“Mladi so danes premalo drzni”

> Se spominjate trenutka, ko vas je oder začaral?

“Mislim, da je to neugotovljivo. Že v osnovni šoli smo radi igrali v gledaliških krožkih, v srednji, ko smo bili abonenti celjskega gledališča - obiskoval sem gimnazijo v Velenju -, pa sem doumel, da mi gledališče nekaj več pomeni. Pisalo se je leto 1968, časi so bi nemirni, v svetu so se dogajale dramatične stvari ... In prav takrat je v meni dozorevala ta ljubezen do gledališča; počasi in zanesljivo. Zaradi težav z glasilkami so mi odsvetovali, da bi šel za igralca; in sem se odločil za režijo, ki mi je prav tako ponujala precej široko polje delovanja. Med študijem na AGRFT sem se poskusil tudi kot asistent in statist v ljubljanski Drami. To je bila takrat delovna študijska obveznost. Ker nisem bil iz Ljubljane, sem imel vedno čas, saj se mi ni mudilo domov. In v tistem obdobju sem spoznal kar nekaj nadvse zanimivih ljudi: igralce Rudija Kosmača, Majdo Potokarjevo in vrsto drugih, pa režiserja Slavka Jana in Mirana Hercoga, ter seveda Mileta Koruna, ki je bil moj profesor in mentor ... Prav ponosen sem, da sem jih imel čast spoznati.”

> Po študiju na AGRFT vas je pot zanesla na Primorsko, natančneje v Novo Gorico ...

“Res je, a v Novo Gorico, kjer živim še danes, sem prišel povsem slučajno. Po prvotnih načrtih sem bil namreč - še danes se spominjam datuma - 21. junija 1973 namenjen v Celje. Pa se je zgodilo, da je Bojan Štih, takratni direktor celjskega gledališča, tisti dan odpovedal sestanek, skoraj sočasno pa me je poklical Jože Babič iz Primorskega dramskega gledališča, ki je tedaj kot meteorit žarelo na slovenskem gledališkem nebu ... In tako sem se, namesto v Celje, odpeljal na sestanek v Novo Gorico. In ni mi še žal.” (smeh)

> V Primorskem dramskem gledališču (PDG) ste začeli delati kot hišni režiser. Kako se spominjate tistega obdobja?

“Prva leta - poleg režije sem opravljal tudi dramaturška dela - so bila nadvse zanimiva. V Novi Gorici so tedaj, v začetku sedemdesetih, ustvarjali Matjaž Turk, Jerca Mrzel in še mnogi drugi dobri igralci. Čas je bil izjemno dinamičen. Vsakodnevno se je kaj dogajalo, rojevale so se nove ideje, tudi v družbi je vse brstelo. Vključno z Novo Gorico, ki je bila tedaj zares cvetoče mesto. Rojeval se je Festival mladih in eksperimentalnih odrov, dinamika ustvarjanja je bila zares velika. In sočasno z gledališčem je rasla njegova publika. V njej so bili predvsem srednješolci. Za novogoriško gimnazijo je bilo v tistem obdobju prav značilno, da je veljala za ena od najbolj kritičnih publik. Če lahko tako rečem, so se je bali - v pozitivnem smislu, seveda, saj so jo hoteli imeti - vsi, tudi taka gledališča, kot je bil beograjski Atelje 212, pa zagrebški ITD ...”

PETRA VIDRIH

Celoten pogovor objavljamo v Soboti tiskane izdaje Primorskih novic.