Na kaj kaže plima referendumskih pobud?

Referendum, instrument odločanja, ki naj bi bil v parlamentarni demokraciji samo pomožno, skrajno orožje za uveljavljanje pravic ljudstva, se spreminja v redno obliko odločanja. Nadomešča za parlamentarno demokracijo normalno obliko sprejemanja odločitev, ko izvoljeni predstavniki ljudstva v parlamentu sprejemajo zakone v imenu ljudstva. Stranka ali koalicija strank, ki na volitvah zmaga, dobi za štiri leta mandat za vladanje. Če državljani z njeno politiko niso zadovoljni, jo na naslednjih volitvah kaznujejo in zamenjajo. Tako naj bi bilo v politični teoriji, ki pa se v soočenju s kruto prakso včasih tudi sesuje. Življenje je močnejše od političnih modelov, čeprav politična ureditev skrbi, da se družba ne bi sesula v kaos.

Referendum je sestavni del političnega sistema demokracije. V praksi ga največkrat uporablja civilna družba - predvsem tiste skupine pritiska, ki so interesno ali idejno povezane z opozicijo. S pomočjo referenduma poskušajo načeti ali zaobiti parlamentarno večino in svojo voljo vsiliti tudi tedaj, ko niso na oblasti. Uspejo le izjemoma, ob velikih družbenih vprašanjih, saj volilci, ki so glasovali za zmagovito koalicijo, praviloma ne podpirajo pobud opozicije in le redkokdaj v večjem številu zapuščajo svoj politični tabor.

V današnji Sloveniji ta logika ne drži. Pravzaprav ne drži nobena logika. Koalicija, ki je na volitvah leta 2008 dobila večino glasov, je, sodeč po rezultatih javnomnenjskih raziskav, podporo svojih volivcev izgubila že takoj po prvem letu vladanja. Njena politična, volilna baza se je preprosto raztopila. Koalicija strank na oblasti namreč ni uresničila pričakovanj svojih volilcev. Še več! Najtežje udarce je dobivala iz lastnih vrst. Vseskozi se je sicer opravičevala, da je za njeno nemoč kriva svetovna finančna in gospodarska kriza, a je s tem samo še povečevala nezadovoljstvo državljanov. Vzdušje so slabšale tudi tajkunske zgodbe - razkritja vseh grdobij slovenske tranzicije, ko se je peščica okoristila v procesu privatizacije družbene lastnine in nesramno obogatela, večina pa je polagoma spolzela v siromaštvo. Pozivi Pahorjeve vlade k enotnosti in skupnim vrednotam, ki naj bi Slovenijo potegnile iz krize (varčevanje, odpovedovanje socialnim pravicam), je še dodatno prililo olja na ogenj nezadovoljstva. Vprašanje je, kakšne vrednote lahko povezujejo Igorja Bavčarja in delavce Vegrada, ki za svoje delo ne dobijo niti ficka.

Ko je s predlaganimi vladnimi reformami postajalo jasno, da bodo levji delež bremena za izhod iz krize plačevali predvsem mezdni delavci in upokojenci, je bila plima referendumov povsem pričakovan razplet. Nekatere kategorije državljanov Slovenije so spoznale, da jih v parlamentu ne zastopa več nihče. Ko je politika v en glas začela prepričevati javnost, da je pot iz krize samo ena, da je torej erozija že pridobljenih socialnih pravic neizogibna, je sila nezadovoljstva pač našla najprimernejšo zakonito pot izražanja - ljudski referendum.

Odločitev ustavnega sodišča o usodi referenduma o pokojninski reformi bo v vsakem primeru močno zaznamovala prihodnje dogajanje v Sloveniji. Če bo njegova razsodba zaprla referendumski ventil nezadovoljstva, obstaja nevarnost, da se bo razlilo na ulice in trge. V tem primeru ljudstvo ne bo protestiralo samo zaradi pokojninske reforme, ampak bo ulica priložnost za splošno ljudsko katarzo, za dolgo zadrževani bes, ki ne bo poznal ne mere ne cilja. Tega se lahko najbolj bojimo. Sindikati so že neštetokrat opozorili, da bodo “šli do konca”. Tako kot v Franciji in Grčiji?

Če ustavno sodišče referendumu ne bo zaprlo vrat, pa bo vladi verjetno na široko odprlo pot v izgubljeno bitko. Obstaja tudi velika verjetnost, da bo na referendumu padel tudi zakon o malem delu.

Kaj to pomeni? Da bo ljudstvo zrušilo steber najpomembnejše reforme Pahorjeve vlade. Politikom, ki so jim z večino glasov zaupali mandat za vladanje, bi tako predčasno odrekli zaupanje. To bi pomenilo, da vladajoča koalicija nima več podpore v ljudstvu. Poraz na morebitnih referendumih bi za vlado in za levosredinsko koalicijo pomenil dvojni poraz: propad reform in napoved skoraj zanesljivega poraza na volitvah prihodnje leto. Torej žrtvovanje levosredinske koalicije za prazen nič.

ROBERT ŠKRLJ