Na obisku pri Slovencih v Poreču

Uradno pač morajo biti nekje prijavljeni, pojasni predsednica Miriam Pran, ki je društvo, ustanovljeno leta 2007, “naselila” kar na svojem domu. “Srečevali smo se že več let poprej, a čisto neformalno. Potem smo ugotovili, da bo našemu skupnemu življenju koristilo, če se uradno registriramo. In res, članstvo počasi narašča, zdaj nas je že skoraj sto. Sicer pa je Slovencev tu vse več, najbrž že skoraj dvesto. Število bo z vstopom Hrvaške v EU verjetno še naraslo.”

Društvo finančno podpira Slovenija, pa tudi Hrvaška oziroma mesto Poreč, četudi bolj skromno, kakor pristavi Miriam.

V več kot treh letih jim še ni uspelo dobiti svojih prostorov. “Prosimo, a še nismo bili uslišani.” Vsak torek ob 18. uri se srečujejo v gostinskem prostoru tamkajšnjega obrtniškega doma, v ločeni sobici, kjer imajo mir, kjer se zabavajo in načrtujejo skupno prihodnost. “Prirejamo na primer kulturne dogodke, na katere radi povabimo tudi ustvarjalce iz Slovenije. Ob slovenskem kulturnem prazniku redno pripravimo Prešernovo proslavo, skupaj z drugimi slovenskimi društvi iz Istre: s Slovenskim kulturnim društvom Istra iz Pulja, Društvom Slovencev iz Labina in Slovenskim kulturnim društvom Lipa iz Buzeta. Proslavo izmenično pripravljamo v Pulju in Poreču. Letos smo gostili Idrijski oktet.”

Je torek, ura kaže nekaj minut čez 18. V sobico kapljajo članice društva: Ksenija Nemeček, Danica Tomšič, Helena Žiković, Olga Milokanović, Olga Naglič, Marjana Velenik, Mojca Gogala, Anita Kordić, Ana Švarc in Miranda Gorjan.

So z vseh koncev Slovenije, še najmanj jih je s Primorske, pove Miranda Gorjan, ki se je iz Nove Gorice priselila pred pol stoletja, z možem, na povabilo njegovega prijatelja. Pomigne proti omizju: “Ženske, ki jih vidite, je sem prinesla v glavnem ljubezen: kot mlada punca prideš na dopust, se zaljubiš v domačina in ostaneš tu. Saj ni težko, samo prilagoditi se moraš. Najbolj ljudem.”

Na torkova srečanja prihajajo skoraj izključno ženske, pravi. “Samo tu in tam se nam pridruži kak mož, Istrijan. Moški z nami raje hodijo na izlete.”

Največ potujejo kajpak v Slovenijo. Lani so obiskali Ptuj in Idrijo, letos bodo šli morda v Logarsko dolino, načrtujejo še izlete v slovenski del Istre. Ob 25. juniju, dnevu državnosti Slovenije in Hrvaške, se slovenska društva iz Istre redno srečujejo na hribu Žbevnica v Čičariji, tik meje.

Ko takole sedijo in kramljajo, še prelistajo nove revije: dobivajo reški mesečnik Kažipot, revijo Planika iz Splita, Novi odmev iz Zagreba, Mavrico iz Pulja, s časnika Delo jim zadnje čase brezplačno pošiljajo prilogo Pogledi, iz Ljubljane so še donedavna dobivali revijo Moja Slovenija, namenjeno Slovencem zunaj države, a so jo letos na lepem nehali ...

Iznenada v sobico zakoraka možakar, ki ga ženske navdušeno pozdravijo. Franc Zupančič v pristnem ljubljanskem dialektu pojasni, da bo njegova žena Marija prišla kasneje. Proti novinarju nekdo vzklikne: “Veš, Franc se je rodil v Beogradu, zaradi ljubezni pa prišel v Poreč.” Možakar se nasmehne: “Bogve, kam bom še šel. Morda bom končal v Afriki.”

Iz splošnega hihitanja in kramljanja se oglasi Ksenija Nemeček: “Če že omenjamo Beograd - tja tudi radi hodimo. Gremo v Hišo cvetja, popijemo kavo, lepo nam je.” Nasmehne se: “Uganite, kateri jezik sem najprej slišala, ko sem iz Makedonije pripotovala v Poreč? Slovenski! Ravno so bili prvomajski prazniki, in vsepovsod se je slišalo slovensko. Tako lepo mi je bilo!”

Njena vez s slovenstvom je mama, doma iz Maribora. Ksenija se je v slovensko društvo vpisala že v rodnem Skopju, ob prihodu v Poreč pa jo je razveselila novica, da imajo tudi tamkaj slovensko društvo. “Nisem vedela. Nameravala sem hoditi na srečanja v Pulj, če ne bi šlo drugače.”

Franc pogleduje, kdo sedi za omizjem in kdo manjka. “Kje pa je Bojana? Anita, a ti kaj veš?”

“Ne vem. Mimo sem šla, a je ni bilo doma. Verjetno je s Frido naokrog.”

Vrvež preglasi Olga Naglič: “Jaz pa moram povedati, da sta njena Frida in moj Ozi postala prijatelja. Najprej sta se ovohavala, potem sta skupaj šibala v vodo, tekala naokrog ...”

Franc se zareži: “Na koncu bosta Bojana in ti še v žlahto prišli!”

Aja, govorimo o naših kužkih, pojasnijo novinarju.

“Vidite, kaj dela ljubezen,” skomigne Franc. “Mi smo prišli malo afne guncat na morje, potem pa smo tu ostali. Jaz od leta 1969.”

Skozi leta je doživel marsikakšno spremembo. Vmes je nenazadnje razpadla naša skupna država. “Najbolj nerodno je bilo prva leta,” se spominja Franc. “Ko smo si morali urediti domovnice in podobno. Takrat sem bil tu stalno prijavljen že dvajset let, pa sem vseeno imel še kar veliko težav. Sploh jaz, ki sem rojen v Beogradu. Ženska na uradu se je smejala, kako sem lahko Slovenec, če pa sem rojen v Beogradu in živim v Poreču. Sem jo vprašal, kaj je človek, ki se v Avstraliji rodi Hrvatu in Hrvatici: Hrvat, Indijanec, kaj? Hrvat, jasno! No, in kaj sem jaz, ki sem se rodil mami iz Kamnika in očetu iz Ljubljane?”

Nezgrešljiv naglas mu je za vedno vtisnilo odraščanje v Ljubljani. “Tja se je moja družina iz Beograda preselila, ko sem bil star leto in pol, in v Ljubljani sem živel vse do dvajsetega leta, ko sem prišel sem dol. Pa še potem sem redno hodil gor. V mlajših letih je ni bilo sobote, da ne bi šel v Ljubljano. Saj je blizu.”

Predsednica zbranim razdeli vabila na redno skupščino. Ženske preletijo listič. Ena vzklikne: “Oh, to bo pa že čez nekaj dni, 29. marca. Takrat ima moj sin rojstni dan!” Druga doda: “Ne samo on, tudi general Maister!”

Iz predsedničine mape pokuka še pesem Oljka, ki jo je bila napisala Damijana Šubic Pezdirc, Slovenka iz Divače, ki živi v Pulju. “To je pa naša himna,” ponosno pove Miriam Pran. “Upamo, da nam bo uspelo najti koga, ki nam jo bo uglasbil, da jo bomo lahko pele.”

Ženske že spet zdrvijo v živahno kramljanje, a se hipoma zresnijo ob vprašanju, za kaj se imajo njihovi potomci: za Slovence ali Hrvate? “Pol-pol. So mednarodni.” “Moja hči je Slovenka, sin pa Hrvat.” “Moja se še ni opredelila.” “Moja pa sta oba Hrvata.”

Ne, mladi na srečanja ne prihajajo. “Drugo in tretje koleno sta že problematična,” prikima Miriam, sicer rojena na Hrvaškem. “Moj sin je Slovenec, hči pa Hrvatica.”

Oglasi se ponosni Franc: “Jaz pa imam hčer Slovenko. In vnuke Slovence.” Ampak, se zareži - v Ljubljani. In se resno dopolni: “A hči je osnovno šolo končala tu. Srednjo in faks pa gor.”

Ksenija prikima: “Franc je pravi Slovenec. V Poreču je asimiliral dve Hrvatici, iz njiju naredil Slovenki.”

Franc prikima: “Doma vedno govorim slovensko, poslušam ljubljanski radio ... Prvo ženo, zdaj žal že pokojno, sem odlično naučil slovensko. Kadar je bila moja Karmen jezna, sem jih slišal v takšni lepi slovenščini! Drugo ženo, Marijo, pa sem naučil še speči potico.”

Svoje izkušnje nanizajo še ženske: “Moj Istrijan govori slovensko.” “Moj tudi.” “Pri nas pa govorimo mešano. Otroci z mano govorijo slovensko, z očetom pa hrvaško. Razumemo se, pa čeprav vsak govori v svojem jeziku.”

Franc prikima: “Potem pa kupimo govejega in ga skupaj pojemo.”

Ženske družno zapojejo N'mav čez izaro, Tam, kjer teče bistra Zila in Kje so tiste stezice. Kako že pravijo: ko so Slovenci najbolj veseli, se zberejo in zapojejo kakšno žalostno.

Res je, se režijo za omizjem, to je živa resnica. In brž krenejo v veselejšo En hribček bom kupil.

ANDRAŽ GOMBAČ

Himna, ki jo Slovensko kulturno društvo Oljka želi uglasbitiAndraž Gombač

Ulica Franceta Prešerna v Poreču - naš največji pesnik je v italijanski inačici izgubil zadnji e Andraž Gombač