Na leni polovici sveta

Človek brez želja in strasti, brez hrepenenja in jeze je prost bolečine in trpljenja. Ne napada, ne rani, ne obtožuje, ne zastruplja. Ker v nirvani lebdi nad umazanim in potnim, nad prašnim in mastnim, ne tepta cvetlic. Tuje so mu vse nizkotnosti. Užitki, tolažba, solze, aplavzi, poljubi in smeh so mu povsem odveč. Njegov notranji mir je nedotakljiv, njegovo delovanje v svetu pa omejeno na najnujnejše geste, ki mu zagotavljajo preživetje. In ohranitev idealnega reda.

O takšnih ljudeh so najbrž sanjali sužnjelastniki in fevdalni gospodje, diktatorji in vojskovodje. In še danes sanjajo lastniki kapitalskih deležev in upravljalci finančnih imperijev.

V Kopru bo letos poleti približno 350 prireditev. Zbrane so v lični rumeni knjižici z rožnatimi palmami. Zgibanka, v kateri si družbo delajo klasična glasba, misice, stari običaji, pihalni orkestri, lutke, salsa, dalmatinske klape in filmske premiere, deluje kot metafora sodobnega sveta. Kot nekakšen univerzalni “za vsakogar nekaj”, ki plava nad nekim že skoraj minulim poletjem in riše senco nekega že skoraj pozabljenega časa. Kot privid polnosti, daritev na oltarju izbire, odprta skrinja, v kateri je prav vse. Razen enega samega trenutka, za katerega bi bilo vredno tvegati poletje.

Da ne bo pomote: rumena knjižica ni simptom vdaje lenobnosti. Ampak, nasprotno, simptom vojne. Posledica pogumnega vztrajanja pametnih in poštenih ljudi. Ki pa je, se zdi, boj brez upa zmage.

Uporniki so se včasih borili z nežnostjo in plemenitim sprejemanjem drugačnosti. Ampak kaj bi z nežnostjo danes, ko predavateljem na univerzi uničujočo novico, da so postali odvečna teža, ki jo je treba odšteti od izračuna donosnosti, sporočijo z uglajeno rahločutnostjo. Uporniki so se nekdaj borili z izvirnostjo. Ampak norčave akrobacije človeškega uma se danes ujamejo v rumene knjižice, v reklame za kavbojke in oddaje na kabelski televiziji. Uporniki so bili radikalni, ampak ekstremisti danes nastopajo v dokumentarnih filmih, predavajo na oglaševalskih kongresih in vodijo delavnice za 350 evrov na uro.

Najbolj obupani in izčrpani uporniki so se nekdaj zaprli v čudaštvo in samoto. Ampak sodobnemu zahodnjaku se še post in meditacija, filozofija in mistika prej ali slej pokažejo kot ničvredna poza, kot slaba gledališka igra. In ko raziskuje duhovnost, ki bi ga branila pred skušnjavami udobja, kdo ve zakaj, postane sam sebi tuj, njegova podoba v ogledalu pa smešna, pretirana in minljiva kot pustna maska.

Misel, da so človeka z brezupnim preobiljem onemogočile temne sile, ki bi rade zavladale svetu in so po tisočletjih krvave zgodovine ugotovile, da je presitemu in naveličanemu podložniku mnogo lažje vladati kot lačnemu in obupanemu, je stara. In zelo banalna. In prav nič ne pomaga pri iskanju odgovora na vprašanje, kako bi ostali živi in ostri, trpeči in jezni in v polnosti človeški vsaj še en dan.

In tudi če bi kdo ugotovil, kako poskrbeti, da nas producenti, banke, založniške hiše, predstavniki za stike z javnostjo, mednarodne ekonomske organizacije in nakupovalni centri ne bodo imeli več za talca in za norca. Kako sami sebe prepričati, da bomo spet vznemirjeni brali debele knjige, napeto uživali v filmih z neznansko dolgimi kadri, nalašč ležali na postelji, ne da bi se oklepali misli ali načrta, ponosno hodili po gozdu, strastno kuhali in se brez občutka krivde ljubili sredi dopoldneva, ki si ga bo vredno zapomniti. Če bi kdo našel odgovor, bi ga najbrž povabili na kašen festival. In kar naenkrat bi bilo še eno poletje v veku lenobnosti.

Seveda samo na eni polovici sveta. Na drugi polovi sveta so rožnate palme nepotrebne, človeško življenje krhko in vsak trenutek morda zadnji. To nasprotje je boleče in neznosno težko, ampak je najbrž v njem veliko upanja: za obe polovici ...

VESNA HUMAR