Množenje dedičev jih bo pokopalo
Eden glavnih problemov agrarnih skupnosti v Sloveniji in Italiji je njihov pravni status. Če bi ga izboljšali, bi lažje nadaljevale upravljanje skupne lastnine, ki se je v zgodovini izkazalo kot zelo koristno za vso družbo. Bistvo jusov oziroma agrarnih skupnosti namreč ni kovanje dobička, temveč ohranjanje območij, njihovih naravne pestrosti in identitete.
GROPADA> Pravni status jusov in srenj, kot jih imenujejo v Italiji, in agrarnih skupnosti v Sloveniji je sicer v obeh državah različen, a nikjer dober, so ugotovili kraški predstavniki agrarnih skupnosti iz Slovenije in Italije, ki so se v soboto srečali na sedežu Jusarske skupnosti Gropada..
Italija: status imajo, zemlja pa ...
Srečanje z naslovom Skupna Lastnina in njeno skupno upravljanje na Krasu: spoznavanje izkušenj čez mejo je potekalo kot del evropskega projekta Procesi učenja in upravljanje z naravnimi viri. Njegova nosilka je mlada Istranka Romina Rodela, ki je na to temo doktorirala v Angliji, zdaj pa raziskuje v okviru evropskega projekta s sedežem na nizozemski univerzi Wageningen.
V Italiji so jusi in srenje pravne osebe, vendar je nekaterim (denimo gropajski) ali država, ali pokrajina ali občina že prej pobrala premoženje in s tem osnovo za obstoj. Vsem pa je razpolaganje z lastnino omejila s tako imenovanim “uso civico”, s katerim je pravico do rabe zemljišč dala vsem, ki na tem območju živijo, in ne samo jusarjem.
Imajo pa v Italiji tudi nekaj dobrih primerov sodelovanja srenj in občin. Boljunska občina je tako podpisala s srenjo dogovor o upravljanju info točke, združenje jusov pa se pogovarja z deželo za podpis pogodbe o vzdrževanju gozdnih poti in habitatov.
Hočejo vpis na srenjo, ne na člane
Kraškim srenjam v Italji, ki imajo lastnino tudi v Sloveniji (takih je med 28 kar sedem) pa slovenska država ni priznala statusa, ki ga že imajo doma, temveč so se morale registrirati tudi v Sloveniji. A tu je nastal drug problem: najprej jim je slovenska država dolgo zanikala pravico, da jim vrne po vojni nacionalizirano premoženje, ko so to dosegli, pa je nastal problem, kako jim odvzeto zemljo vrniti: Slovenija vztraja, da lahko premoženje vrne samo poimenskim članom srenj ali jusov, zamejski jusarji pa, da vrne srenji, ki bo s tem razpolagal po notranjih pravilih. “V Sloveniji smo dobili 12 pravd, a še vedno nam zanikajo vpis na vas,” je izpostavil Karlo Grgič, dolgoletni koordinator tržaških srenj.
Bo napačen zakon uničil bistvo jusov?
Da imajo prav, ko vztrajajo pri skupni lastnini, so jim pritrdili tudi predstavniki agrarnih skupnosti iz Slovenije. Tu se namreč že kažejo negativne posledice te nelogičnosti v zakonu: “V naši agrarni skupnosti Ravnik-Orlovše smo imeli ob začetku vračanja odvzete lastnine 88 članov, zdaj nas je že 155. S sistemom, da ima pravico do članstva vsak dedič, se bo to lahko razpršilo na kdo ve koliko članov,” je opozorila Magda Rodman z Vipave.
Jusarji tako postajajo ljudje, ki živijo daleč stran, ne razumejo bistva jusov in stremijo le za dobičkom. Tako morajo tisti, ki ostanejo v vasi, izplačevati preostale dediče, če želijo jus obdržati. Po drugi strani pa visoke vrednosti, ki jih je tudi kraškim zemljiščem pripisala država med vrednotenjem nepremičnin, nekatere sili v prodajo jusa, ker bi sicer izgubili državne pokojnine, štipendije, otroške dodatke in druge državne podpore. Velika težava agrarnih skupnosti v Sloveniji je tudi njihova nepovezanost. Že dobro leto skupina njihovih predstavnikov, zlasti s Krasa in z Vipavskega skuša ustanoviti zvezo na ravni države, kjer je kar 665 agrarnih skupnosti. Žal so naleteli na birokratske ovire, vendar je Tine Preml iz skupine pobudnikov prepričan, da bo zveza pomemben sogovornik države.
MARICA URŠIČ ZUPAN