Multikulturnost v Kopru pred sto leti
Avstro-ogrske oblasti so z odlokom 10. julija 1875 ustanovile v Kopru moško učiteljišče s slovenskim, italijanskim in hrvaškim učnim jezikom ter nemščino kot uradnim jezikom te pomembne pedagoško-izobraževalne ustanove na obsežnem območju Avstrijskega primorja. Hrvaški oddelek se je leta 1906 preselil v Kastav nad Reko, slovenski leta 1909 v Gorico, italijanski pa je deloval v Kopru do 1923.
Tako bi lahko v zelo kratkem, kar telegrafskem slogu zapisali nekaj osnovnih podatkov o delovanju te “slavne koprske Učiteljske šole”, kot je v krajšem predgovoru zapisal istrski pisatelj in publicist Milan Rakovac. Čeprav po besedah Nade Čibej, direktorice Pokrajinskega arhiva Koper, njihova ustanova hrani kar 8,5 metra arhivskega gradiva o učiteljišču, ni bilo doslej o njem pretirano veliko napisanega. Poudariti velja, da pa vsaj v strokovni in pedagoški javnosti ne gre za neznano ustanovo. Pionirsko delo je opravil nekdanji učiteljiščnik, pokojni Srečko Vilhar, ki je v monografiji Slovensko učiteljišče v Kopru 1975-1909, izdani 1976, obdelal zgodovino slovenskega in hrvaškega oddelka učiteljišča, medtem ko je italijanski oddelek ostal neobdelan.
Pobuda o širšo osvetlitev delovanja slovenskega oddelka koprskega učiteljišča je bila dana na Primorskih slovenističnih dnevih aprila 2009 v Kopru, ko so obeležili stoletnico prenehanja njegovega delovanja. Slavistično društvo Koper, ki je po svoji provenienci najbolj primerno za uresničitev tega projekta, je prevzelo pobudo in pridobilo Pokrajinski arhiv Koper kot izdajatelja. Nič manj pomembno za izid zajetnega, 250 strani obsegajočega zbornika ni bila tudi pritegnitev k izvedbi projekta dveh očitno zelo zavzetih in zagnanih urednic, slovenistke Jasne Čebron, pobudnice, ter zgodovinarke in arhivistke Mirjane Kontestabile Rovis. Obe sta tudi avtorici pomembnih prispevkov v zborniku.
TOMO ŠAJN
Več o tem lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
