Miro Simčič, avtor knjige o feldmaršalu Svetozarju Borojeviću
Pred kratkim je v koprski založbi Intelktualne storitve - Katarina Simčič izšlo obsežno delo novinarja in publicista Mira Simčiča o Svetozarju Borojeviću, pl. Bojna, slavnem avstro-ogrskem feldmaršalu in poveljniku cesarsko-kraljevih bojevnikov na soškem bojišču 1915-1917.
Avtor, ki že vrsto let raziskuje fenomen tega nekoč slavljenega, potem pa povsem pozabljenega poveljnika sil dvojne monarhije v prvi svetovni vojni, je dal zajetni monografiji zgovoren naslov: Med slavo in ponižanjem.
Svetozar Borojević, krajiški Srb iz kraja Mečenčane na Banovini, se je leta 1856 rodil v bojevniški družini poklicnega krajiškega vojaka. Umrl je v Celovcu leta 1920, pozneje pa so njegove posmrtne ostanke prenesli na Dunaj. “Borojević je bil tista osrednja pečina, na kateri se je v letih 1915 do 1917 prvič trdo nasedel italijanski iredentizem, toda danes je Borojević nepriznan, zamolčan in bolj ali manj pozabljen. Brez pretiravanja lahko ugotovimo, da je bil človek, ki je prvi zlomil hrbtenico italijanskemu iredentizmu,” je v enem od značilnih stavkov uvodnih poglavij zapisal avtor knjige Miro Simčič. Knjigi velikega formata na 400 straneh so dodane številne fotografije iz prve svetovne vojne in kot zanimivost tudi zemljevidi bojišč, ki so nastajali ob taktičnih manevrih obeh armad. Simčič pa je dodal tudi faksimile v cirilici zapisanih Borojevićevih kratkih spominov z naslovom O ratu protiv Italije (O vojni proti Italiji), ki jih je napisal ob koncu vojne z namenom, da bi pomagal jugoslovanski strani pri pogajanjih na pariški mirovni konferenci o mejnem vprašanju. Teh zapisov pa srbska stran ni upoštevala.
Monografija o Borojeviću je Simčičevo peto delo o prvi svetovni vojni. Avtor se je še posebej intenzivno ukvarjal s fenomenom feldmaršala, ki je kljub kmečkemu poreklu dosegel najvišji čin v avstro-ogrski armadi in bil v času vojne deležen izjemne slave in časti, saj je bil častni meščan Ljubljane in Zagreba ter še ducata mest na Hrvaškem. Od kod Simčiču to zanimanje za pozabljenega generala?
“Knjigo sem posvetil nonu Jožetu Pirjevcu Joštovemu iz Dan pri Sežani. Od njega sem prvič slišal za Borojevića, za Kobarid, za Piavo, za Galicijo. Nono je bil vojak 87. tržaškega polka, v katerem je bila slovenščina poveljujoči jezik, in ko sva skupaj pasla krave, me je njegova pripoved o vsem tem prevzela. Pozneje v šoli nismo o tem slišali nič. Ne o Borojeviću, ne o soški fronti in Galiciji. Prva svetovna vojna je bila površno obdelana v šolskih programih, saj ideja jugoslovanstva ni dovoljevala slaviti avstro-ogrske zmage. Srbi so bili osvoboditelji in oni so gojili kult solunskega bojišča, ne pa soške fronte. Avstro-Ogrska je bila pač ječa narodov in tako naprej. O štirih letih partizanskega boja je bilo po drugi vojni v času socialistične Jugoslavije napisanih 90.000 najrazličnejših knjig, o soškem bojišču pa manj, kot je prstov ene roke, pa še te so morale čakati v bunkerjih na presojo raznih ideoloških komisij režima.”
> V čem se je Borojević razlikoval od drugih poveljnikov avstro-ogrske armade?
“Najprej je treba poudariti njegovo poreklo, ki je bilo za razliko od plemiškega ostalih generalov in višjih poveljnikov armade dvojne monarhije kmečko in obenem bojevniško, saj je izhajal iz družine vojakov krajišnikov. Njegov oče je bil krajiški oficir. Borojević je opravil vse vojaške šole, od najnižjih do najvišjih štabnih, in je poznal, za razliko od oficirjev plemiškega rodu, armado do obisti, kot radi rečemo. Obenem pa mu je njegovo srbsko poreklo zelo škodovalo, predvsem na začetku vojne 1914, ko so bili Srbi glavni avstrijski nasprotniki in sovražniki. Julija tega leta so ga celo aretirali kot veleizdajalca, saj je bil srbskega rodu. Njegov položaj se je bistveno spremenil v Galiciji, kjer je v bitki pri Kumarowu dosegel eno prvih avstro-ogrskih zmag na vzhodnem bojišču proti Rusiji. Po tej zmagi se začenja njegova zvezda vzpenjati.
V veliki meri je njegova zasluga, da se je frontna črta med Avstro-Ogrsko in Italijo utrdila na Soči in ne na Savi oz. Dravi, kot so predlagali zavezniki Nemci. In kar je pomembno: njegova zasluga je, da obramba na Soči ni nikoli padla. Italijanska iredenta je na grebenih od Rombona do Škabrijela v dvanajstih bitkah spoznala, kako nesmiselne so njene ekspanzivne težnje. To pa je bila zasluga Borojevićevega sistema aktivne obrambe, ki jo je uveljavil na Soči. V kontekstu prve svetovne vojne je bilo soško bojišče tretjerazredno, za zahodnim in vzhodnim. Toda za Slovence je bilo to prvorazredno bojišče v obrambi pred italijansko iredento. V tem času so imeli Slovenci na Goriškem in Tržaškem v rokah 88 odstotkov vsega ozemlja, danes pa je ravno obratno.”
> Borojević je postavil svoje poveljujoče mesto v Postojno. Kako je delovalo njegovo vodenje vojnih operacij na 90 kilometrov dolgi soški fronti od Rombona do Doberdoba?
“Izbira Postojne je bila logična odločitev, saj je prva svetovna vojna čas dokaj dobrih in za tedanji čas sodobnih komunikacij z bojiščem. Obstajale so že radijske zveze med poveljstvi. Imeli so tudi kurirje in golobe, pa seveda telefonske zveze, ki pa so bile zaradi številnih poškodb ob topniških bombardiranjih velikokrat pretrgane. Avstro-ogrska armada na soškem bojišču je bila zelo organizirana. Na vojaških zemljevidih, ki so objavljeni v prilogi knjige, se vidijo spremembe položajev, saj je Borojevićeva obveščevalna služba vsak dan vrisovala nove položaje italijanskih postojank. Imel je torej pred seboj pregled celotnega položaja, pri čemer si je pomagal tudi z obdelavo zaplenjenih pisem italijanskih vojakov, iz česar so vojni analitiki spremljali položaje na nasprotnikovi strani. Ko so se začele italijanske ofenzive, je sedel v naslanjaču pred zemljevidi in ni zapustil poveljniškega mesta, ampak je dan in noč spremljal razvoj situacije in ukrepal.”
> Kaj je pravzaprav bistvo Borojevićevega uspeha na soški fronti?
“Borojević je bil človek, ki je v sebi združeval nekaj pomembnih lastnosti. Prihajal je iz vojne krajine, kjer so se otroci rojevali tako rekoč s puško v roki, zato so bili krajišniki izjemno dobri bojevniki. Njihove enote so bile majhne, a odločne in so lahko zelo operativno delovale v boju z nasprotniki. Kot otrok iz zakotne vasi na Baniji je z osmimi leti začel vojno šolanje v Sremski Kamenici in spoznal ves sistem avstro-ogrskega vojaške vzgoje in seveda vojne doktrine. Vse to je vnesel v svoj način obrambe na Soči. Dosegel je naziv feldmaršala, vendar se je po naštetih lastnostih razlikoval od drugih poveljnikov njegove ranga, ki so praviloma izhajali iz plemiških družin in niso poznali vojske od znotraj. Ko je prevzel poveljstvo pete armade na Soči, je bilo kadrovsko jedro vojske povsem uničeno. Borojević je bil ključna oseba pri preureditvi avstrijskih obrambnih sil na Soči in je s številčno šibkejšo armado učvrstil obrambo.”
> Kakšna je bila njegova vloga ob “čudežu pri Kobaridu” 1917 in Vittoriu Venetu 1918?
“Bitka pri Kobaridu oktobra 1917 je bila mati vseh bitk na soški fronti. Nemci in Avstrijci so zbrali najboljše enote, ki so v fantastični akciji razsule italijansko vojsko, ki je štela 800.000 mož. Desno krilo, ki mu je poveljeval Borojević, je izvedlo napad, ki so ga Italijani odbili, zato v bitki pri Kobaridu ni imel neposrednega vpliva. Zame pa je ključno pri Borojevićevi vlogi vse tisto, kar je storil na Soči pred to avstrijsko-nemško ofenzivo. Italijani so imeli 700.000 mrtvih in 1,1 milijona pohabljenih vojakov in neprešteto število dezerterjev. V enajstih bitkah, ki jih je vodil Borojević, je nastalo v italijanskih vrstah razsulo s popolno izgubo morale. To je ključna stvar pri razumevanju kobariškega čudeža. To je bil italijanski 'caporetto', še do danes sinonim za popoln poraz.
Vittiorio Veneto je druga zgodba. Italijanski preboj po protiudaru se je zaključil 5. novembra 1918. Njihov napad se je začel točno 24. oktobra, leto dni po preboju pri Kobaridu. Avstro-ogrska vojska je začela razpadati, tako kot je šla h koncu tisočletna monarhija. Borojević je bil tedaj poveljnik armadne skupine na Piavi, vendar ni mogel zaustaviti razpada armade. Prvi so se začeli umikati Madžari, ki so imeli svojo računico, Borojevićeva skupina pa se je umikala urejeno in so mu Italijani, za razliko od 400.000 ujetih Madžarov, ujeli malo vojakov. Borojević je iskal stike z Narodnim svetom novonastale države SHS v Zagrebu in mu predlagal, naj pritegnejo v Zagreb še obstoječe jugoslovanske polke avstro-ogrske armade, vendar so ga zavrnili.”
> Borojević je padel v pozabo, ostaja pa vprašanje, zakaj. Je bil do konca Avstrijak, kot so dejali zvestim privržencem Habsburžanov, ali je postajal jugoslovansko usmerjen?
“Ko se je vojna končala, je Borojević končal na smetišču zgodovine, v revščini in pozabi. Za Srbe je bil izdajalec, Hrvati pa bi ga želeli imeti kot pravoslavnega Hrvata. Edino Slovenci ga spoštujemo, še posebej Primorci. Umrl je skorajda brez dohodkov v Brežah ob Vrbskem jezeru na južnem Koroškem leta 1920, in ko so njegove posmrtne ostanke prenesli na Dunaj, so ga Dunajčani v velikem številu pospremili na pokopališče in ga pokopali z vsemi častmi. Dnevnik Slovenski narod je 26. maja 1920 v nekrologu ob njegovi smrti med drugim zapisal, da je bil eden najsposobnejših avstrijskih generalov. Na bojišču je dosegal uspehe predvsem zato, ker je bil sposoben in nadarjen vojskovodja in ker je znal vzdrževati železno disciplino vse do konca.”
TOMO ŠAJN
