Milan Pahor o sporni simboliki bazoviških junakov
Jutri popoldne ob 15. uri se bo z osrednjo slovesnostjo pri spomeniku na gmajni v Bazovici sklenil niz prireditev ob 81. obletnici ustrelitve štirih bazoviških junakov Ferdinanda Bidovca, Frana Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča.
Glavna govornika bosta zgodovinarka Marina Rossi in novinar iz Trsta Sergij Pahor, prisotne pa bosta nagovorila tudi slovenski minister za šolstvo in šport Igor Lukšič in predsednik odbora za proslavo bazoviških junakov Milan Pahor. Slednjega smo prosili za oceno letošnje slovesnosti.
>Kakšen je poudarek letošnje Bazovice?
“Izpostavljamo zlasti tradicijo NOB in antifašizem.”
> Je finančna kriza vplivala na prireditev?
“Seveda je. Vendar pa niz bazoviških prireditev stane zelo malo. Večina stvari je na ravni prostovoljstva. Za celotno prireditev bomo porabili približno 2500 evrov, kar je malo. Torej nam kriza ne more do živega. Stroški so porazdeljeni med Narodno in študijsko knjižnico, SKGZ in SSO. Tudi društva dajo svoj delež. Okrog Bazovice je še veliko navdušenja, pripravljenosti za pomoč. Z leti smo okrepili odbor za organizacijo proslave, pritegnili zunanje sodelavce. Zdaj je to močna ekipa.”
Bazoviške junake je na smrt obsodilo Posebno sodišče za zaščito države z razsodbo, izrečeno 5. septembra 1930. Obsodbo so izvršili bliskovito, že naslednji dan, 6. septembra, ob zori (ob 5. uri in 43 minut) na vojaškem strelišču pri Bazovici nad Trstom. Proces - farsa je trajal od 1. do 5. septembra 1930 v sodni palači v Trstu. V slovensko zgodovino je prišel kot Prvi tržaški proces.
> Odnos tržaške občinske uprave do bazoviške proslave v preteklosti ni bil najboljši. Se je z novo levosredinsko upravo kaj spremenilo?
“Drži, v preteklosti ta odnos ni bil najboljši, vendar računamo, da bo nova uprava spremenila odnos do nas.”
> Mar na to vpliva politična usmerjenost Cosolinijeve uprave?
“Upajmo. Župana Cosolinija smo na prireditev povabili. Upamo, da bo prišel.”
> Zgolj upate? Niste prepričani?
“Roberto Cosolini je še svež župan, zato ne bomo posebej vztrajali, da pride. Letos ga bomo pustili še na miru, nato pa ...”
> Kakšen pa je odnos Slovenije?
“S Slovenijo že od leta 2004 nimamo nobenih problemov več. Vsako leto se proslave udeleži delegacija na ministrski ravni. Letos pride minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Računamo tudi na številčno udeležbo iz Kopra, Izole, Pirana, Sežane, Postojne in od drugod. Letos smo dali velik pomen vabilom, ki smo jih poslali politikom na italijanski in na slovenski strani. Vabljeni so župani vseh obmejnih občin iz obeh držav.”
> Trd oreh ostaja italijanska stran ...
“Res je, prisotnost italijanske politike moramo ojačati. Kot sem že dejal, upamo, da se bo proslave udeležil tržaški župan. Bazovica je vendarle v Tržaški občini, torej ...”
> Po kakšnem ključu ste za glavna govornika izbrali Marino Rossi in Sergija Pahorja?
“Letos smo sklenili nekoliko zanemariti institucionalni politični krog in se usmerili na kulturnega, zgodovinskega, saj je govorce lažje dobiti, pa tudi večji ugled imajo. Sergij Pahor je dolgoletni predsednik Sveta slovenskih organizacij, organizator Drage in novinar na RAI. Marina Rossi je zgodovinarka, velikokrat nam je pomagala, da smo prišli na strani tržaškega dnevnika Il Piccolo.”
> Problem pa vendarle ostaja odnos italijanske države do bazoviških junakov, mar ne?
“Vsekakor. V tem primeru je šlo za nasilje italijanske države nad svojimi državljani. Italijanska država bi morala to krivdo priznati. Ampak na Opčinah, denimo, domačini nimajo niti ključa, s katerim bi imeli dostop do strelišča, na katerem so mučeniške smrti umrli Pinko Tomažič, Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos in Ivan Vadnal. Ključ ima tamkajšnje strelsko društvo, kar je sramotno. V Bazovici takega problema sicer ni, je pa za italijansko državo očitno še zmeraj sporna simbolika bazoviških junakov. Demokrati, levičarji, borčevske organizacije, bivši deportiranci prihajajo v Bazovico že od leta 1945. Sedaj moramo ta krog razširiti še na institucije - tržaško občino, pokrajino in deželo. Doslej so odprtost do Bazovice pokazale samo levosredinske uprave.”
Letošnja manifestacija v Bazovici poteka v znamenju štirih obletnic: 70-letnice OF in 2. tržaškega procesa, 20-letnice osamosvojitve Slovenije in 10-letnice sprejetja zaščitnega zakona za slovensko jezikovno manjšino v Italiji.
> Mar v Italiji še vzporejajo bazoviške junake s teroristi?
“Tu pa tam se še zgodi, vendar vse redkeje, saj so sami italijanski govorci na zadnjih proslavah tovrstno enačenje odločno demantirali. To je izrecno zanikala zgodovinarka Alessandra Kersevan. Veliko spremembo v odnosu do bazoviških junakov sta doživela znana tržaška zgodovinarja Giovanni Miccoli in Galliano Fogar. V svojih govorih na proslavi v Bazovici sta priznala svojo napako in poudarila pomen slovenskega upora proti fašizmu.”
> V nedeljo, ko bo na bazoviški gmajni osrednja proslava, se bo svet spominjal tudi terorističnih napadov na ZDA. Kakšna analogija?
“Ne, nobene analogije. Razmišljam pa, da bi v svojem govoru omenil prekrivanje teh datumov. Verjetno bom, saj se to kar samo ponuja. Vendar bi tudi omenil, da bazoviških žrtev ne moremo imeti za teroriste. Sicer se klanjamo žrtvam iz New Yorka, ne moremo pa jih vzporejati z Bazovico.”
> Bazovica ima na simbolični ravni dve spominski obeležji - na eni strani fojbo, na drugi spomenik bazoviškim junakom. Sta ta dva spomina še vedno nezdružljiva?
“Ja. Veliko se je govorilo o spravi in se še. Vendar pa italijanska politika še vedno daje večji pomen fojbi kot spomeniku bazoviškim junakom. To veliko pove o odnosu uradne Italije do upora slovenskih antifašistov. Italijanska oblast še ni naredila revizije procesa proti bazoviškim junakom. Obsodba na smrt, ki jo je izreklo fašistično sodišče, je še veljavna. Zato se ta zgodba okrog sprave še zmeraj tako zelo vleče. Do nje bomo prišli po koščkih. Edini italijanski politik na visoki ravni, ki je obiskal fojbo in spomenik bazoviških junakov, je bil Walter Veltroni, vendar je tedaj na poti do bazoviške gmajne 'izgubil' polovico delegacije. Zato je potrebno nenehno pritiskati, da bi takšen izjemen dogodek postal običajen. Bazovica ne bi smela biti samo kraj spominjanja na to, kar je bilo, Bazovica bi se morala spremeni v kraj, kjer bi se v miru in sožitju srečevali Italijani, Slovenci, Hrvati ... To naj bi bil predvsem kraj sožitja in miru.”
ROBERT ŠKRLJ
