Ministrica za obrambo Ljubica Jelušič o vojaški ladji Triglav
Čeprav je doslej prva ženska na čelu obrambnega ministrstva, doktorica obramboslovja Ljubica Jelušič o obrambnem resorju ne govori nič kaj “žensko”. O drugi vojaški ladji pravi, da so z njo sklenili dober posel, ob zloglasnih oklepnikih poudarja dejstvo, da rešujejo življenja vojakov, v Afganistanu pa naše fante postavlja ob bok vojskam velesil. V dveh letih vodenja ministrstva je razočarana le nad nizko ravnijo naše politične kulture.
> Začenjamo s Primorcem najbližjo temo, novo vojaško ladjo Triglav. Jo je Slovenija res potrebovala, se o poplačilu dolga z Rusi res ni dalo kako drugače dogovoriti?
“Tej ladji se, hočeš nočeš, ni dalo izogniti. Ladja je del vračila klirinškega dolga Rusije, tako so se dogovorili leta 2007 in ko država z državo podpiše sporazum, se takih sporazumov običajno ne prekinja. Če pa se, se za ceno velikih diplomatskih in drugih zapletov. Rusija svojega dolga ni bila pripravljena vrniti v nobeni obliki tržne surovine ali tržnega blaga. Ničesar drugega, kar je imelo tržno ceno, ni bilo mogoče izbirati.”
“Zbegalo me je, kako lahko v javnost daš tako sprevrženo vest. Da imaš na eni strani več tisoč ljudi, ki pridejo v dežju čakat na ladjo, na drugi pa štiri protestnike in enega Marka Breclja. In potem televizije tem petim ljudem namenijo bistveno več prostora kot ladji in vsem dobronamernim obiskovalcem. Nihče ni šel vprašat ostalih ljudi, kaj oni čutijo, ko ta ladja prihaja.”
> Ob prevzemu ladje ste v Kopru dejali, da bi morali biti nanjo vsi ponosni, v medijih pa so veliko bolj glasni tisti, ki nanjo sploh niso ponosni. Zakaj bi morali biti na ladjo Triglav ponosni?
“Na ladjo je treba biti ponosen prvič zato, ker je Slovenija prva država na prostoru nekdanje Jugoslavije, ki ji je uspelo zapreti klirinški dolg z velesilo Rusijo. In to tako, da je dobila ne samo ladjo in nekaj orožja za protizračno obrambo, ampak tudi gotovino. Razliko med ceno ladje in celotnim dolgom (129 milijonov), je Republika Slovenija dobila v gotovini naravnost v proračun. Se pravi, da smo dobili v proračun več denarja, kot sta bila vredna ladja in protizračno orožje skupaj.”
> Ampak pri izdelavi ladje vseeno ni šlo tako gladko, kot si zdaj predstavljamo …
“Ko smo prevzeli vodenje ministrstva, smo ugotovili, da je proračunsko ladja nedokončana. Oborožitveni sistemi, center za upravljanje z ognjem in usposabljanje ne bi bili pokriti iz klirinškega dolga. Jasno je bilo, da ne bomo mogli nikjer vzeti še pet do sedem milijonov evrov za to, da bomo dokončali investicijo, ki je bila takrat videti kot zavožena. Ruski strani smo zato sporočili, da te ladje ne bomo mogli prevzeti, če ne najdemo rešitve. Ponudili so, da nam preostanek klirinškega dolga vrnejo v gotovini, če tisti del, ki manjka za dokončanje ladje, plačamo iz te gotovine. Tako smo dobili poplačan celoten dolg, ladja je bila končana in še v proračunu je ostalo blizu 80 milijonov. V tem smislu smo sklenili dobro kupčijo.”
“Precej tega najedanja ugleda vojske je posledica majhnosti ljudi, ki se spopadajo z njo in bi radi postali bolj opazni. In če se zaletavaš v nekoga, ki je vsega zaupanja vreden, moraš zbuditi pozornost. Tisti, ki to počnejo, po mojem prepričanju počnejo to samo iz lastne potrebe po političnem preživetju, ki ima najbrž dvomljive možnosti za prihodnost. Ampak poudarjam, da je to moja osebna politična presoja.”
> Če se vrneva na ponos, ki ste ga omenjali …
“Ponosni smo lahko tudi na to, da smo vzpostavili tesnejše varnostne in gospodarske vezi z Rusijo v trenutku, ko je prišlo do novega dojemanja partnerstva med Rusijo in Natom. In če nadaljujem: Slovenija je vendarle pomorska država. Imamo svoje morje, za katero smo odgovorni. Ko pravim, da je treba ne samo govoriti, ampak to tudi pokazati, mislim na tiste, ki so se pred leti do onemoglosti pretepali za cvetlične lončke na meji s Hrvaško, v smislu prispevka k varovanju tega morja pa niso naredili nič. Jaz trdim, da bo ta ladja veliko pripomogla k ekološkemu varovanju morja in dokazovanju, da je ta država odgovorna pomorska država. Ponosni smo lahko tudi zato, ker je na vzhodni obali Jadranskega morja to najmodernejša in najzmogljivejša večnamenska ladja, ki Slovenijo v primerjavi z drugimi državami na prostoru nekdanje Jugoslavije postavlja v vlogo upoštevanja vredne pomorske sile. Na to pridobitev so ponosni tudi naši vojaški in civilni mornarji. In na to je treba biti posebej ponosen, da bo sestava pomorščakov na tej ladji vedno slovenska. Na civilnih ladjah, ki plujejo pod slovensko zastavo ali pa samo še pod slovenskim imenom, so samo še vodilni častniki slovenskega porekla, vsi ostali pa so z vseh mogočih vetrov. Tu bomo pa res lahko za spremembo vedeli, da je to povsem slovenska ladja.”
> Ampak ob prevzemu ministrstva smo vas razumeli, da niste navdušeni nad novo ladjo.
“Ja, ker je bilo jasno, da gre za investicijo, ki nas bo v prihodnosti veliko stala. In zato imamo kepo v želodcu. Nobena stvar, ki jo kupiš, v smislu vzdrževanja ni zastonj. Življenjska doba takih orožji je zelo dolga, sploh ladje, ki funkcionirajo do 40 let in več. In ta ladja bo za svoje delovanje zanesljivo potrebovala še precej sredstev. Zavedajoč se dejstva, da imaš zmanjšan proračun za opremljanje in vzdrževanje, ob prihodu novega potrošnika ne moreš biti dobre volje.”
> Katere naloge bo Triglav opravljal?
“Najprej klasične vojaške varovalne naloge, se pravi patruljiranje v lastnem ali na odprtem morju. Ta ladja mora služiti tudi urjenju tehničnih potapljačev. Predvidena je za sistem zaščite in reševanja za dva ključna namena: pomoč pri velikih nesrečah in zaščito pred izlivi nevarnih snovi. Doslej nismo imeli nobene ladje, s katero bi lahko reševali ljudi z velikih turističnih križark, ki v zadnjih letih prihajajo k nam, pri reševanju ob izlitjih nevarnih snovi pa so baraže doslej postavljali različni, tudi tuji ponudniki. Triglav je zdaj prirejen, da lahko naloži zabojnik z baražami in jih odvije v morje ... V času našega mandata pa smo tej ladji dodali še izobraževalno - raziskovalne naloge. To, kar moramo zdaj narediti, je, da to ladjo čim bolj koristno uporabimo za čim več namenov. Imamo koordinacijo služb na morju, ki se vsak teden srečuje ter usklajuje ključne ukrepe. Vsi, ki sodelujejo v tej koordinaciji, morajo dojeti, da jih ta ladja ne ogroža, ampak da je njihovo sredstvo.”
> Lahko ob naslednjem izlitju torej že pričakujemo Triglav v akciji?
“Če bi tisti tanker, ki je pri Poreču gorel, jugo prinesel do naše obale, ne bi imeli s čim zaščititi našega morja. Danes imamo. Triglav je treba zdaj spraviti v operativno funkcijo, kar pomeni, da morajo mornarji trenirati naloge, ki jih čakajo.”
> Kako je zdaj s temi stroški? Koliko nas bo stala na leto?
“Tega nikoli ni mogoče natančno izračunati, koliko vzdrževanje v življenjskem ciklusu takšne ladje res stane. Poslušali smo zbrati vse možne stroške, jih primerjati s tem, kako je to v tujini, in smo prišli do približka 800.000 do en milijon evrov letno. Ali bo kakšno leto več ali manj, bo predvsem odvisno od njenih nalog. Če jih bo imela veliko ali bo veliko nesreč, bo treba velikokrat izpluti. Če pa bomo ob vsakem njenem zavesljaju seštevali, koliko denarja je šlo za to, potem bo problem. Potem bo v strahu pred javnim mnenjem ladja počivala in njene naloge bomo plačevali Crismaniju in drugim.”
> Ni nekoliko nerodno, da ladja nima priveza?
“Ko so leta 2007 ladjo kupovali, so delali tudi velike načrte o tretjem pomolu, na katerem je v načrtih lep košček predviden tudi za privez ladje. Kriza je povzročila, da se je bilo treba odpovedati tretjemu pomolu, ladji pa se ni bilo moč odpovedati. Zdaj bo tri mesece na živinskem terminalu, potem pa ji bomo uredili stalnejše mesto na ro-ro terminalu.”
> Poveljnik poveljstva sil je ladjo celo primerjal z nezaželenim detetom, ki ne bo prvo, ki bo spalo pri živini.
“Ja to je bila odlična misel. Ampak še enkrat poudarjam, da je bila ladja izbrana na politični in ne na vojaški ravni. Vsa gnojnica pa se zdaj zliva po vojakih in po tistih, ki smo morali tega nezakonskega otroka sprejeti.”
> Osemkolesniki Patria so bili predstavljeni kot največji konkretni premik v opremljenosti naše vojske, zadeva pa se je skoraj popolnoma izrodila in postala največja afera. Kako je zdaj s patrijami?
“Realno stanje je, da je v slovenski vojski 27 vozil in ta vozila delujejo, štiri tudi v Afganistanu. Vse ostalo je sicer napisano v pogodbi o nakupu 135 vozil, ampak denarja za uresničevanje celotne pogodbe v pogodbenem času ne bo več možno zagotoviti. Zaradi tega je tako pomembno, da bi pogodbo reprogramirali. Za minimalne potrebe srednje bataljonske bojne skupine kot bojne zmogljivosti te države, pa ne za mednarodne operacije, ampak za obrambo te države, bi potrebovali do 55 vozil.”
> Torej ne govorimo več o 135 svarunih?
“Številko 135 je leta 2004 potrdil parlament. Takrat je veljalo, da bo vojska imela tri motorizirane bataljone na platformi 8x8, po podpisu pogodbe leta 2006 pa se je začelo zapletati. Ob dejstvu, da nas je tako kot večino držav prizadela gospodarska kriza in posledično javnofinančno varčevanje, so se spremenili tudi cilji sil za Slovensko vojsko, v katerih je od zdaj le ena srednja bataljonska bojna skupina, kar bistveno spremeni potrebe po številu srednjih kolesnih oklepnih vozil. Ta dejstva so nas navedla k odločitvi, da je potrebno reprogramirati pogodbo. Hkrati je ta projekt praktično že od začetka obremenjen s sumi glede morebitne korupcije oziroma drugih nepravilnosti, glede česar potekajo predkazenski in tudi kazenski postopki, kar še dodatno otežuje odločanje o smeri nadaljevanja projekta.”
“Po 20 letih graditve vojske in neizmernih investicijah mnogih ljudi in cele države postati malodušen in reči, zdaj se ne bi več šli, je nemogoče. Slovenija mora biti verodostojna država, imamo obveznosti do svoje varnosti in mednarodnega okolja in iz tega izhaja dejstvo, da je treba biti državotvoren in imeti tudi svojo vojsko. Tako kot moraš imeti svojo policijo, da skrbiš za notranji red in mir, in svojo diplomacijo. Je pa razumljivo, da so nekateri vedno lahko anarhisti in prosti strelci. Vlada pa to ne more biti. In ko pride do glasovanja, je dobro, da večina poslancev v državnem zboru ve, kaj je državni interes.”
> Kako gledate na to, ko se vaš predhodnih in bivši načelnik GŠ zaradi tega posla zagovarjata na sodišču?
“Težko je ostati nedotaknjen. V tej zgodbi sta najbolj prizadeta obrambno ministrstvo in vojska. V političnem prostoru potekajo neverjetne bitke, kako naj bi bilo treba opremiti vojsko, in v teh bitkah največ klofut prestrežeta vojska in ministrstvo. In to kot stranski opazovalec, ne pa kot partner pri ugotavljanju resnice. Ministrstvo nima vpogleda v obtožne predloge, nima vpogleda v dejansko stanje in se glede navedb, s katerimi razpolaga sodišče, ne more opredeljevati. Imamo vozila, ki jih vojaki spoštujejo, ker se zavedajo, da jim rešujejo življenja, tudi v Afganistanu. In imamo neizmerne količine gnojnice, ki se zliva po njih, zaradi tega, ker so dolžni izpolnjevati politična pričakovanja, da bodo varovali to državo. In tukaj lahko vidite, kaj je v bistvu rezultat političnega in ekonomskega boja dveh velikih korporacij, ki sta se borili za obrambni trg. Korporaciji sta nas kljub pridobljenim praskam že pozabili in se spopadata za nove trge, patrije pa so ostale za opomin ...”
> Kako je z našo misijo v Afganistanu. Se bodo Slovenci umaknili skupaj z Američani?
“V Afganistanu niso samo Američani, tam so vojaki 49 držav. In to na podlagi resolucije Združenih narodov od leta 2001, od leta 2003 pod vodstvom zveze Nato. Vsi smo se odločili, da se proces prenosa odgovornosti za varnost Afganistana na afganistanske sile začne leta 2011 in konča leta 2014. To potem ne pomeni, da po tem letu tam ne bo več ISAF-a ali Nata, ampak da Natove enote niso več v bojnih, temveč v mentorskih nalogah in razvojnih projektih. To je tisto, kar je Slovenska vojska že nekaj časa govorila. Hočemo prispevati tisto, kar zmoremo in kar mislimo, da je za prihodnost Afganistana prav. In to je, da urimo njihove vojake in policiste. Zato da bodo skrbeli v prihodnosti za varnost Afganistana sami. To filozofijo je zdaj na lizbonskem vrhu sprejela zveza Nato. Tisti, ki imajo tam bojne enote, pravijo, zdaj se bomo transformirali v mentorske naloge, mi, ki pa že delamo te naloge, pa pravimo bravo, končno ste prišli do naših spoznanj, zdaj bomo vsi skupaj pomagali Afganistancem, da bodo sami poskrbeli za svojo varnost. V jeziku zveze Nato velja krilatica: “skupaj noter, skupaj ven”. Nekateri bodo morda skušali iti prej, nekateri pa bodo ostali dlje. Vse države pa vedo, da v zavezništvu ne sme biti nepravične delitve bremen. Govoriti o odhodu z Američani je zato neustrezno. O odhodu z Natom - da. Res pa je, da mi zdaj skupaj z Američani iz Nacionalne garde Colorado urimo afganistanski bataljon. Dogovorili smo se, da bomo to nalogo opravili štirikrat po pol leta, se pravi do oktobra 2012. Stanje v Afganistanu pa sproti analiziramo, in če bo potrebno, bomo tudi spremenili vladne odločitve.”
“Po 20 letih graditve vojske in neizmernih investicijah mnogih ljudi in cele države postati malodušen in reči, zdaj se ne bi več šli, je nemogoče. Slovenija mora biti verodostojna država, imamo obveznosti do svoje varnosti in mednarodnega okolja in iz tega izhaja dejstvo, da je treba biti državotvoren in imeti tudi svojo vojsko. Tako kot moraš imeti svojo policijo, da skrbiš za notranji red in mir, in svojo diplomacijo. Je pa razumljivo, da so nekateri vedno lahko anarhisti in prosti strelci. Vlada pa to ne more biti. In ko pride do glasovanja, je dobro, da večina poslancev v državnem zboru ve, kaj je državni interes.”
> Vam ni neprijetno voditi ministrstva, ki ga napadajo predvsem poslanci vladajočih strank?
“Tega ministrstva ne napadajo vsi poslanci vladajočih strank, ampak samo nekateri. Je pa res, da so tisti precej glasni, oziroma se jim daje precej medijskega prostora. Poslanci so avtonomne osebe in za levico je vedno in povsod, ne samo pri nas, značilno, da nima navade poenotiti razmišljanja svojih poslancev. Zato lahko zagrenijo življenje tudi svojim ministrom. In postavljajo vse vrste vprašanj, kar je z vidika nadzora nad delovanjem tudi takšnega resorja, kot je naš, prav. Da pri tem nekateri izvajajo tudi razne pritiske in napade, je sestavni del politične folklore. Tako pač je v politiki. Mi, ki nismo člani strank, tega nismo dobro razumeli. Jaz sploh ne, ampak zdaj, ko vidim, kako to funkcionira, razumem, zakaj je tako. In mislim, da ni prav. Kajti politika ni namenjena reševanju osebnih stvari ali prestiža, ampak temu, da skrbi za dobro ljudi.”
> Na pobudo za ukinitev vojske ste se ostro odzvali.
“Prikaz moje reakcije je bil tipičen primer sprevržene oblike poročanja medijev. Ko so me vprašali, kaj menim o tej peticiji, sem odgovorila, da je vsaka peticija, vsaka pobuda v demokratičnem svetu legitimna. Da pa ko gre za ukinitev vojske, je to v nasprotju s tistim, kar piše v ustavi in zakonu o obrambi. V javnost je prišel samo drugi del mojega odgovora. Zato ker tistim, ki so napisali peticijo in jo promovirali, seveda ni bilo v interesu vedeti prvega dela mojega odgovora. Ni šel v kontekst. Sploh pa ne, da bi ga lahko kdo slišal. Njihov interes je bil obračunati z vojsko in z mano. Prikazati me v čim bolj provojaški luči in čim bolj prikriti, da načelujem tudi obsežnemu civilnemu sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Ne glede na te obračune še vedno mislim, da je vsak razmislek o vprašanjih varnosti dober, upravičen in legitimen.”
DANIJEL CEK
