. Na drugi strani pa imamo strokovnjake: pravnike, odvetnike, tožilce, sodnike ... od katerih povprečen državljan pričakuje, da zakone poznajo do potankosti. Pa jih ob inflaciji zakonov, podzakonskih aktov, nenehnih sprememb in novel sploh lahko?

V medresorskem usklajevanju je novela kazenskega zakonika, pripravljen je predlog novele zakona o kazenskem postopku, zakon o prekrških doživlja po eno spremembo na leto ... Je to nujno? Verjetno je, zaradi slabih in nedomišljenih rešitev, ki v praksi pokažejo vse svoje razpoke. Kazenski zakonik, slišimo, potrebuje nujne spremembe. Med drugim tudi zato, ker je bila prejšnja vlada ob njegovem nastajanju (oziroma spreminjanju, saj je tudi v tem primeru šlo za novelo) gluha za opozorila uglednih pravnih teoretikov in je s pomočjo parlamentarnega glasovalnega stroja (le koliko je bilo pravnikov v prejšnjem sklicu parlamenta in koliko jih je v sedanjem?) zakon pač spravila skozi. In približno vemo, kako je s sprejemanjem zakonov: predlog je, kar je, ena poslanska skupina vloži eno morje amandmajev, druga še dodatno jezero in na koncu mora še predlagatelj dobro pogledati, ali je zakon, ki ga je sprejel parlament, res tisti, ki ga je pripravil ...

Drži, parlament je zakonodajna veja oblasti in sprejemanje zakonodaje je v njegovi pristojnosti. Vendar slovenska parlamentarna demokracija v svoji kratki zgodovini - ne glede na politično barvo - ni prišla do spoznanja, da morajo biti zakoni, tudi s področja kazenske zakonodaje, jasni, pregledni in predvsem ... uresničljivi. Podatek, da je bil zakon o kazenskem postopku pred sedaj pripravljeno novelo že desetkrat spremenjen in da je ustavno sodišče že trinajstkrat ugotovilo njegovo neskladnost z ustavo, vsekakor ne govori v prid pravne države.

Poskušajmo se spraviti v kožo sodnikov, tožilcev, odvetnikov, pa tudi kriminalistov, ki morajo, namesto da bi se ukvarjali izključno s svojim osnovnim delom, nenehno preučevati takšne in drugačne zakonske spremembe. Koliko ur na leto izgubijo za dodatno usposabljanje (pa pri tem ne mislimo poglabljanja že usvojenega znanja)? In ko se jim morda že zdi, da zdaj pa bo, se pojavi nov zakonski predlog, morda zgolj kozmetični popravek, ki ga je treba (spet) osvojiti. Mimogrede pa tu in tam umanjka kakšen predpis (ali celo zakon), ki naj bi podrobneje urejal odprta vprašanja že sprejetega zakona. Je pač tako: vmes se zgodijo druge nujne zadeve, pa volitve ...

Ministrstvo za pravosodje se, verjetno tudi zaradi odprtih političnih front, ni odločilo za obsežnejše in korenitejše spremembe kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku. Kot enega od razlogov navaja, da je za to potreben daljši čas (in tudi denar). Toda pravni teoretiki se s tem vprašanjem ukvarjajo že leta, temelji obstajajo in če bi jim znali in hoteli prisluhniti, bi Slovenija verjetno zdaj že imela sodobno in učinkovit(ejš)o kazensko zakonodajo, s kakšnim anahronizmom manj, in to morda celo z manjšimi stroški, kot jih povzročajo nenehne novele. Morda bi bil občutek pravne varnosti pri ljudeh nekoliko boljši in morda nekateri sodni primeri ne bi padali zaradi zakonskih lukenj. In morda bi bilo zaupanje v pravno državo nekoliko večje, kot je zdaj.

Z vprašanji kazenske zakonodaje se slovenski pravni teoretiki ukvarjajo že leta. Napisali so na tisoče in tisoče strani, pripravili številne posvete, utemeljujejo takšne in drugačne poglede. No, saj jim politika prisluhne, včasih prikima, včasih odkima. In potem naredi po svoje.

In tako smo pri vprašanju, ali bo pravna stroka kdaj imela odločilno besedo pri strokovnih vprašanjih. Kajti pravo ni in ne sme biti poligon za delitev na naše in vaše, ne sme biti talec in tudi ne ujetnik politike, živeti mora svoje življenje in uveljavljati tisto, v kar bi ljudje spet radi verjeli: pravno državo. Zadnje čase pogosto slišimo, da prepogosto spreminjanje zakonodaje načenja pravno varnost. Pa to slišijo tudi tisti, ki bi morali?

SILVA KRIŽMAN