Mimogrede nekaj malega o Springsteenu, Ameriki, takih rečeh

Jo slišijo, Born in the USA, vzhičeno vižo, leta 1984 izdano na istoimenskem, z ameriško zastavo okrašenem, nadvse uspešnem albumu, slišijo njen zanos, njen peklenski ritem, njen himnični refren, slišijo pevčevo napeto rjovenje, predse bziknejo pljunek zaničevanja. Pa kaj potem, zagodrnjajo, če se je rodil v Ameriki, patriotsko pesem pavje ponosno prepevajoči poniglavež!

Baš jih briga, da jo je Springsteen napisal v začetku osemdesetih, med ustvarjanjem albuma Nebraska, s katerim je naslikal srhljiv, do gole bede okleščen portret Reaganove Amerike, na katerega pa nove Born in the USA ni uvrstil. Še jo je pilil, mojstril, jo glasbeno bogatil in vestno skrbel, da na njej nič ni odveč - noben zvok, nobena beseda. Četudi štorija pripoveduje o ameriškem pobu proletarskega porekla, ki mu v Vietnamu ubijejo dušo, ob vrnitvi domov pa ga pričaka zgolj hladna brezčutnost, čemeča na ostankih odmrlega ameriškega sna, so pesem urno pograbili prav tisti, ki bi se ji morali ponižno umakniti. Triinsedemdesetletni Ronald Reagan, ki je med predsedniško kampanjo na poti proti novemu mandatu obiskal pevčev rodni New Jersey, je slovesno besedoval o tem, kako ameriška prihodnost počiva v “sporočilih o upanju”, ki jih piše mladim rojakom tako ljubi Bruce Springsteen.

Slednji, vse prej kakor republikanec, mu je brž dal košarico, se dva večera zatem na koncertu v Pittsburghu obregnil ob predsednikove besede in pomenljivo zapel Johnny 99, pesem, v kateri se vrstijo nič kaj slovesne podobe: brezposelnost, revščina, alkoholizem, rop, umor, zapor, usmrtitev.

In vse do danes ponavlja: kdor ne prisluhne kiticam, pesmi Born in the USA ne more razumeti. Četudi je melodija mojstrska (kakor sistem zmelje posameznika, tako bombastičen nacionalistični refren povozi pripovedne kitice), jo je pozneje oklestil, jo često igral v naporni, mučno zamolkli akustični različici, odigrani brez benda, na eno samo dvanajststrunsko kitaro. In doumeli so jo tudi tisti, ki je dotlej niso. Doumeli so, da pesem ni navdušena hvalnica domovini, ampak žalostinka za domovino - in to nič manj domoljubna! Ali drugače rečeno: ni kolešček v mogočni ameriški mašineriji, marveč napaka. Taka, ki naj sistem popravi. Ga zdravi. Če narod vižo postavi na vrhove lestvic - toliko bolje.

Lepo je o isti reči govoril ameriški strokovnjak za tržne komunikacije dr. Eugene Secunda, ki se je pred štirimi leti mudil v Kopru. Čez dan je po ulicah fotografiral klošarje, pod večer pa v Ameriškem kotičku predaval o tem, kako so različni ameriški predsedniki ljudstvo prepričevali, da država mora v vojno. Mojster z dolgo kilometrino se je v intervjuju za naš časnik označil za nestrankarskega, a rednega volilca. In pripovedoval: “Kar mi je pri Ameriki najbolj všeč, je sistem, ki uravnava samega sebe. Človeška vrsta doslej še ni izumila boljšega sistema. Dogajajo se napake, zapletamo se v razmere, v katere se ne bi smeli, a naš sistem se sam popravi.”

Prej ali slej pridejo mimo dobri ljudje, ki ga spravijo nazaj v red - in to ne tujci, marveč Američani.Dobro nam je deželo pred tremi leti opisal tudi takisto bistroumni hrvaški režiser Rajko Grlić: “Vedno se zdrznem, ko kdo reče Amerika in skuša ta gromozanski svet ujeti v eno samo besedo. Pri Ameriki je najlepša namreč brezmejna razslojenost. Tam si lahko poiščeš svet, ki te zanima, tako velika je Amerika. Mi pa živimo na tem malem prostoru. Krasna je tista pesem, Ne mi dihat za ovratnik. Vedno pravim, da bi morala biti himna naših krajev, kjer živimo nagrmadeni, drug ob drugem, vsi tako majhni ... Amerika ima širen prostor, tristo milijonov ljudi in milijon različnih svetov. Ameriko lahko gledamo politično in se sprašujemo, ali je Bush idiot ali ne, lahko pa poslušamo ameriško kantavtorico Lucindo Williams. Kakšne razlike!”

In ja, Amerika je tista, ki nam v teh dneh obilno trosi nove in nove podatke o sebi in o nas. Sebe bo rešila.

ANDRAŽ GOMBAČ