Na kaj ne smemo pozabiti ob branju izjav pisatelja Borisa Pahorja

Po toboganu internacionalizma zdrsnemo v širno morje teorij o narodni zavesti. Če imamo v mislih tak internacionalizem, ki mu v sodobnem svetu pravijo tudi večkulturnost ali nacionalni relativizem, potem govorimo tudi o sodobnih političnih sporih okrog politike priseljevanja v Evropski uniji.

Nemška kanclerka Angela Merkel je govorila o koncu večkulturne družbe v Nemčiji, saj je priseljencev pri njih vse več; zamajali so ustaljena etnična, kulturna in verska ravnovesja, ne integrirajo se več, ampak že oblikujejo jedra skoraj nepredušno zaprtih priseljenskih skupnosti.

Uspeh Severne lige v Italiji se je gradil na naraščajočem strahu pred plimo priseljevanja iz Afrike, Azije in Latinske Amerike. V politiki globalizacije in odpiranja domačini vidijo grožnjo kulturni identiteti svojega kraja. Finančna in gospodarska kriza te občutke ogroženosti še povečuje.

Če govorimo o slovenstvu, se glavna politična fronta odpira prav na polju “internacionalizma” - pri vprašanju, ali v narodu načrtno gojiti patriotizem, nacionalno zavest in odrivati prakso odpiranja, povezovanja in globaliziranja, ali pa se, nasprotno, odpirati zunanjim vplivom, gojiti kozmopolitizem in razširjati prepričanje, da smo vsi predvsem in samo ljudje, brez razlik. To seveda z internacionalizmom, kot ga je mislil Karl Marx, nima veliko skupnega, saj je šlo pri njem predvsem in zgolj za delavsko, proletarsko solidarnost v boju z razredom lastnikov kapitala.

Med Slovenci v Italiji (pa tudi v matični domovini), je ločnica med narodnjaštvom in internacionalizmom (ali večkulturnostjo) tudi ločnica med levico in desnico. Meja ni ravna, ostra črta, marsikje je hudo zabrisana, včasih zavije močno v levo in objame komunistične nacionaliste, včasih v desno in zajame katoliški univerzalizem. A v bistvu se bitka bojuje okrog vprašanja, ali mora slovenska skupnost (v Italiji) strniti vrste, se tudi politično organizirati na etnični podlagi, ali pa biti odprta, se angažirati tudi v organizacijah večinskega naroda, dopustiti narodnostno mešanje.

Poglejmo samo primer slovenskih šol v Italiji. Že dolgo ugotavljajo, da se vanje vpisuje vse več otrok iz narodnostno mešanih ali celo iz čisto italijanskih družin. Po eni strani naj bi bil to znak odprtosti, strpnosti družbe, po drugi strani pa na to gledajo s skrbjo, saj se raven znanja slovenskega jezika v slovenskih šolah manjša. Slovenske šole naj bi tako postajale dvojezične ustanove, v katere zaradi pretežno italijanskega okolja prodira italijanščina in izpodriva slovenščino.

Na to nevarnost opozarjajo predvsem v desnosredinski Slovenski skupnosti, medtem ko slovenski levičarji poudarjajo predvsem prednosti večjezičnosti in povezovanja. Na političnem strankarskem polju se ta ločnica zarisuje pri vprašanju, ali naj Slovenci v Italiji glasujejo za italijanske politične stranke in se v njih angažirajo (kar seveda v velikem številu počnejo že sedaj), ali pa naj podpirajo predvsem svojo, slovensko etnično stranko in se torej tudi politično opredeljujejo predvsem kot Slovenci. To razmejevanje, ločevanje in opredeljevanje med patriotizmom (ki velikokrat zdrsne v nacionalizem) in univerzalizmom (ali internacionalizmom, ali večkulturnostjo) se dogaja domala na vseh področjih vsakdanjega življenja. Tisti, ki se zavzemajo za to, da morajo biti Slovenci predvsem Slovenci in da vse drugo pride na vrsto šele pozneje, opozarjajo na primere, ko je bila politika odpiranja za Slovence pogubna. Pogosto navajajo primer devinsko-nabrežinske občine, kjer so Slovenci zaradi politike načrtnega naseljevanja istrskih Italijanov po drugi svetovni vojni izgubili večino in se zdaj samo še umikajo. Tako že dolgo nimajo več slovenskega župana, ped za pedjo pa izgubljajo tudi svoje ozemlje. Zato vsakršno popuščanje in tudi povezovanje z italijanskimi strankami jemljejo kot poraz. Slovenski internacionalisti pa nizajo predvsem prednosti povezovanja z njimi naklonjeno italijansko večino. Če se Slovenci ne bi angažirali v naprednih italijanskih strankah, ne bi, na primer, nikoli dobili zaščitnega zakona, trdijo. Z zapiranjem za okopi etničnosti pa naj bi dolgoročno slabili možnosti preživetja naroda.

Iz takega konteksta se torej oglaša pisatelj Boris Pahor, ko ocenjuje izvolitev Petra Bossmana za piranskega župana. V tej igri se je Pahor že zdavnaj opredelil, zato njegovo stališče ne preseneča. Internacionalizem je, po njegovem mnenju, za slovenski narod poguben. In bolj kot o županu Bossmanu govori o slovenskih liberalcih, levičarjih, komunistih na tej in oni strani meje.

Po njegovem mnenju jih povezuje za narod pogubna politika odpiranja, popuščanja, zanemarjanja pomena narodne opredelitve. Slovenci bi morali bolj skrbeti za ohranjanje svoje lastne narodne identitete in se izogibati vsakršni politiki, ki bi to identiteto slabila. Slovenske šole naj bodo res slovenske, ne pa dvojezične, kulturne ustanove naj promovirajo in razširjajo predvsem ustvarjalnost slovenskih avtorjev, javni mediji naj skrbijo za dober slovenski jezik in v mladih rodovih vzgajajo narodno samozavest.

Če na Pahorja gledamo v tem kontekstu, potem bi težko rekli, da je v svojih stališčih osamljen. Kar pa seveda ne pomeni, da se z njegovimi stališči strinjamo. Tudi v tem pogledu smo zelo evropski - strastno se prepiramo na dolgi, ozki brvi: na enem koncu je za zunanje vplive popolnoma odprta družba, na drugem pa ksenofobija. Pod nami pa zeva prepad ...

ROBERT ŠKRLJ