“Mladi hitro dojamejo, da ne blefiram”

>Kakšno je življenje slovenskega režiserja, ki že ima nekaj celovečercev pod pazduho - kako se to obdobje razlikuje od obdobja filma Jebiga?

“Štirje filmi pri 47. letih - ni ravno veliko. A vseeno precej za naše razmere, nimajo vsi te sreče. In vse štiri sem posnel v zadnjih dvanajstih letih, od leta 1998 (ojoj, prejšnje tisočletje), torej v povprečju enega na tri leta. Če mi kdo ponudi tako pogodbo za naslednjih dvanajst let, takoj podpišem. No, še raje bi posnel enega na vsake dve leti in še kaj krajšega vmes. Potem bi lahko od filma celo nekako preživel, pod pogojem, da bi bil scenarist in režiser. Ko smo naredili Jebiga, so bili časi seveda drugačni. Bili so tolarji, veliko več dela pri reklamah, vse je bilo ceneje. Imel sem hčer, danes je z nami še sin. In plenice prodajajo za evre. Ne morem se znebiti občutka, da so znatno dražje. Res smo napredovali, vse več je lopovskih kravatarjev, demokracija je farsa, naši vojaki se pripravljajo na boj s popolnimi tujci na drugem koncu sveta ... lepi časi. Denarja za kulturo, na kateri temeljimo, pa je vse manj. Bravo, res!”

>Verjetno ne bom vprašal prvi: kje so slovenski mladinski filmi?

“Nekaj jih je v moji glavi, nekaj v glavah mojih kolegov in kolegic, upam. Treba jih je spraviti na platno, to je to. Obstaja namen, da se mladinske tematike v slovenski kinematografiji bolj podprejo. To bi bilo dobro. Moramo pa izluščiti prave teme in najti avtorje, ki jih bodo sposobni podati. Ne mislim samo na zabavne zgodbe, treba je odpreti tudi boleče vsebine. Z natečaji bi lahko privabili tudi mladino, naj prispeva ideje iz svojih izkušenj. Seveda bi jim potem morali pri oblikovanju scenarija pomagati, ampak vse se da. Samo voljo rabimo. In sistem.”

>Vsaj pri filmih Na planincah in Distorzija smo dojeli, da imate radi delo z mladimi. Kakšna je razlika med delom z mladimi igralci in s starejšimi? (Zrnec je bil tu očitno krasna odločitev?)

“Pri delu z mladimi igralci nimam kakšne posebne metode, najvažnejši je izbor. Ta tudi vzame največ časa. Avdicije potekajo v nekaj krogih, vsakega kandidata fotografiram in se z njim pogovarjam nekaj minut. Tako izvem, kaj jih zanima, preverim njihovo komunikativnost, bistrost in karizmo. Tisti, ki se mi zdijo zanimivi, so ponovno povabljeni. Potem počasi izluščim, kdo bi bil primeren za kakšno vlogo. Včasih mi je kdo tako zanimiv, da vlogo dopišem prav zanj. Pri avdicijah za Gremo mi po svoje sem tako govoril z nekje med 700 in 800 otroki. S tistimi, ki so potem nastopili v filmu, sem govoril vsaj petkrat, preden sem se dokončno odločil. In teh je približno 55. Kar veliko pogovarjanja. Obenem sem se predstavil tudi staršem, ki so jih vodili na avdicije. Malo zato, da vidijo, da nisem kakšen manijak, saj mi morajo zaupati svoje otroke za skoraj dva meseca. Deloma pa tudi zato, da vidim, če niso oni kakšni manijaki, s katerimi bi imeli potem težave (smeh). No, ko so igralci enkrat izbrani, sledijo vaje, na katerih ugotovim, če so dialogi dovolj tekoči. Te potem prilagodim posameznikom, da so bolj njihovi, da jim je lažje. Na snemanju sledi izvedba. Tu jim pomagam z zbijanjem morebitne treme, ki je običajna prve dni, ko še niso vajeni ekipe in načina dela. Potem pač steče. Če ne steče, sem sam kriv. Če bi kdo res zablokiral, bi mu lahko nekako zmanjšal vlogo s prirejanjem scenarija. No, če bi zablokiral kdo od glavnih, mi kaj dosti drugega kot skok skozi okno hotela Alp v Bovcu (tam smo snemali) ne bi preostalo. S starejšimi je podobno, glavni je izbor. Na snemanju je seveda z njimi lažje, saj obrt poznajo in nimajo treme. Muči jih čakanje med kadri, a tu ni pomoči. Z izborom sem imel srečno roko. Jurij Zrnec kot glavni lik je res izvrsten, nagradila ga je celo strokovna žirija na portoroškem festivalu, kar je za komično vlogo redkost. Jana Zupančič, Uroš Kaurin, Luka Cimprič in Ajda Toman so v stranskih vlogah zablesteli vsak po svoje. Mlade igralce pa tako vsi hvalijo in se čudijo, kako odlični so. Zelo sem zadovoljen.”

>Gre tudi za posluh za mlade. Kaj se nam torej večini zgodi, ko odrastemo?

“Ne vem, ni mi še uspelo odrasti, vsaj moja mama, žena in hči tako pravijo. Ena od stvari je, verjetno, da nas strejo skrbi. Čisto običajne skrbi, kaj bo za večerjo, kako bomo plačali račun, bom jutri še imel delo. Pa zdravje in takšni strahovi. Če se ozremo naokoli, ni čudno, da smo vsi zaskrbljeni, sitni in starikavi. Časi res niso obetavni, glede na to, da svet upravlja morilska banda ostudnih kapitalistov, pri čemer jim naši šalabajzerčki tiho in pridno asistirajo ... Pri mojem delu z mlajšimi je verjetno odločilno to, da hitro dojamejo, da ne blefiram. Da sem odprt in iskren, predvsem pa, da jih ne podcenjujem. Ne vem, tudi s precej starejšimi od sebe nimam težav. Vsi smo isti, če razumemo, da smo različni.”

>Kako to, da ravno taborniki?

“Tabornik sem bil nekaj let tudi sam. Rod Dobre volje v Ljubljani, v Šiški. Taborili smo v Bohinju, blizu jezera. Res prekrasna izkušnja, vsakemu otroku bi jo privoščil. Spanje v šotorih ali kar pod milim nebom, druženje, spoznavanje narave. Tudi hrana je bila vedno odlična in obilo priložnosti za zaljubljanje. Skratka, priporočam.

Obenem je tak tabor seveda neke vrste družba v malem. Enotna lokacija, vodstvena struktura, disciplina, celo uniforme, no, ja, kroji. Eni red in ustaljenost prenašajo bolje, drugi slabše. In če prvi med enakimi svoje vodstvene obveznosti jemlje preresno, sledijo komični zapleti. Vse skupaj na prekrasnih lokacijah okoli Soče in v hribih. Kaj lepšega za filmsko zgodbo?”

PETER ZUPANC

Film Gremo mi po svoje postaja skoraj tako priljubljen kot zadnji Harry Potter.