Na Bližnjem vzhodu vse bolj vre
Nemiri, ki so se začeli v Tuniziji, so se konec januarja razširili tudi v druge arabske države. Situacija je napeta zlasti v Egiptu, kjer protestniki zahtevajo takojšnji odstop predsednika Hosnija Mubaraka. Zavrelo je tudi v Siriji, Jordaniji, Jemnu, Alžiriji, Libanonu ...
Celo palestinske oblasti bodo zaradi strahu pred uporom razpisale lokalne volitve. Ljudem je, kot kaže, dovolj korupcije, zatiranja osnovnih človekovih pravic, revščine in brezposelnosti. “Vse te države so kot ekonom lonec. Če bodo voditelji pametni in bodo znali počasi spuščati pritisk, se ne bo zgodilo nič. Če pa bo eksplodiralo, bo hudo,” opozarja Anica Attar, Slovenka, ki že 38 let živi in dela v Jordaniji.
Val nemirov in protestov proti dolgoletnim arabskim samodržcem - večina voditeljev zgoraj omenjenih arabskih držav je na oblasti že nekaj desetletij - se je začel konec lanskega leta v sicer mirni Tuniziji.
Anica Attar je prepričana, da so k pomladi narodov v arabskem svetu pripomogla tudi internetna socialna omrežja, kot sta Facebook in Twitter. “Prej so bili naši problemi bolj lokalizirani, z razmahom interneta pa se tega ne da več skrivati. Poleg tega so ljudje vse bolj izobraženi, s pomočjo interneta se lahko pogovarjajo ter izmenjujejo svoja mnenja in stališča. “
Samozažig mladega Alžirca
Ko je policija 17. decembra 26-letnemu Mohamedu Al Bouaziziju, ki po končanem šolanju ni dobil dela, preprečila, da bi na ulici prodajal sadje in zelenjavo, saj za to ni imel dovoljenja, se je mladenič v znak protesta zažgal. Ko je 4. januarja podlegel opeklinam, je ljudem prekipelo. Na demonstracijah so predvsem mladi in izobraženci več tednov opozarjali, da so razmere na trgu dela nevzdržne, in zahtevali odstop predsednika Ben Alija. Ta je zaradi nemirov 14. januarja pobegnil v Savdsko Arabijo, Tunizija pa je dobila vlado narodne enotnosti, ki se še vedno spopada s protesti.
Iskra upora je iz Tunizije preskočila še na druge arabske države. A če so jo v Alžiriji odnesli relativno mirno, tega ne moremo reči za Egipt. Sprva mirne demonstracije so se sprevrgle v neobvladljive nemire, ki so terjali že veliko žrtev. V nemirih se namreč spopadajo nasprotniki in privrženci predsednika Hosnija Mubaraka. Ta nikakor ne želi odstopiti, saj se boji, da bi državi zavladali islamisti, kar bi bistveno spremenilo politiko Egipta do Izraela in ZDA. Protestniki pa so Mubaraku do včeraj dali čas za odstop. Zato so včerajšnje proteste tudi poimenovali “dan odhoda”.
Dnevi jeze
Jasminova revolucija, kot so poimenovali vstajo v Tuniziji, je sprožila val upora tudi v Jemnu, najrevnejši arabski državi, kjer več kot polovica od 23 milijonov ljudi živi pod pragom revščine.
V četrtek se je na t. i. dnevu jeze pred univerzo v glavnem mestu Sana zbrala množica nekaj deset tisoč protestnikov, ki so zahtevali odstop predsednika Alija Abdulaha Saleha; ta je na oblasti že od leta 1978. V zadnjih tednih je sicer želel pomiriti nasprotnike z napovedjo, da na volitvah leta 2013 ne bo več kandidiral in da bo zamrznil načrt za spremembo ustave, ki bi mu omogočila dosmrtno vodenje države. Povišal je plače vojakom, prepolovil davke in omejil naraščanje cen, a to protestnikov ni zadovoljilo.
Kot pravijo poznavalci, je razlog, da se ljudstvo vladi v Egiptu ni uprlo prej, v tem, da je bila edina alternativa trenutni oblasti opozicijsko gibanje Muslimanski bratje (MB), večina Egipčanov pa si ni želela njihove zmage. MB so od leta 1954 v Egiptu prepovedani, kljub temu pa so bili edini, ki bi lahko na svobodnih volitvah pred uporom, ki smo mu priča zadnje dni, porazili trenutno največjo stranko v državi.
Napeto je tudi v Siriji, kjer že od leta 1963 vladajo izredne razmere. Sirski opoziciji je dovolj vladavine predsednika Bašarja Al Asada, ki je na prestolu nasledil svojega očeta. Opozicija je prek spletnih socialnih omrežij Twitter in Facebook ljudi pozvala, naj se včeraj in danes udeležijo demonstracij v Damasku, ki so jih - tako kot v Jemnu - tudi poimenovali “dan jeze”; s protesti želijo opozoriti na visoko stopnjo brezposelnosti v državi, visoke cene živil in vse večji porast korupcije.
Valu nezadovoljstva se ni izognila niti sosednja Jordanija. Kar nekaj tednov zapored se je v prestolnici Aman in v drugih večjih jordanskih mestih po tradicionalnih muslimanskih molitvah ob petkih zbralo na tisoče protestnikov, ki so zahtevali politične in ekonomske reforme ter (po zgledu Tunizijcev in Egipčanov) odstop vlade, ki jo obtožujejo podražitev goriva in hrane. Kralj Abdulah II. je v želji, da bi preprečil scenarij iz Tunizije in Egipta, uslišal protestnike in čez noč zamenjal vlado premiera Samirja Rifaja. A kaj, ko je na njegov položaj imenoval Marufa Al Bakhita, nekdanjega vojaškega generala in veleposlanika v Izraelu, ki je položaj premiera v Jordaniji zasedal že med letoma 2005 in 2007.
Opozicija s kraljevo odločitvijo ni zadovoljna, saj - kot trdijo - dokazuje, da se reforme še niso začele. “Potrebujemo nekoga, ki ga ljudje spoštujejo, nekoga, ki nima preteklosti omadeževane s korupcijo,” je povedal vodja največje opozicijske stranke Fronta islamske akcije Hamzah Mansur.
Ljudje so razočarani
“Kako je pri nas v Jordaniji? Kaj naj rečem? Večina ljudi je zelo razočaranih. Življenjski stroški naraščajo iz dneva v dan, tako da res ne vem, kako sploh lahko preživijo tisti z najnižjimi dohodki. Bencin smo včasih dobivali napol zastonj iz Iraka, danes nič več. Vse se je podražilo. Tudi hrana. Kruh, sladkor ... Sploh pa zelenjava! Še pred leti ni bila njena cena niti omembe vredna, danes pa je astronomsko visoka. In sadje! Banane dobite pri vas zagotovo ceneje, da o pomarančah niti ne govorim. Čeprav nam rastejo tako rekoč pred pragom, si jih mnogi ne morejo privoščiti. So postale predrage,” je hitela razlagati Anica Attar, Slovenka, ki že 38 let živi in dela v glavnem mestu Amanu.
Z njo smo se pogovarjali v četrtek zvečer, dan pred napovedanim dnevom jeze v sosednji Siriji.
Minimalna plača v Jordaniji znaša borih 150 jordanskih dinarjev, kar je približno 150 evrov. “Tisti, ki imajo veliko družino, si lahko med seboj pomagajo in nekako še pridejo skozi mesec ... Ko so se začeli protesti, je vlada zvišala pokojnine za 20 dinarjev. Ljudem so priskočile na pomoč tudi dobrodelne organizacije, a mnogim niti to ne pomaga. Razlika med revnimi in bogatimi je vse večja. Na eni strani imamo reveže, na drugi pa privilegirane bogataše s tako nesramno visokimi plačami, da je kar neverjetno. Saj ne more imeti tajnica na univerzi trikrat višjo plačo od doktorja znanosti,”ne more razumeti Attarjeva.
Tudi Jordanci imajo svoje tajkune
“Saj ne, da bi nas bilo strah, da bi se tudi v Jordaniji lahko zgodilo kaj takega kot v Egiptu. Demonstracije za zdaj potekajo mirno in upam, da bo pri tem tudi ostalo. Naš kralj najbrž že ve, kaj dela,” se je nasmehnila Attarjeva in dodala, da Jordanci spoštujejo kralja in njegovo družino, zato si ne želijo njegovega odhoda, saj jim daje občutek varnosti. Problem je vlada, ki je skorumpirana do skrajnosti.
“Morda kralj ni ravno najbolje obveščen o vsem, kar se dogaja okrog njega. Vsaj tako je sklepati, glede na to, da je za novega premiera postavil človeka, ki ima, kot rečemo, veliko masla na glavi. Veste, prav to je narobe: da so stalno eni in isti ljudje na položajih, le na drugih stolčkih sedijo. Ampak, saj tako je najbrž povsod, kajne? Tudi v Sloveniji imate tajkune, tudi pri vas nekateri lahko počnejo, kar se jim zljubi, pa niso nikoli kaznovani. Tudi vi ste doživeli divjo privatizacijo in propad nekdaj uspešnih podjetij ...” hiti naštevati Anica Attar.
Optimistično naprej
Zadnje čase Jordanci veliko debatirajo o prihodnosti države. Nadvse priljubljena tema je tudi politika. “V zadnjih 200 dneh se je ministrski zbor že trikrat zamenjal. In vsak minister, pa čeprav je le en mesec na položaju, je upravičen do dosmrtne pokojnine, ki pa ni majhna. In sedaj si predstavljate, da ima naša vlada kar 30 ministrov! Samo za primerjavo: ZDA jih imajo 14. Zdaj pa si predstavljate, koliko denarja je to ... Vidite, to je samo eden od problemov; da o tistih, ki že dolga leta tlijo v žerjavici in samo čakajo, da se ogenj razplamti, niti ne govorimo. In v tem je problem! Prav v vsaki državi nekaj tli. Pri nas je najbolj žgoče poleno odnos med Palestinci in Jordanci. Vse države Bližnjega vzhoda so kot ekonom lonec. Če bodo voditelji pametni in bodo znali počasi spuščat pritisk, se ne bo nič zgodilo. Če bo eksplodiralo, bo pa hudo. Mislim pa, da bodo drugi režimi, ki so videli, kaj se dogaja v sosednjih državah, bolj previdni ... Veste, mi nismo tako črnogledi, kot ste v Evropi. Mislim, da bodo naši voditelji pametni in bodo preprečili, da bi prišlo do takih nemirov, kot se dogajajo sedaj v Egiptu,” je optimistična Attarjeva.
PETRA VIDRIH
