Minister Dejan Židan: “Ključni cilj je povečati pridelavo hrane!”
Dejan Židan je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano od 5. maja letos. Po izobrazbi je magister veterine, specialist za reprodukcijo živali. Pred ministrovanjem je vodil KG Rakičan iz skupine Panvita, največje slovensko kmetijsko posestvo. Ministruje v zahtevnem času priprav na novo skupno kmetijsko politiko, v kateri bo Slovenija poiskala temeljna sidra na področju kmetijstva in prehrane z novo resolucijo.
>Prejšnji teden je bila sklenjena široka javna razprava o resoluciji o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva za naslednje srednjeročno obdobje. Zdaj gre v zakonodajno proceduro, z njo pa naj bi nadomestili staro strategijo iz leta 1994. Kaj je bistvo nove strategije?
“Z resolucijo spreminjamo politiko kmetijstva in prehrane v naši državi. Doslej je bilo na tem področju veliko enakovrednih ciljev, v novi strategiji izpostavljamo le enega, ključnega: povečati pridelavo hrane na trajnostni način.”
>Kaj pomeni trajnostno v kmetijstvu?
“Slovenija je sorazmerno majhen, biotsko raznovrsten prostor, ki ga moramo ohranjati. In to na način, s katerim varujemo naravo, okolje, naravne vire in biotsko raznovrstnost. V naši državi ne pridelamo dovolj hrane niti za samooskrbo. Naloga našega ministrstva je, da zagotovimo zadostne količine pridelave. A to ne bo šlo na intenziven, industrijski način, ker je za takšno proizvodnjo v Sloveniji prostor omejen. Zato se moramo osredotočiti na pridelavo varne in nadpovprečno kakovostne hrane. Takšna bo imela tržišče ne le v Sloveniji, temveč tudi širše.”
“V naši države ne pridelamo dovolj hrane niti za samooskrbo.”
>Resolucija sovpada z razpravo o novi finančni perspektivi EU.
“Razprava o skupni kmetijski politiki po letu 2013 je za našo državo pomembna, ker pride iz tega naslova v Slovenijo veliko denarja. Proračun našega ministrstva je visok, gre za približno pol milijarde evrov, več kot polovico tega denarja pa je iz evropskih skladov. V proračunu je letos 144 milijona evrov za neposredna plačila v kmetijstvu, ki imajo lepo lastnost, da se delež evropskega denarja zanje povečuje. Letos ga je 70 odstotkov, naslednje leto bo ta delež 80 odstotkov, v letu 2013 pa bo ves denar za neposredna plačila iz Bruslja.
Neposredna plačila so prvi steber podpore kmetijstvu. Imajo dve funkciji: zagotoviti dohodkovno stabilnost kmečkega prostora in javne dobrine.
Dohodkovna stabilnost je pomembna, ker prevelika nihanja povzročijo zmanjšanje kmetijske proizvodnje, ki pa jo je nato težko ponovno povečati. Gre namreč za dolgoročne proizvodnje, ki jih je treba načrtovati in izvajati za več let.
Po drugi strani od evropskih kmetov zahtevamo, da delajo po visokih standardih glede varnosti hrane, varovanja okolja in dobrobiti živali. Ti standardi so za potrošnike v EU samoumevni, niso pa samoumevni izven EU, denimo v ZDA. Tam zato kmetje lahko pridelujejo hrano s sorazmerno nižjimi stroški. Ker od naših kmetov zahtevamo upoštevanje omenjenih standardov, jim to pomagamo omogočati z neposrednimi plačili za javne dobrine.”
“Spremeniti moramo žalostno dejstvo, da pri nas letno izgubimo toliko kmetijskih zemljišč, kot jih v nekaterih državah, kjer dobro razumejo kaj pomenijo in kaj pomeni proizvodnja hrane, niso od druge svetovne vojne sem.”
>Kateri pa je drugi steber?
“Drugi steber je razvojni. Skozi njega želimo povečevati konkurenčnost kmetijstva z različnimi tehnološkimi in investicijskimi pomočmi, z njim skrbimo za ekološko bolj prijazno pridelavo in tudi za regionalno komponento kmetijske politike, ki jo trenutno uresničujemo z lokalnimi akcijskimi skupinami skozi program Leader.”
>Govorili ste o povečanju kmetijske proizvodnje. Ima Slovenija zanj dovolj potenciala?
“Območje naše države je za kmetijsko proizvodnjo specifično. Kmetijskih površin imamo relativno zelo malo. Slovenija je pretežno gozdnata država, približno 60 odstotkov pokrajine je gozd. Ta delež narašča, ker je izkoristek lesne biomase manjši, kot si želimo. Letno imamo približno 6 milijonov kubičnih metrov neto prirasta lesne biomase, iz gozda dobimo polovico tega.
Kmetijskih zemljišč je v naši državi 30 odstotkov, s tem, da je razmerje med dobrimi in drugimi kmetijskimi zemljišči slabo. Kmetijska zemljišča tudi pretirano hitro izgubljamo, v minulih letih s tempom sedem hektarjev na dan, kar je več kot povprečna kmetija. Nekaj zaradi zaraščanja, še več zaradi pozidav. In to najboljša zemljišča. Domala vsak potencialni investitor se najprej ozre po teh zemljiščih, ker ima občutek, da bodo najcenejša in logistično najugodnejša. Ta miselnost je razvrednotila slovensko zemljo in posledično tudi položaj kmeta. Hočem reči, če zemlja ni nič vredna, potem tudi kmet ni vreden veliko.”
“Lokalna oskrba je tudi v funkciji varovanja okolja, saj je največji onesnaževalec v kmetijstvu transport.”
>Kako se lotevate tega problema?
“Pogled bomo obrnili na glavo. Končana je javna razprava o osnutku zakona o kmetijskih zemljiščih, zdaj gre v vladno proceduro. Spremeniti moramo žalostno dejstvo, da pri nas letno izgubimo toliko kmetijskih zemljišč, kot jih v nekaterih državah, kjer dobro razumejo, kaj pomenijo in kaj pomeni proizvodnja hrane, niso od druge svetovne vojne do danes.
Po novem bo tako, da bomo Slovenijo razdelili na dve kmetijski območji. Ključna bodo trajna kmetijska zemljišča, ki jih bo od 150.000 do 200.000 hektarjev. Gre za zemljišča, ki so nujno potrebna za pridelavo hrane in bodo domala nedotakljiva za spremembo namembnosti. Drugih kmetijskih zemljišč, ki so prav tako pomembno za kmetovanje, bo od 300.000 do 350.000 hektarjev. Pri njih bomo razumeli, da kmetijski prostor ne more povsem ovirati drugega razvoja.
Poskrbeli bomo še, da ponovno usposobimo zemljišča, ki niso več kmetijska, in zagotovili, da se kmetijska zemljišča zaokrožajo v večje celote, za kar bomo tudi odkupovali zemljo, če bo potrebno.
Nov kataster kmetijskih zemljišč bo šel najprej v javno razpravo, da bo bomo res ugotovili, kaj je trajno in kaj drugo kmetijsko zemljišče. Obenem pa z novim zakonom načrtujemo zmanjšanje administrativnih ovir za kmete in nekatere druge operacije, denimo možnost širitve kmetij na tak način, da se bodo kmetijski objekti lahko gradili tudi na kmetijskih zemljiščih, ne da bi to potegnilo za seboj potrebo spreminjanja namembnosti parcel.”
“Če potrošnik kupi med, mora to biti med, ne pa fermentiran sladkor.”
Omejeni dejavniki kmetovanja
>Omenili ste slabo razmerje med prvovrstnimi in drugimi kmetijskimi zemljišči v Sloveniji.
“V Sloveniji je skoraj tri četrtine kmetijskih zemljišč z omejenimi dejavniki za kmetovanje, v EU ima le Finska več tovrstnih zemljišč. Tudi na njih se kmetuje, ker je takšen javni interes in s tem zagotavljamo poseljenost podeželja. Zato tudi v pogajanjih za novo evropsko kmetijsko politiko trdno zagovarjamo nadomestila za kmetovanje z omejenimi dejavniki.
Druga slovenska posebnost so zemljišča v varovalnem režimu Natura 2000, ki jih je v Sloveniji 36,5 odstotka. Tozadevno smo najbolj ozaveščeni v Evropi.”
>In po drugi strani najbolj omejeni.
“Drži, da smo omejili kmetovanje na področjih, kjer je to tradicija in so se z njim družine preživljale skozi stoletja. Če se v javnem interesu nekaj omeji, pa je tamkajšnjemu prebivalstvu potrebno zagotoviti nadomestilo oziroma drugačen vir za preživljanje. To vprašanje še ni rešeno, reševali ga bomo v okviru nove kmetijske politike.”
>S kakšnimi mehanizmi?
“Z mehanizmi upravljanja. Za območja Natura 2000 je potreben upravljalski načrt, ki ga lahko izvaja tisti, ki na tem območju živi, torej kmet. Ker je upravljanje narave in pridelave hrane v javne interesu, se financira.”
>Ste sredi pogajanj o novi kmetijski politiki na ravni EU. Kaj naj bi prinesla?
“Nova kmetijska politika bo morala upoštevati smernice EU 2020. Gre za tri smernice: trajnostna rast proizvodnje hrane in kmetijstva, kar je Sloveniji pisano na kožo, druga smernica je vseprisotna rast, kar pomeni, da ves prostor obravnavamo enakovredno, kar nam prav tako ustreza, tretja pa govori o pametni in inovativni rasti. Razumemo jo in se zavedamo, da brez novega znanja, inovacij in raziskav ne bomo mogli povečati dodane vrednosti in konkurenčnosti kmetijstva, ki sta zelo pomembni za njegov obstoj.
S kolegi se pogovarjamo tudi o tem, ali naj bodo neposredna plačila regionalna ali poenotena za vso EU, za kar se zavzemajo države vzhodne Evrope. Mi se, tako kot predstavniki drugih srednjeevropskih držav, zavzemamo, naj bodo regionalna, saj so na različnih koncih Evrope pogoji kmetovanja različni, drugačni sta tradicija in način kmetovanja ter z njim povezani stroški.
Veliko govorimo o dolžnostih kmetijstva do okolja, s čimer pa v Sloveniji, kjer se vse bolj premikamo k zelenemu kmetovanju, nimamo problemov. Sicer pa je osrednje vprašanje, kolikšen bo delež kmetijstva v nove proračunu EU.”
“Z laboratorijem Labs iz Izole smo podpisali pogodbo o vzpostavitvi baze slovenskega oljčnega olja.”
> To pa je že vprašanje, ki presega vaš resor …
“Dejstvo je, da se delež denarja, namenjenega kmetijstvu, v proračunu EU manjša. Pred leti je bil 70 odstotkov, zdaj je 41, leta 2013, ko se bo iztekla sedanja finančna perspektiva, bo 37 odstotkov.”
Domača hrana v vrtce in šole
>Cilj je več pridelane hrane visoke kakovosti in več dodane vrednosti. A pri nas imamo precejšnje strukturne probleme s samooskrbo. Katero področje je najbolj kritično?
“Osnova kmetijske proizvodnje je pridelava žit in poljščin. Iz tega izhaja vse ostalo, zato bo treba na tem področju narediti korak naprej. V Sloveniji imamo veliko možnosti za pridelavo vrtnin, zlasti na Primorskem. Zato se moramo v samooskrbi ozreti k lokalni oskrbi. Lokalna oskrba je tudi v funkciji varovanja okolja, saj je največji onesnaževalec v kmetijstvu transport. V EU lahko pričakujemo določene omejitve pri pretiranem transportu in spodbujanje lokalne oskrbe.”
>Kje se bo država lotila tega oreha?
“Pri oskrbi javnih zavodov. Konec koncev se vzgoja začne v vrtcih in šolah. Imamo vse možnosti, da naredimo korak naprej in o tej temi smo se nedavno pogovarjali s predstavniki ministrstev za zdravje in za šolstvo in šport. Zdaj na lokalni oskrbi temelji nabava desetine vrtcev in šol in pravzaprav se morajo za ta koncept odločiti pristojni za prehrano v teh ustanovah.”
> Pri čemer pa naletijo na stroškovne škarje.
“Miselnost, da je bližje pridelana hrana tudi dražja, pogosto ne drži. Če seveda razumemo, da je v lokalni oskrbi denimo sadje sezonsko in torej ni problemov z nabavo in cenovno konkurenčnostjo. O ceni hrane pa naj povem, da so ponderirane maloprodajne cene v Sloveniji na 93-odstotni ravni EU, v sosednji Avstriji pa pri 116 odstotkih. Je pa v lokalni oskrbi ključno tudi to, da se krajša oskrbna veriga in izloči veliko število posrednikov, kar pomeni, da pridelovalec dobi več, ne da bi potrošnik plačal več.”
Manjka podjetniške iniciative
>Za lokalno oskrbo je potrebna tudi promocija lokalnih pridelkov, doma pridelane hrane. Ne moremo mimo občutka, da se tovrstne akcijo ambiciozno začnejo in prehitro iztečejo, nadomestijo jih nove z novimi koncepti in znaki in da gre pravzaprav za konceptualno zmedo.
“Doslej so tovrstne akcije potekale projektno, imele so svoj začetek in konec. Šlo je za veliko pomanjkljivost, ker ni bilo sistemskega pristopa, ki bi privedel do sistematičnosti delovanja. Razlog je tudi v tem, da nimamo zakona o promociji kmetijskih produktov in živil, kakršnega imajo številne primerljive države. Zakon je v pripravi, omogočal bo sistematično komuniciranje pridelovalcev s potrošniki. Z njim bomo posegli na to področje, ker je v javnem interesu, da se državljani oskrbujejo lokalno. Tudi zato, ker je za državni proračun ugodneje, če pridelava poteka pri nas in nenazadnje zato, ker je lokalna oskrba borba proti onesnaževanju okolja.”
“Za kmetijsko proizvodnjo je turistična kmetija nekaj najlepšega.”
> Kako bo učinkoval zakon? Zgolj na državni ravni ali tudi kot podpora civilni družbi in pridelovalcem?
“Sistem delovanja bo mozaik. Z zakonom bo sistem delovanja urejen tako, da bodo tisti, ki bodo razumeli, da je treba promovirati hrano, za promocijo dobili polovičen delež od države. Tako na državni kot na lokalni ravni. Na slednji imamo učinkovito orodje, organizacije pridelovalcev, ki pa so doslej premalo zaživele. Omenim naj še sheme kakovosti, ki so vedno bolj žive. Gre sicer za kar precej administriranja, ker gre za evropska sredstva, a je za ta mehanizem na razpolago veliko denarja.”
> S shemami kakovosti smo v naši državi precej zadaj. Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre je še vedno edini slovenski pridelek z evropsko oznako ZOP (zaščitena označba porekla) …
“… vedel sem, da me boste spomnili na to …”
>… za zahodno mejo pa imajo to oznako pridelki na vsakem vogalu.
“Država je vzpostavila okolje, na voljo je denar, drži pa, da je veliko administriranja, ki ga je potrebno zmanjšati, kolikor gre. A moramo vedeti, da država ni nosilec podjetniškega duha, ta mora zaživeti med pridelovalci in v okviru njihovih združenj, država ga lahko zgolj spodbuja. S podjetniškimi idejami je pri nas drugače kot pri sosedih, ker se pozna, da smo živeli v drugačnem družbeno-političnem okolju in se podjetništva še učimo.
>Pa vendarle, v kmetijstvu ga je še veliko manj kot v drugih sektorjih.
“Kar je logično, saj kmetijstvo ne omogoča špekulativnega nastopa. Kmetijsko podjetništvo ni takšno, da pridem, nekaj naredim in z denarjem pobegnem. Vezano je na zemljo, na okolje, stopnje donosa niso visoke, so pa na dolgi rok lahko stabilne.
Ob tem je pomembna tudi strokovna podpora, pri kateri se vprašamo, kaj lahko naredi država. Lahko zagotovi denar. Takšnim in drugačnim ustanovam, ki so podpora kmetovanju, gozdarjenju in ribištvu, ga letno namenjamo skoraj 60 milijonov evrov.
Povečujemo tudi sredstva za aplikativne raziskave v kmetijstvu. Naslednje leto jih bo enkrat več kot letos. Na našem ministrstvu bomo zagotovili 2,3 milijona evrov, enak znesek bo zagotovilo ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in razvoj.”
Vojna napoved potvorbam
>Pomembna in odmevna akcija, ki ste jo sprožili, je borba proti potvorbam. Začeli ste pri medu.
“Borimo se proti zavajanju potrošnikov in jih varujemo, prav tako pa trgovce, ki včasih ne zaznajo, da prodajo potvorbe. Pri medu je bilo dokaj enostavno: za vsak peti med, ki je bil pregledan, se je izkazalo, da je potvorba. To še ne pomeni, da je s potvorjenimi izdelki ogrožena prehranska varnost ljudi, a če potrošnik kupi med, mora to biti med, ne pa fermentiran sladkor.
Pregledali smo tudi že več kot 300 mlečnih izdelkov, za zdaj na ravni deklaracij. Mleko je mleko, produkt mlečne žleze, zato ne more biti sojino. No, pri tem ni bilo pretiranega zavajanja, ker so potrošniki razumeli, za kaj gre, a vendarle se napitek ne more tako imenovati. Kot po definiciji ne more biti rastlinske smetane. Hujše zavajanje je denimo pri nekem ribanem siru. Izdelek je tako deklariran, v drobnem tisku na zadnji strani pa piše, da gre za proizvod iz dveh tretjin sira in tretjine nekakšnega rastlinskega sira, ki ne obstaja. Za tak izdelek pa ne more biti prehodnega obdobja, s tržišča ga je treba umakniti takoj, ker gre za hudo zavajanje.
Po analizi deklaracij smo vzorce poslali v laboratorije, kjer naj ugotovijo, ali je denimo sir res sir. Če ni, gre za hudo zavajanje.”
>Zdaj ste pri oljčnem olju.
“Ugotavljamo kemične in organoleptične lastnosti. Zadnja analiza je pokazala, da je na trgovskih policah domala polovica olj, ki niso ustrezala zapisanemu na deklaracijah.”
> Kaj pa slovenska oljčna olja?
“Z laboratorijem Labs iz Izole smo podpisali pogodbo o vzpostavitvi baze slovenskega oljčnega olja. Z razširjeno analitiko bomo zajeli večje število oljkarjev, načeloma vse, ki pridelajo več kot 150 litrov olja, da bomo prišli do definicije, kaj je kakovostno slovensko oljčno olje in kdo vse ga prideluje. Seznanjeni pa smo tudi z načrti oljkarjev o dvigu pridelave s sedanjih 500 ton na optimističnih 2000 ton.”
>V oljkarstvu je kar nekaj sivih lis, ena od njih je denimo je predelava. Po grobi oceni je več kot četrtino opravijo oljarne, ki niso vpisane v ustrezne registre. V oljčnem sektorju menijo, da bi bila najustreznejša rešitev področni zakon o oljkarstvu, a mu vi niste naklonjeni.
“Zakonodaja v Sloveniji je že itak zapletena, zato nočemo še dodatno mešati vertikalne in horizontalne zakonodajne ravni. Področne zakone si želijo številne branže, naša zamisel pa je takšna, da se posebnosti uredijo v zakonih o kmetijstvu in o živinoreji, ki ju bomo za spremembe odprli prihodnje leto. Zakonskemu členu o specifikah posameznega področja bodo sledile vladne uredbe, v katere lahko ujamemo vse, kar bi sicer s posebnim zakonom.
Kar pa se tiče sive predelave, bomo podobno kot pri pekarnah šli v akcijo z inšpekcijskimi službami, ki naj pregledajo, za kaj gre, in uredijo področje.”
> Slovensko oljkarstvo in sredozemsko kmetijstvo nasploh tare razdrobljenost ustanov. V nastajajočem univerzitetnem kampusu v Izoli bi jih lahko združili pod eno streho.
“Racionalno in glede na velikost Slovenije bi bilo ustrezno, da bi imeli znanstveno, svetovalno in analitično dejavnost združeno na enem mestu. Pri nas se namreč pogosto dogaja, da različne funkcije opravlja isti človek. Pri teh vprašanjih bomo sledili mnenju sektorja. Treba je zelo jasno povedati, kakšne so želje in potrebe. Politika ne ve vsega, strokovne odgovornosti se ne da prelagati na politično raven.
Po drugi strani pa je veliko vprašanje, ali je v tem trenutku čas za nove javne službe. Številne laboratorijske in raziskovalne ustanove, tudi na področju kmetijstva, si želijo v varno naročje države, ki pa varčuje na vseh koncih in krajih.
Kmetijstvo in turizem
>Pri sosedih so uspeli precej čvrsto povezati kmetijstvo in turizem. Tudi v tem je tako iskana dodana vrednost.
“Za kmetijsko proizvodnjo je turistična kmetija nekaj najlepšega. Zato, ker omogoča dodatno dejavnost, preživetje in razvoj tudi takšnih kmetij, ki so z osnovno dejavnostjo premajhne. Po drugi strani pa je trženje na kmetiji za kmetovalce najbolj dobičkonosno.
V Sloveniji imamo približno 700 turističnih kmetij, številka je lani narasla za 50. Postelje na turističnih kmetijah so povprečno zasedene 60 dni na leto, kar je premalo. Narediti moramo korak naprej. V kratkem se tako podajamo v Nemčijo na sejem Die Grüne Woche (Zeleni teden), ki ga obišče pol milijona ljudi, tudi potencialnih obiskovalcev slovenskih turističnih kmetij. Pomagajo pa nam lahko tudi rojaki iz zamejstva. Nedavno sem bil na obisku pri njih v Italiji, kjer se srečujejo z obratnim problemom kot mi: s pomanjkanjem postelj na turističnih kmetijah.”SAŠO DRAVINEC