Mladost je norost, starost pa modrost
Kaj se zgodi, ko se upokojimo? Ali smo res dobri samo za varstvo vnukov, posedanje na kavču in čakanje na to, da nas bo obiskala teta s koso? Zakaj pa ne bi starih let izkoristili za to, da bi se ukvarjali z nečim, kar nam je všeč in za kar doslej nismo imeli časa ali možnosti? Ali pa za to, da bi se naučili novih znanj? Ali pa si enostavno poiskali družbo in malo poklepetali?
Center dnevnih aktivnosti za upokojence v Kopru omogoča vse to. In še več. Danica Kranjc-Ložnar, ki vodi center, nam je povedala, da za več kot 400 članov skrbi okrog 30 prostovoljcev, ustrezno izobraženih za delo s starejšimi ljudmi. Tako se lahko vsi upokojenci odločajo za najrazličnejše (brezplačne) dejavnosti. Učijo se, na primer, ciganskih plesov, igrajo briškolo in trešet, se ukvarjajo z ročnimi deli, se udeležujejo nordijske hoje, klekljajo, pojejo ljudske pesmi, obiskujejo tečaje italjanščine, angleščine in računalništva, se ukvarjajo s koristnimi vajami za boljši vid, hrbtenico, večjo gibljivost sklepov, se ukvarjajo z jogo smeha in še in še. Nekatere dejavnosti, vaje in izleti so prilagojeni osebam, ki imajo težave z gibanjem, saj je namen dejavnosti centra, da bi se upokojenci predvsem med seboj družili, se počutili varne, koristne in zadovoljne. In, verjeli ali ne, vzdušje v centru je toplo in prijetno, prostor ogromen, priložnosti za srečanje z zanimivimi ljudmi pa veliko, saj ima vsak svoje poglede, izkušnje in tudi enkratne nadarjenosti.
Obiskali smo center in se pogovarjali s tremi njegovimi rednimi obiskovalci.
Elizabeta Kržišnik, upokojena vzgojiteljica, sedaj istočasno članica ter nosilka dejavnosti v centru, vodja pevskega zbora, igralka klavirja (ki ga je centru sama darovala) in ljubiteljica slikanja, pravi, da je tukaj doživela prelomnico svojega življenja in se končno osvobodila.
“Starši so me že od malih nog spodbujali k igranju klavirja, me kasneje vpisali v nižjo in nato srednjo glasbeno šolo, ki sem ju uspešno končala. Med 200 kandidati sem bila sprejeta na akademijo za glasbo, vendar sem takrat morala prenehati z šolanjem, da bi obdržala delo v vrtcu. Leta 1963 je bila drugačna politična ureditev, kjer nisi smel izstopati ali kazati svojih talentov. Celo življenje me je morilo, da nisem sledila svojim sanjam, po moževi smrti pa sem bila 15 let zaprta vase in osamljena. Ko sem obiskala center, sem se odprla, pokazala sem vse svoje sposobnosti in se fizično in psihično okrepila. Na centru so znali prepoznati moje talente, ki jih cenijo, najbolj pa mi je všeč, da prihajamo od vsepovsod, da se vsi dobro razumemo in smo vsi enaki.”
Vojmir Lušin (Vojko) je bil vse svoje življenje v oblakih in to dobesedno, kajti ukvarjal se je z letalstvom, vozil jadralna, ultralahka letala, izvajal padalske skoke. Sam pravi, da je bilo športno letenje njegova prva ljubezen, ki traja še danes. Bil je soustanovitelj Sečoveljskega letališča, registriral je Aeroklub Koper in na planoti pod Slavnikom financiral, registriral in lastnoročno uredil 500 metrov dolgo in 22 metrov široko stezo.
Na vprašanje, zakaj obiskuje center, nam je povedal: “Ko sem izvedel za dejavnost centra, sem prišel, videl in se vživel. Sedaj sem tukaj skoraj vsak dan od 14.30 pa vse do večera, igram šah, pinkponk, učim se nemščine, oblikujem glino, kdaj pa kdaj tudi zaplešem. Ker živim sam, zelo uživam v druženju, hkrati pa ostajam aktiven.”
Sonja Ribnikar, upokojena geometrinja, se je kot otrok veliko selila in se na koncu ustalila prav v Kopru. Kot otrok je veliko slikala, kasneje pa nič več, pa čeprav je velikokrat videla prizore v naravi in jih želela naslikati. Po upokojitvi in moževi smrti je ponovno začela slikati, pridružila se je tudi likovnemu društvu Pozejdonka in na koncu izvedela za center. “Pritegnile so me vse te dejavnosti,” pravi. “Prijavila sem se na slikanje, računalništvo, nordijsko hojo, namizni tenis, in imela sem tudi že nekaj razstav. Zelo so mi všeč mentorji, ki so zelo prijazni, profesionalni, in res se imamo super.”
Sogovorniki soglašajo z ugotovitvijo, da ni nikoli prepozno učiti se kaj novega, pokazati, kaj znaš, in se ob ustvarjanju tudi družiti in se veseliti. Življenje se namreč ne konča s trenutkom upokojitve, za marsikoga se tedaj šele začne. Predvsem za tistega, ki je moral vse življenje početi stvari, do katerih mu ni bilo, in je šele v pozni starosti dobil priložnost za nekaj, kar si je želel vse življenje početi. Torej starost, polna novih uspehov, izzivov, znanj in zmag.
VERA ČIPEV
