Na obisku v Sovodnjah, kjer v teh dneh praznujejo 60 let upravne samostojnosti
Tudi v Sovodnjah praznujejo osamosvojitev. Sovodenjsko osamosvojitev. In če je Slovenija samostojna šele 20 let, je občina na stičišču Vipave in Soče sama sebi gospodar že 60 let. Po naključju sta se obe - Slovenija in Občina Sovodnje - osamosvojili junija.
Sovodenjci se vsako leto spomnijo dosežka iz leta 1951. Italijanska država je takrat občini vrnila avtonomijo, ki so jo Sovodnje izgubile leta 1927, ko je fašistična oblast celotno območje današnje občine priključilo Mirnu. Po drugi svetovni vojni so Sovodnje in okoliške vasi nekaj let preživele kot del občine Sagrado (Zagraj), pred 60 leti pa spet postale samostojne. 24. junija se je prvič sestal občinski svet.
“Po 60 letih upravne samostojnosti so vse vasi ohranile svojo pristnost,” je med večernim klepetom ob sovodenjskem nogometnem igrišču dejala županja Alenka Florenin. “To je po mojem svetla točka te občine, za nekatere pa je to znak, da nismo moderni.”
In res, Sovodnje niso moderne, če pečat modernosti dajejo visoki stanovanjski bloki. Teh tam, kjer se srečata Soča in Vipava, ni. “Največje stavbe so pri nas dvodružinske hiše. Večjih ni dovoljeno graditi,” je razložila Floreninova, ki vodi občino z dvomilijonskim letnim proračunom. Županja, ki odlično govori slovensko, je pojasnila, da so vsi njeni predhodniki razmišljali podobno. Vsi so strogo omejili gradnjo novih objektov, da bi ne skvarili naravnega okolja in da bi število prebivalstva ostalo nespremenjeno. Zato še danes občina Sovodnje šteje manj kot 1.800 prebivalcev, prav toliko, kot jih je v šestdesetih letih. Od takrat se je spremenilo le to, da zdaj skoz Sovodnje teče hitra cesta Vileš-Gorica, ki jo ravno zdaj širijo v avtocesto, kar domačinom ni prav všeč.
“Ali so bili vsi vaši predhodniki Slovenci?” smo vprašali Floreninovo. Med srebanjem piva pa se je županja nasmehnila. “Seveda, a ni jih bilo veliko. Jožef Češčut, ki je bil prvi, je županoval kar 30 let. Po njem sta bila še Vid Primožič in Igor Petejan. Zdaj pa sem jaz, kar pomeni, da sem šele četrti župan v šestdesetih letih.”
Pa ne samo, da so Sovodnje imele vselej slovenskega župana, imele so tudi samo levičarske župane. Leve stranke si namreč na vsakih volitvah zagotovijo večino, sredinska stranka Slovenska skupnost pa je obsojena na opozicijo. “Zadnje čase ugotavljam, da narašča število glasov za Severno ligo, za katero glasujejo zlasti mladi,” je dodala Floreninova.
Tudi po narodnostnem sestavu se Sovodnje v zadnjih šestdesetih letih niso bistveno spremenile. Prevladujejo slovensko govoreči občani. Po splošni oceni je teh za dve tretjini celotnega prebivalstva. Županja je bila pri tej oceni previdna in zaprosila za pomoč belolasega uglajenega gospoda.
Ime mu je Zdravko Kuštrin. Pri nogometnem igrišču ni bil naključno, saj je predsednik domačega nogometnega društva. To šteje člansko ekipo v prvi amaterski ligi, moštvo ljubiteljev in še mladinsko vrsto s 45 otroki. “Vodilo našega društva je seveda to, da se v njem govori slovensko,” je povedal Kuštrin, ki je ob polmraku v družbi znancev spremljal tekmo ženskega nogometnega turnirja med Gorjanskim in Doberdobom.
“V naši občini je Slovencev med 65 in 70 odstotkov,” je pretuhtal z županjo, medtem ko so dekleta Gorjanskega z zadetkom v podaljšku premagala Doberdob in se uvrstila v finale sovodenjskega turnirja prijateljstva. “Tu se živi razmeroma dobro,” je ocenil predsednik Športnega društva Sovodnje. “Žal ni več nekdanjih trgovin, menim pa, da so Sovodnje ohranile svojo identiteto.” Število hiš se ni bistveno povečalo, zato je vas ostala vas.
“Smo zelo blizu Gorice, zato imamo vse prednosti, ki jih daje bližina mesta, smo pa istočasno na podeželju,” je po krajšem razmisleku pridal Erik Figelj. Tridesetletnega črnolasca smo zmotili med košnjo trave pred kulturnim domom v Sovodnjah. Na tamkajšnji zelenici je ducat ljudi urejalo prostor, da bi bil za praznik ob 60-letnici občinske samostojnosti primerno ličen. Figelj je pred osmimi leti začel predsedovati Kulturnemu društvu Sovodnje. Takrat je imel 21 let.
“Delamo za to, da se tu pri nas ohranijo slovenska kultura in slovenske tradicije,” je opisal poslanstvo svojega društva. “V občini pa je še veliko drugih kulturnih društev.” In se je začelo naštevanje vasi, ki skupaj s Sovodnjami sodijo v isto občino: Vrh, Gabrje, Rubije, Rupa in Peč. Prav vsaka ima svoje društvo, ponekod je društev več, saj se je ohranila delitev na bele in rdeče.
“V Sovodnjah ni tega,” je razložil Figelj. “Imamo eno samo kulturno društvo. K nam prihajajo tudi mešane družine ali celo samo italijanske. Zato je naše društvo koristno tudi s tega vidika, da vključujemo tudi Neslovence v vaško življenje. Poleg nas pa deluje še društvo Karnival, ki se ukvarja s pustom. Če hočete, je tukaj predsednik. Vam ga pokličem?”
In se je približal nasmejani Luca Pisk. Razložil je, da društvo Karnival deluje že od leta 1996. Vsako leto priredi pustno povorko, ki se je udeležijo skupine z Goriškega in Tržaškega, a tudi z druge strani meje. V pustnem času postavijo še šotor, v katerem si našemljeni veseljaki privoščijo večurni ples do jutranjih ur. “Letos smo imeli presenečenje: sexy-show. Trije naši domačini so se slekli. Ne totalno, ampak ... Saj vam lahko povem imena!”
Bolj od teh so najbrž zanimiva imena slavnih Sovodenjcev. Ta čas je najznamenitejši občan Matej Černic. Sredi osemdesetih je začel igrati odbojko pri sovodenjskem društvu Soča, zdaj pa igra v italijanski A-ligi in je tudi član italijanske reprezentance. Z njo si je leta 2004 priigral olimpijsko srebro v Atenah in bil ob povratku v domače Gabrje deležen veličastnega sprejema.
“Da, Černic je trenutno najznamenitejši občan,” se je strinjala Alenka Florenin. Med brskanjem po preteklosti pa je takoj izstrelila ime Petra Butkoviča. Po njem, ki se je rodil v Sovodnjah in tam bil dolgo let župnik, se imenuje osnovna šola. V Sloveniji pa ga poznajo predvsem po njegovi bogati ugankarski dejavnosti.
Toda ob sprehodu iz Sovodenj čez Vipavo v najbližjo vas Rubije se naključnemu obiskovalcu oko zaustavi pri doprsnem kipu Primoža Trubarja. Tja ga niso postavili brez razloga, pač pa zato, ker je oče slovenske knjige v Rubijah preživel 14 dni. Prišel je na obisk v vlogi superintendenta slovenske protestantske cerkve.
“Prvi ste, ki mu v nekdanjem italijanskem zamejstvu postavljate obeležje te vrste,” je Sovodenjce maja 2008 pohvalil tedanji predsednik Slavističnega društva Slovenije Miran Košuta, ki je spregovoril ob odkritju kipa. Svoj govor je sklenil s svarilom, ki velja za vse, ki te dni praznujejo osamosvojitev - sovodenjsko in slovensko: “Na vseh nas pa sta zdaj beseda in dejanje, da postanejo njegove misli in prizadevanja čedalje bolj meso in kri. Samo tako bo namreč čez petsto let Primož Trubar tu v Rubijah še vedno domačin in ne zgolj nemi, pozabljeni brezimni kip. Dajmo mu dihati, živeti in zeleneti. Dajmo sebi in njemu 'stati inu obstati'!”
PETER VERČ
