Morski psi med realnostjo in fikcijo Stevena Spielberga
Javnost je pred dnevi pretresla vest o napadu morskega psa v rdečemorskem letovišču Šarm el Šejk. Ob prizorih in izjavah pretresenih očividcev je težko verjeti, da so morski psi ena najbolj ogroženih živalskih vrst na planetu. In vendar je tako. Čeprav številke o napadih morskih psov na ljudi govorijo drugače, je strah pred njimi tako velik, da jih ljudje brez pomislekov, če je treba tudi sistematično, iztrebljajo.
“Bilo je grozno!” je vidno pretresena Angležinja pred nekaj dnevi za BBC pripovedovala o svojem bližnjem srečanju z morskim psom v rdečemorskem letovišču Šarm el Šejk. “Bila sem v vodi, nedaleč od obale, ko sem nenadoma opazila, da nam ljudje z obale panično mahajo in kažejo, naj takoj zapustimo vodo. Ozrla sem se, da bi videla, kaj se dogaja, in le nekaj metrov za seboj zagledala plavalko, ki je brezupno krilila z rokami. Najprej nisem razumela, za kaj gre, potem pa se je morje okoli nje naenkrat obarvalo rdeče,” ji zatrepeta glas ob spominu na dogajanje v Egiptu. V Šarm el Šejku je podobno kot veliko Evropejcev z družino preživljala počitnice. Rdeče morje je namreč zelo privlačno, saj je najbolj severno tropsko morje, izjemno bogato z ribami, a tudi koralnimi grebeni. Idilo motijo le občasni obiski morskih psov. Letošnji je bil usoden za nemško turistko.
Morski psi so zelo starinske živalske vrste; izvirajo iz obdobja pred več kot 400 milijoni let, in v vsem tem času niso doživeli veliko sprememb. Primerki največjih vrst živijo tudi do osemdeset let in potrebujejo veliko časa, da dosežejo spolno zrelost. Samice nekaterih vrst nosijo mladiče tudi do dve leti, preden so zreli za samostojno življenje. Družina morskih psov šteje več kot 400 vrst, od tega jih več kot sedemdeset živi v Sredozemlju. V Jadranu jih živi osemindvajset. Najmanjši merijo manj kot dvajset centimetrov, največji, kitovci, pa dosežejo tudi do petnajst metrov.
Dramatična bližnja srečanja
“Napad morskega psa v Šarm el Šejku je bil zelo nenavaden; tovrstni dogodki so namreč zelo redki,” pove eden naših največjih poznavalcev morskih psov dr. Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje v Piranu.
Nenavadno je, da je ljudi v tem letovišču napadel beloplavuti morski pes, pravi dr. Lipej. Ta vrsta namreč ne sodi med posebno nevarne, poleg tega jo le redko srečamo v priobalnem morju; njeno naravno okolje je namreč ocean. “Že zaradi teh okoliščin je treba dogodek v Šarm el Šejku podrobno raziskati,” je prepričan dr. Lipej, ki podpira odločitev egiptovskih oblasti, da podrobnejšo preiskavo dogodka prepustijo mednarodnim strokovnjakom. Zadeva namreč še zdaleč ni enostranska, opozarja dr. Lipej, ki ga skrbi hitro izumiranje nekaterih vrst morskih psov. Po njegovem ljudje vse premalo upoštevajo dejstvo, da je Rdeče morje naravno življenjsko okolje skoraj 50 vrst morskih psov in da bližnjih srečanj s temi plenilci preprosto ni mogoče preprečiti.
Posebej v tako množično obleganih letoviščih, kakršno je Šarm el Šejk. Zato ni nič čudnega, da zadnji napad ni bil prvi te vrste letos, pravi dr. Lipej. Januarja je v podobnem napadu morskega psa umrla neka francoska potapljačica. Sicer pa pred tem kar pet let ni bilo podobnega napada na človeka. Kar pa ne zmanjšuje strahu pred morskimi psi, ki se ob vsakem novem napadu na človeka ljudem zaleze še globlje v kosti.
Brodolom Indianapolisa
Davnega 30. julija leta 1945 se je ameriška križarka Indianapolis vračala s prav posebne misije. V ameriško oporišče na otoku Tinian je pripeljala material za aktiviranje prve atomske bombe, s katero so ZDA končale vojno z Japonsko. Na poti domov pa jo je prestregla japonska podmornica in jo tako silovito torpedirala, da je v 12 minutah potonila. V nesreči je od 1200-članske posadke skupaj z ladjo utonilo več kot tristo mož, ostali pa so se znašli brez vode in hrane v majhnih reševalnih čolnih na milost in nemilost oceana ... in morskih psov. Ko je po štirih dneh končno prišla pomoč, jih je ostalo le še 316.
Po poročilih Mednarodne agencije za spremljanje napadov morskih psov (International Shark Attack File) je teh letno v povprečju 60, od tega pet smrtnih. Število napadov pa se iz leta v leto zmanjšuje, tako kot se zmanjšujejo populacije morskih psov. Največkrat človeka napade beli morski volk, sledita mu morski tiger in morski bik. Skoraj zanemarljiv pa je v statistiki napadov delež drugih vrst morskih psov.
Njihova pričevanja o dneh in nočeh, ki so jih prebili sredi oceana v boju z morskimi psi, so trideset let kasneje navdihnila Stevena Spielberga, režiserja slovite grozljivke Žrelo. Oboje pa je v ljudeh sprožilo pravo množično paranojo, ki grozi, da bo prenekatero vrsto morskih psov za zmeraj izbrisala s površine planeta.
Radovedni plenilci
“Morski pes je radoveden in ne napada brez razloga,” je prepričan dr. Lipej, ki opozarja na dejstvo, da je tudi človek s svojima dvema metroma dolžine pod vodo vreden strahospoštovanja. “V naravi nihče ne napade kar tako. Ko postanejo morski psi agresivni, gre lahko za hrano, parjenje ali obrambo teritorija,” odgovarja na vprašanje, zakaj morski psi človeka pogosto napadejo, ne pa tudi pojedo. Ne zavrača pa teze, da morske pse v bližino obljudenih obal včasih privabijo tudi velike trgovske ladje, ki s krova odmetavajo trupla poginulih živali. Prav to naj bi se po informacijah iz Šarm el Šejka zgodilo tudi v zadnjem primeru.
Morski psi imajo zelo občutljiva in sofisticirana čutila. Svoj plen zaznajo iz velike razdalje in vsaka vrsta ima svojo plenilsko taktiko. “Če bi belega morskega volka označili s človeškimi merili, bi lahko rekli, da napada potuhnjeno,” je slikovit dr. Lipej, ko govori o najbolj napadalni vrsti morskih psov. Ker živi v vodah s slabo vidljivostjo, napada iz zasede. Po plenu šavsne tako rekoč na slepo, saj v kritičnem trenutku prekrije svoje oči z opno, da jih zaščiti. In šele ko ugotovi, da mu plen tekne, močno sune z glavo levo in desno ter žrtev v trenutku razmrcvari. Če plen ni po njegovem okusu, se zanj preprosto neha zanimati.
Ob takih in podobnih opisih morskih psov v akciji je verjetno težko preskočiti v miselni svet morskih biologov, ki že nekaj časa bijejo plat zvona in opozarjajo na njihovo počasno izumiranje. Nekaj iz strahu, pogosto pa tudi zaradi navzkrižja interesov je namreč človek te morske plenilce iztrebljal prav sistemsko. Tako so še konec 19. stoletja avstroogrske oblasti v Jadranu spodbujale lov na belega morskega volka in za vsakega ubitega izplačevale zajetne odškodnine. Odtlej je beli morski volk v Jadranu zelo redek.
V Jadranu živijo tri vrste nevarnih morskih psov, beli morski volk, atlantski skušolovec in mako. Belega morskega volka je človek v 19. stoletju skoraj iztrebil. Zadnjič so ga opazili v bližini Visa pred tremi leti.
Največja nevarnost za morske pse pa preži v prilovu, opozarja dr. Lipej, ko se v velike ribiške mreže skupaj z jatami lovnih rib po nesreči ujamejo tudi morski psi. Poginule morske pse pa ribiči običajno pomečejo v morje. Druga nevarnost so prelovi tako lovnih vrst morskih psov kot njihovega plena. Za seboj namreč pustijo opustelo morje, morske plenilce pa silijo, da si hrano iščejo v novih, za njih pogosto netipičnih okoljih.
Morske pse pa ogrožajo tudi tudi različna verovanja, ki njihovim plavutim pripisujejo učinke afrodiziaka. Mirne duše se zato lahko vprašamo, kdo koga bolj ogroža, morski psi ljudi ali ljudje morske pse.
Prav bogokletna pa se dr. Lipeju zdijo stališča, da izumiranje najagresivnejših vrst morskega psov ne predstavlja nobene škode. Ker so na vrhu prehranjevalne piramide, naj njihovo izginotje ne bi zamajalo ekološkega ravnovesja, kar dr. Lipej odločno zanika. ”Izumrtje vsake živalske ali rastlinske vrste je nenadomestljiva izguba za naš planet,” odgovarja dr. Lipej, ki je prepričan, da bi morali tudi v primeru morskih psov aktivirati podoben model zaščite in osveščanja javnosti kot za kite. Predvsem pa bi morali spremeniti globoko zakoličene stereotipe, ki jih bolj kot kdorkoli drug doslej utrdil prav - Spielberg.
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ
