Meja

Italijanski novinar Enzo Biagi je nekoč napisal zgodbo o Sicilijancu, ki je šel v New York. Preden je odpotoval, ga je mati opozorila, naj nikar ne zapusti svoje četrti, ker je mesto veliko in nevarno.

Mali Sicilijanec si je v Brooklynu ustvaril dom, se poročil. Žena občasno obiskuje svojo sestro v Queensu. Ko se mu nekoč utrne nesrečna ideja, da bi jo presenetil, ugotovi, da na naslovu, kjer bi morala živeti ženina sestra, kraljujejo rogovi mesnice. Od takrat ni več prekoračil meje svoje četrti.

Ljudsko obnašanje ima dve tipični značilnosti. Prva: ko se znajdemo pred ograjo, naredimo vse, da bi jo prestopili. Druga je povezana s prvo, čeprav je z njo v nasprotju: ko preskočimo ograjo, zasedemo ozemlje, ki je za njo. Ogradimo ga in napolnimo s sebi podobnimi bitji, ki jih lahko razumemo.

Na Forumu Tomizza so letos govorili o meji kot o nečem, kar je in ni. Med ostalim sem slišal tudi razmišljanje o meji kot zagotovilu nacionalne identitete. Narod bi bil najbrž asimiliran, če meje ne bi bilo. Problem naj ne bi bile meje, ampak politiki, ki uporabljajo mejo kot generator konfliktov. Kar je tudi res. Ker pa se politikov po vsej verjetnosti ne bomo nikoli znebili, je bolje, da se meja poskušamo znebiti s pomočjo politike, ki jih ruši.

Največja mistifikacija, ki so si jo izmislili patrioti, je ideja, da so nacionalne meje odsev nacionalnih kultur, jezikov. V svojem bistvu ni jezik nič drugega kot samo orodje komunikacije; okolju se prilagaja tako, da se neprestano spreminja. Včasih tudi izumre.

Književnost, ki na najvišji ravni kodificira komunikacijo med ljudmi, je najbolj učinkovita in realistična oblika komuniciranja, ker prodre v življenje samo in nam podari bistvo človeka. Nacionalne književnosti imajo smisel, če preskočijo ograjo, če v sebi nosijo univerzalna sporočila, ki presegajo samohvalo nekega naroda. V bistvu je čisto vseeno, če je Beckett irski, angleški ali francoski pisatelj. Enako velja tudi za tržaškega pisatelja Itala Sveva, ki se verjetno ne bi uvrstil med največje italijanske in svetovne pisatelje, če ne bi bil tudi Žid nemškega porekla.

Za mejo je značilno, da je in je ni. Potrebujemo jo za to, da bi jo lahko preskočili, ko si to upamo. Če smo se seveda pripravljeni soočati s tistim, kar nas čaka onstran. Pa čeprav z rogovi.