Na koncertu The National v Zagrebu
Težko rečem, da se bo nocoj pod Belvederjem trlo ljudi, verjamem pa, da bo tistih dvesto, ki jih bo prišlo, čez kakšni dve leti zelo ponosnih, da so bili zraven. Tako se pred petimi leti ni motil Drago Mislej Mef v intervjuju za naš časnik ob napovedovanju nastopa The National v Shotu pod izolskim Belvederjem, v okviru nikoli pozabljenega festivala Mediteran.
In drži tudi, kar nam je letošnjega februarja pred koncertom v avstrijskem Gradcu dejal Tom Smith, pevec indie rock skupine Editors, ki si je z The National že delila oder: “Skupine, ki me vznemirjajo in zanetijo iskrice v mojem domišljijskem svetu, imajo dobra besedila. Komaj čakam na novo ploščo skupine The National. Na njihovih prejšnjih ploščah sem užival ob načinu, kako Matt uporablja besede in podobe, ki iz njih vzklijejo.”
In prav so imeli tudi vsi, ki so v vrsti, v nedeljo pod večer vijoči se okoli zagrebškega Boćarskega doma pomislili: splača se čakati. Sicer bi si težko pojasnili, zakaj dolga vrsta nedopustno dolgo čakajočih ni pobesnela. Festival Žejno Uho je koncert napovedal za 20. uro, zvezde večera pa so na oder stopile šele tri ure pozneje. Pred dvorano pa kljub temu pomirjeni, nasmejani obrazi in nič žolčnih rafalov kletvic ali drugih znanilcev gneva. Ko je iz dvorane že donel udarni Mistaken for Strangers, se vrata še zmeraj niso odprla. Pač, pozna tonska vaja. Kasneje se je razvedelo, da je do tolikšne zamude prišlo zaradi težav tovornjakov pri prehajanju madžarko-hrvaške meje.
The National v Zagrebu: Runaway, Anyone's Ghost, Mistaken For Strangers, Blood Buzz Ohio, Brainy, Slow Show, Squalor Victoria, Afraid Of Everyone, Available, Cardinal Song, Conversation 16, Sorrow, Apartment Story, Abel, Daughters of the Soho Riots, England, Fake Empire; Prvi dodatek: Start a War, All The Wine, Mr. November; Drugi dodatek: Terrible Love, Vanderlyle Crybaby Geeks (akustična).
Ko so bili obiskovalci končno spuščeni v dvorano, ki je obetala manj, kot je na koncu pokazala, je bila predskupina Phosphorescent sprejeta z navdušenjem. Morda je kdo za hip celo pomislil, da so na oder prišli težko pričakovani National, a ne zunanja ne zvočna podoba benda iz mesta Athens v ameriški zvezni državi Georgiji (od tam so med drugim tudi R.E.M.) ni bila kaj prida sorodna bolj znanim indie rockerjem iz Ohia. So pa alt countrijaši s pevcem Matthewejem Houckom na kitari kljub temu poželi za predskupino zavidljivo navdušenje in pozornost, ki sta vrh dosegla ob epski, skoraj desetminutni Los Angeles in sklepnem besnenju.
Bendu National, starim zagrebškim znancem, ki so hrvaško prestolnico obiskali že tretjič, je bilo za težko opisljive ovacije občinstva nekaj minut po 23. uri treba zgolj stopiti na oder. Dvojčka Aaron in Bryce Dessner na kitarah, ki ju na oko ločijo le podrobnosti pri pričeskah, Bryan Devendorf za bobni in njegov brat Scott na bas kitari in pevec Matt Berninger so naslednjih 22 pesmi in slabi dve uri narekovali vdihe in izdihe predanega občinstva. Drži tudi, kar pravijo srečneži, ki so si leta 2005 ogledali njihov nastop pod Belvederjem, ali tisti še redkejši, ki so bili leto poprej med 68 poslušalci na njihovem koncertu v zagrebškem Klubu študentov elektronike (KSET): skupina je ohranila skromnost, a prerasla nekdanjo zadržanost. Bariton Matt, ki je pred tremi leti ob svojem drugem nastopu na zagrebškem odru še kar nejeverno zrl vzhičeno občinstvo, je tokrat vedel, kaj naj pričakuje. Občutku domačnosti se je predal do te mere, da je na oder prišel s kozarcem belega vina, steklenico pa je kasneje izročil občinstvu. Tri tisoč obiskovalcev je zaupanje povsem upravičilo. Pevcu je pritegnilo že ob prvem verzu uvodne, nežne Runaway z zadnje plošče High Violet, kjer zagotavlja, da ne bo bežal in da ne krvavimo, če se ne borimo, zapustilo pa ga ni do ponavljajočega vzklikanja I'll explain everything to the geeks (Vse bom pojasnil čudakom) iz zadnje skladbe zadnje plošče, zadnje tudi na koncertu.
Matt in tovarišija poslušalcem niso ostali dolžni - odigrali so skoraj celotno novo ploščo, s katere je bila vsaka skladba sprejeta, kakor občinstvo na koncertu Stonesov sprejme Paint It Black, ob tem pa še nekatere največje uspešnice z ostalih treh plošč, prav nič pa s prvenca. In težko bi izpostavili vrhunce, saj je občinstvo predano pozdravljalo skladbo za skladbo. Pred Blood Buzz Ohio, med gromkim ploskanjem in vriskanjem, je pevec zatrdil, da imajo v zagrebški dvorani več oboževalcev kakor v vsej državi Ohio. Kasneje, ob ovacijah, je pripomnil, da morajo poslušalce posneti s kamero, saj jim doma sicer ne bodo verjeli, v dodatku, med divjo Mr. November, posvečeno Baracku Obami, pa je ob prepevanju “Ne bom nas zajebal, sem Mr. November!” preplezal ograjo, se rokoval z obiskovalci v prvih vrstah, se objemal, prepuščal najbolj zagretim, pristal med njimi, se vrnil na oder, divje pletel vse bolj noro, manično in kričečo odrsko predstavo, med katero je tu in tam nekoliko spominjal na vreščečega Joeja Cockerja, ki je dan za tem v ljubljanskih Stožicah lahko le sanjal o tako navdušenem občinstvu.
Ko je poslušalstvo že mislilo, da je vsega lepega konec, je peterica z dvema pridruženima članoma na trobilih postregla nepozaben desert: iz elektrike popolnoma izklopljeni in brez mikrofonov so zaigrali in zapeli Vanderlyle Crybaby Geeks, ki je ob pomoči tri tisoč pevk in pevcev iz dvorane zazvenela nepričakovano ubrano in zmagoslavno.
In drži, skupina je godna za stadion. A drži tudi, da bi jo pri rasti najraje zadržali in jo obdržali, kakršna je.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
