Meglena usoda jasnega pesnika
V dolgem nizu epigramov je Janez Menart (1929-2004) zgostil vse svoje mojstrstvo: sporočilo je jasno, duhovitost neprisiljena, stih do kraja zgoščen, verz čvrst, ost ošiljena. Tako že objavljeni kakor doslej neznani epigrami se bratijo v novi zbirki, izdani pri Celjski Mohorjevi družbi.
LJUBLJANA> Bralca v knjigo pospremi pesnikov prijatelj Tone Pavček,ki v uvodni besedi pojasnjuje, da se je Menart v epigramih začel uriti že zelo zgodaj, še pred izidom znamenitih Pesmi štirih (1953), da ga je zmeraj gnala pravičnosti, ne hudobija, in da je izkazal tako dar kakor pogum. Brez slednjega ne bi mogel nastopati zoper skupna jedra in jugoslovansko samopašnost, vsaj tako zgodaj ne.
“Moralna drža, ki se ne sprašuje o slovesu tarče in ne o škodi, ki jo bo epigramatik samemu sebi povzročil, je obvezujoča, saj se samo tako lahko, kolikor se pač da, ravna krivo strugo družbene resničnosti,” piše Pavček. Menartove tarče so Dimitrij Rupel, Tomaž Šalamun, Taras Kermauner, Denis Poniž, Niko Grafenauer, Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer, Braco Rotar, Andrej Medved, Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Ervin Fritz, Oton Župančič, Matej Bor, Dušan Pirjevec ... Ponekod je pesnik le blago zbadljiv, neprizanesljiv pa je do modernistov, v katerih početju kot mož razuma in neomajni zagovornik klasičnega verza vidi zgolj šušmarstvo.
Zbirko žal kazijo premnoge tehnične malomarnosti: v Pavčkovem besedilu za marsikatero vejico in piko manjka obvezni presledek, nekateri naslovi epigramov so natisnjeni polkrepko in z verzalkami, drugi ne, v tej ali oni besedi manjka kakšna črka in tako naprej.
Ne manjkajo pa zgolj drobnarije - na policah knjigarn manjka tudi Menartov Dnevnik, natisnjen sočasno z Epigrami, a kmalu zatem umaknjen iz prodaje. Štorija je čudna: od petsto natisnjenih izvodov jih je bilo prodanih zgolj pet, druge pa sta odkupili pesnikovi dedinji, žena Tonka in hči Barbara. Sprva nista nasprotovali natisu, zatem pa, češ da izpolnjujeta pokojnikovo poslednjo voljo: ker mu sprotnih zapiskov ni uspelo prečistiti in pripraviti za knjižno izdajo, naj bi bil naročil njihovo uničenje.
Milan Matos, nekdanji direktor Mladinske knjige, Menartov dolgoletni sodelavec in eden redkih, ki mu je Dnevnik uspelo dobiti, je nad knjigo navdušen, zato ga toliko bolj preseneča dejanje dedinj. V odprtem pismu ju prosi, naj še enkrat premislita in spremenita svojo odločitev, tako v čast pesniku kakor v dobro slovenskemu zgodovinskemu spominu.
“Iz zapiskov spoznamo, kako ga je skrbela usoda našega naroda, naša bodočnost. A ne samo, da ga je skrbela, zastavil je svoje ime, svoje delo, svojo umetniško moč, zastavil je sebe za slovensko stvar v časih, ko to ni bilo zaželeno,” piše Matos, ki v Dnevniku vidi “zelo pomemben dokument časa in razmer, tako v kulturi, politiki, tudi vsakdanjem življenju, ki ga je napisal tako čuteč in občutljiv, a pogumen in dosleden človek, da bi bila resnična škoda, če Janeza in njegovega časa ne bi spoznali neposredno izpod njegovega peresa”.
Dodaja, da med branjem ni zasledil ničesar, kar bi zmanjšalo ugled bodisi pesnika bodisi njegovih svojcev. “Tudi v opisovanju drugih nisem opazil žaljivosti, le njegov pogled in njegovo resnico.”
ANDRAŽ GOMBAČ
