Mrtve živali v literaturi in filmu
Množični pogini živali, zlasti padanje neletečih bitij z neba, denimo žab in rib, so že od nekdaj tema, ki buri tako radovednost kakor domišljijo. Medtem ko naravoslovci preučujejo, ali živalskemu deževju res botrujejo močni vetrovi, orkani in podobno, umetniki bolj ali manj domiselno slikajo mrtvo favno.
Zgolj za okus: Albert Camus roman Kuga (1947) prične s prizori množičnega pogina podgan. Sardine, skuše in pijavke dežujejo v romanu Harukija MurakamijaKafka na obali (2002). Podobni motivi so pogosti v nizu knjig o Plošči sodobnega znanstvenofantastičnega pisatelja Terryja Pratchetta. V kratki zgodbi Deževna doba kralja grozljivk Stephena Kinga pa z neba padajo žabe z ostrimi zobmi.
V izvrstnem in uspešnem filmskem omnibusu P. T. AndersonaMagnolija (1999) različne like združi ista usoda: med šestminutnim prizorom se nanje usuje silovito žabje deževje. Med prometnim kaosom je v določenem trenutku na velikem obcestnem napisu mogoče prebrati “Eksodus 8:2”, namig na svetopisemskih deset egiptovskih nadlog, med katerimi so seveda tudi žabe.
V katastrofičnem filmuJedro (2003) Jona Amiela se Zemljino jedro vrti čedalje počasneje, zaradi česar planetu preti uničenje. Prvo dejanje: ptice strmoglavijo na trda tla.
Z ribami, padajočimi iz oblakov, se sklene desetletje mlajši film Čudoviti svet (2009) režiserja Joshue Goldina.