Na današnji dan pred 20 leti je padla prva civilna žrtev na Primorskem
Na današnji dan pred natanko dvajsetimi leti je v Pivki pod streli pripadnika JLA padel civilist Stanislav Požar. Nanj naj bi streljal Mirsad Mešanović, takrat vodnik jugoslovanske vojske, danes pa švedski državljan. Tistega vročega torka verjetno noben Pivčan ne bo pozabil, tudi zato, ker je bilo v zraku čutiti napetost, ki bi jo lahko rezali z nožem.
Kot član Teritorialne obrambe v popolni vojaški opremi sem v desetdnevni vojni za samostojno Slovenijo doživel veliko dramatičnih dogodkov, najbolj boleča pa je bila smrt civilista Stanislava Požarja.
Tistega dne sem bil v pripravljenosti doma, ob telefonu, v pričakovanju na klic, in pod pritiskom zaradi dogodkov, ki so si tiste dni sledili hitreje, kot smo jih lahko spremljali prek medijev. Nebo nad Pivko so preletavala letala JLA in še vedno so bile žive podobe tankov, ki so se v preteklih dneh v koloni premikali proti meji z Italijo.
Napetost se stopnjuje
Napetost je rasla in popoldan nisem več vzdržal doma. Odločil sem se, da se odpeljem na nekdanje sejmišče ob cesti proti Trnju, kjer smo se običajno zbirali balinarji. Najbolj obveščen od vseh je bil danes že pokojni Janez Marinčič iz Hrastja, ki je živel nasproti pivške vojašnice in je lahko v živo spremljal vse, kar se je dogajalo v njej in okoli nje.
Tudi tisti dan ni zatajil. Povedal je, da je bilo v Hrastju vso noč živahno, slišati je bilo vpitje, tudi streljanje, vojašnica je bila razsvetljena kot podnevi. Šušljalo se je, da naj bi s helikopterji v Pivko prišle specialne enote JLA iz Niša. Sicer pa so prebivalci Hrastja tudi v naslednjih dneh doživljali veliko hudega. Zaradi hrupa, ki ga je povzročala vojska med premiki, so marsikatero noč prebedeli, tu so bili mrtvi, marsikdo pa se še spominja dogodkov, ki jih še nihče ni zapisal.
Z balinišča sem se dobro uro kasneje napotil v naše drugo priljubljeno shajališče, v lokal pivškega društva upokojencev v samem središču mesta. Tam sem srečal prijatelja in znanca Dušana Lepčiharja, takratnega pripadnika Civilne zaščite (CZ). Ko sva premlela najnovejše dogajanje, sva se odpravila pogledat, kaj se dogaja v vojašnici. Šušljalo se je, da naj bi v Pivko prispele nove enote JLA, zato sva sedla v moj subaru in se odpeljala v tri kilometre oddaljeno vasico Kal. Slišali smo namreč, da vojaki JLA v Bravinku, na levi strani ceste v smeri Ribnice občasno ustavljajo avtomobile civilistov in pregledujejo potnike. Za primer, da bi naju ustavili, pa sva že imela pripravljen tudi izgovor. V vasi Kal naj bi zagorelo, naju pa so poslali, preveriti, za kaj gre.
Na poti proti Kalu ni bilo ovir. Srečala sva le kakih deset vojakov, ki so počivali ob cesti z avtomatskim orožjem v rokah, in njihovega vodjo, ki se je razgledoval po okolici. Cesta proti Reki je namreč speljana kar med vojaškimi objekti, in čeprav gre zgolj za skladišča, delavnice in tankovske hangarje, se tod okoli tudi v mirnih časih ni bilo pametno ustavljati.
Civiliste nadzorujejo
Na začetku Kala sva se s kolegom ustavila, se v lokalu Pri Mirotu osvežila in se počasi pripravljala na vrnitev. Že na začetku ravnine v smeri Pivke, na mestu današnje novogradnje Slovenske vojske, sva opazila, da vojska na cesti ustavlja civilne avtomobile. Ista usoda je doletela tudi naju. Iz avta sva morala izstopiti z dvignjenimi rokami, zunaj pa roke položiti na streho avtomobila. Ob tem so padale psovke in grožnje, predvsem na račun kolega v opravi CZ, ki so mu takoj tudi zasegli sprejemni in oddajni aparat.
Vojaki so začeli pregledovati notranjost avtomobila, odprli vsa štiri vrata, ne pa tudi zadnjih, kar je bila velika sreča. V prtljažniku bi namreč našli moj fotoaparat in snemalno napravo Radia Koper, ki sem jo uporabljal kot športni novinar in reporter; to bi bila prava katastrofa. Nagra je bila takrat vredna skoraj toliko kot majhen avto, če bi mi jo zasegli, pa bi vojska JLA to najverjetneje predstavila kot zaseg pomembnega vohunskega materiala.
Očitno je bila skupina vojakov zadovoljna že z zaplembo sprejemnega in oddajnega aparata mojega kolega, zato je pustila avto in se spravila na naju. Tamkajšnji častniki so naju dobro poznali še iz mirnih časov; med njimi je bil tudi nižji časnik Drmonjić, nekoč tudi kegljač pivškega kluba. Večino starešin sva poznala na videz tudi midva, saj smo se srečevali v Domu JNA, oziroma tamkajšnji restavraciji. Pogosto smo skupaj gledali televizijo, igrali namizni tenis ali nogomet, mene pa poznali tudi kot športnega poročevalca. Zato so tisti dan zahtevali, naj poročam o razmerah v vojašnici, ki je ostala brez vode, elektrike in hrane. Pojasnil sem jim, da pišem predvsem za športno redakcijo, da pa lahko posredujem informacije o razmerah v vojašnici na ustrezna mesta, zato so naju kmalu izpustili.
Po dobre pol ure maltretiranja in groženj, ko bi že napačna beseda v naelektrenem ozračju lahko sprožila iskro nasilja, sva se s kolegom vrnila v prostore CZ. O dogodku je kolega takoj poročal nadrejenim, oba pa sva bila srečna, da sva jo odnesla tako poceni.
Slabo uro za nama, ob 18.30, je na istem mestu ista enota vojakov in starešin skušala ustaviti avto znamke golf, ki je vozil proti Ribnici, vendar je avto švignil mimo. V njem je bil tudi Stanislav Požar. S strelom proti drvečemu avtu, ki je prebil pločevino in sedeže, ga je ustrelil vodnik Mirsad Mešanović.
BRANE FATUR
