Moj prvi jezik, jezik otroštva, je slovenščina
Spoznali sva se na obirskih srečanjih pisateljev pred skoraj četrt stoletja. S svojim pronicljivim in metaforično iskrivim referatom je navdušila udeležence, pesnike in pisatelje iz Slovenije, Avstrije in Italije.
> Ko se je pred 25 leti v Sloveniji zaslutilo, da država Jugoslavija najbrž ne bo večna, se je v politiko uvedel pojem enotnega slovenskega kulturnega prostora. Vi se tega gotovo spominjate. Kaj je ta pojem predstavljal takrat vam, mladi pesnici, intelektualki, Slovenki na avstrijskem Koroškem?
“Pojem je že takrat deloval kot pomožni konstrukt, saj enotnega slovenskega kulturnega prostora v smislu skladnosti, nerazdeljenosti in celovitosti ni. Slovenska politika je nekaj časa razpravljala o enotnem kulturnem prostoru, a v bistvu jim je pojem služil kot krinka za vzpostavitev novega političnega, kulturnega in državniškega centra v Ljubljani.”
Maja Haderlap se je rodila leta 1961 v Železni Kapli. Na Dunaju je študirala gledališke vede in germanistiko, leta 1989 je doktorirala. Od tedaj redno predava o gledališču na Univerzi Alpe- Adria v Celovcu. Med letoma 1989 in 1992 je bila glavna urednica in izdajateljica koroške slovenske literarne revije Mladje, od leta 1992 do 2007 je bila dramaturginja v Celovškem mestnem gledališču (Stadttheater Klagenfurt). Od leta 2008 živi kot pisateljica in svobodna dramaturginja v Celovcu. Doslej je objavila tri slovenske oziroma dvojezične pesniške zbirke: Žalik pesmi (1983), Bajalice (1987), Gedichte Pesmi Poems (1998). V jeseni bo izšel njen prvi nemški roman pri založbi Wallstein v Göttingenu.
>Kaj vam ta pojem pomeni danes ali, bolje, kaj je od njega še ostalo?
“Pojem je opravil svojo funkcijo in po osamosvojitvi države padel v pozabo. Nasledile so ga druge politične in državniške prioritete. Danes se mi zdi vedenje matičnih Slovencev o koroških Slovencih precej ozko, da ne rečem, da se približuje isti stopnji neobveščenosti, ki jo dostikrat zasledimo pri našem narodu sosedu. Javne razprave o tem, kakšen odnos naj bi razvijal slovenski center do Slovencev, ki živijo zunaj Slovenije, ni. Slovenski politični medklici se osredotočajo na dolžnosti, ki jih ima Republika Avstrija do koroških Slovencev, kar je tudi prav. Ne omenjajo pa skupnega slovenskega kulturnega prostora, ker bi to povleklo za sabo cel kup političnih nesporazumov, po drugi strani pa pomenilo, da se tudi Republika Slovenija zaveda svojih dolžnosti do slovenskih manjšin. Zato trdim, da skupnega slovenskega prostora ni. To, kar je ostalo od slovenskih institucij na Koroškem, pač ne more zagotoviti vsestranskega razvoja narodnostne skupnosti. Vse je usmerjeno v stagnacijo in zmanjševanje skupine. Spričo tega tudi slovenski kulturni prostor za nas, ki živimo izven Slovenije, ni več primarni kulturni prostor. Je prostor, katerega del tudi smo, a ne izključno. Vajeni smo dvojezičnosti, živimo z njo, z njo smo zraščeni. Preživetje slovenske manjšine na Koroškem je odvisno tudi od tega, ali bodo matični Slovenci in slovenska kulturna javnost pripravljeni sprejeti podobo naroda, ki je na jezikovnih robovih večjezičen in drugačen, torej multikulturen.”
> Ste dvojezični. Kateri jezik je prvi in kako to doživljate (po Prešernu, ki je bil enako dvojezičen, a je bil prepričan, da mora biti ena prava mati)?
“Moj prvi jezik, jezik otroštva, je slovenščina, natančneje povedano, slovensko narečje, ki ga govorijo v okolici Železne Kaple. Šele v šoli sem se naučila nemščine in zbornega slovenskega jezika. V vsakdanu, v poklicu, v svoji stroki pa sem soočena z nemščino in jo pojmujem tudi kot svoj jezik. Kar pa ne pomeni, da mi je slovenščina tuja, je prav tako del mene in moje čustvene, kulturne identitete.”
> Morda je le še vera tako povezana s čustvi, kot je jezik. Se vam ne zdi, da se zadnje čase na to nekoliko pozablja? Trgovati je mogoče v vsakem jeziku, pisati pa ne. Se motim?
“Ne, ne motite se, jezik je povezan s čustvi, v njem so zgoščene plasti kolektivnih in osebnih izkušenj. Za trgovski postopek zadostuje površinsko znanje jezika, za razumevanje človeka in kulture pa je treba iti globlje. Moja izkušnja je, da se tudi čustva selijo v tuje jezike in najdejo tam svoj prehodni dom. To je dragocena izkušnja, ki priča o tem, da smo si ljudje in kulture kljub različnim izhodiščem blizu, da živimo v pretoku, da je tudi naš jezik lahko dom za druge.”
>V katerem jeziku ste duhoviti,v maternem ali v nemščini?
“Bi rekla, da v obeh.”
> To vas sprašujem, ker se mi zdi materni jezik zelo pomemben za razvoj človeka, na obeh ravneh - čustveni in razumski. In da ni vseeno, kaj z njim počnemo. Kako stvari vidite sami?
“Vemo, kako pomembna je materinščina za vsakega posameznika, predvsem, kako potrebna je pismenost v maternem jeziku, saj je človek šele na tej jezikovni podlagi sposoben izoblikovati svojo izhodiščno kulturno identiteto, ki jo pozneje po svojih zmožnostih lahko bogati in razširja. Ljudje, ki niso pismeni v materinščini, so bolj dovzetni za manjvrednostne komplekse, bolj razdvojeni in teže prenašajo družbene konflikte. Za razvoj jezika je prav tako pomembno, da je jezik v rabi, saj jezik preživi samo tam, kjer je 'v pogovoru'. Pri nas na Koroškem postaja slovenščina vse bolj dokument, izginja med platnice knjig, in ko se bo končno pojavila na krajevnih tablah, bo v marsikateri družini in v marsikaterih družbah že utihnila.”
MAJDA SUŠA
