Mrtvo vreme nad Morjem strahopetcev
Če bi takó divjo, raztrgano, razuzdano, surovo, naostreno muziko ustvarjali v zlatih šestdesetih, ko so vznikali njihovi glasbeni junaki, bi jih koj vtaknili v prisilne jopiče in ustrezno umirili. Danes pa jih postavijo na oder. Jih obožujejo. Ja, v takem svetu živimo.
V svetu, čigar ritem tovarišiji Dead Weather ne ustreza najbolje. Trije fantje in dekle, vsi rojeni v letih 1970-1978, doslej prepevajoči in igrajoči v bendih White Stripes, Kills, Raconteurs, Queens of the Stone Age, pred slabima dvema letoma pa združeni v Nashvillu, so dediči nekih drugih časov. Precej pove že to, da Jack White, eden ta čas najbolj izstopajočih, izvirnih in zanimivih muzikantov svetovnega prizorišča, tudi zelo iskan producent, marljivo sodeluje zlasti s starostami popularne glasbe, kakršni so Bob Dylan, Rolling Stones, Jimmy Page, Dolly Parton, Loretta Lynn, Wanda Jackson in tako naprej in nazaj, medtem ko mladim v intervjujih svetuje, naj iPodov in tovrstne šare ne mečejo v smeti, a naj uživajo tudi ob vinilkah. Je ni nove tehnologije, ki bi se ponašala s čarobnostjo in romantiko prasketajoče gramofonske igle, se priduša.
Po lanskem, dobro sprejetem albumu Horehound (angleški izraz za zdravilno, prav nič ameriško rastlino iz družine Lamiaceae, po slovensko ustnatica) je tovarišija na zdajšnjem Sea of Cowards (Morje strahopetcev) še drznejša, ostrejša, glasnejša, bolj surova, nasilna. Že sam naslov je družbeno angažiran, prav nič retro, kakor radi označujejo Mrtvovremence. Zgoščeni naslov je bobnar Jack White pojasnil za britanski časnik Sun: “Nanaša se na to, kako internet uporabnikom dovoljuje, da strahopetno, skriti za lažnimi imeni, naokrog pljuvajo strup in udrihajo po drugih. Zdi se mi, da mladih danes ne učijo ničesar o odgovornosti.” Naslovnica albuma je uglašena s sporočilom: člani benda so strahopetno skriti za karnevalske maske.
Več v petkovi prilogi 7. val tiskane izdaje PN.
ANDRAŽ GOMBAČ