Na osončni strani očesa
Sredi zelenega polja se zlati vila zadnjega beneškega doža Ludovica Manina, v njej pa se lesketajo mrakobne slikarije. Dober mesec tega so tamkaj odprli razstavo Munch in duh severa - Skandinavija v drugi polovici 19. stoletja, ki je na ogled do 6. marca.
V Codroipu blizu Vidma, v sobanah vile Manin, enega najpomembnejših arhitekturnih spomenikov Furlanije Julijske krajine, je na ogled približno 120 umetniških del, izposojenih povečini pri skandinavskih muzejih: portretov in figur, zlasti pa krajin, tipično skandinavskih, prepolnih spokojne narave, bodisi osvetljene v dolgih poletnih dneh bodisi pogreznjene v polmrak nič krajših zimskih noči.
Razstava je od ponedeljka do petka odprta od 9. do 18. ure, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 9. do 19. ure. Za vstopnico je treba odšteti 10 evrov, študenti, starejši od 65 let in napovedane skupine imajo dva evra popusta.
Razstava je razdeljena v pet sklopov: prvi štirje so posvečeni nacionalnim šolam Norveške, Švedske, Finske in Danske z njihovimi najvidnejšimi predstavniki (Krohg, Gallen-Kallela, Jansson, Larsson, Nordström, Zorn, Strindberg, Edelfelt, Järnefelt ...), peti pa slavnemu norveškemu slikarju Edvardu Munchu (1863-1944). Na ogled tokrat ni njegov razvpiti Krik, ki zavoljo zanimanja tatov menda ni več na posodo, je pa zato nanizanih štirideset del, nemo pričujočih o razvoju slikarjeve poetike od začetkov pa vse do prve dekade 20. stoletja. O svojem delu je mojster odkrito dejal: “Moja umetnost je moja osebna izpoved. Skoznjo skušam razumeti lastni odnos do sveta. Lahko jo imate tudi za egoistično, a karkoli že je, vselej sem si predstavljal, da moje delo tudi drugim lahko pomaga iskati resnico.”
Začel je pri impresionizmu, a pravi dom zatem našel v diametralno nasprotnem ekspresionizmu. Pod vplivom radikalnega misleca Hansa Jægerja in filozofa Sørena Kierkegaarda je na platno skušal prenašati lastno dušno agonijo. Njegova dela naj bi bila tolikanj shematična in okleščena vseh detajlov, ker je slikal po spominu in ne ob neposrednem opazovanju modelov, piše umetnosti zgodovinar Marco Goldin, ki je poskrbel za izbor razstavljenih del. Munch je rad pravil: “Ne slikam, kar vidim. Slikam, kar sem videl.” Zabeležiti ni hotel čim bolj veristične podobe videnega, marveč videno popeljati skozi mrakobni blodnjak svoje duševnosti. Lepo je dejal: “Umetniško delo vznika naravnost iz najgloblje človekove biti. Umetnost se kot podoba lahko oblikuje v formo, zahvaljujoč človeškemu živčevju. Srcu. Možganom. Očesu. Umetnost je plod človekove potrebe po kristalizaciji. Narava je brezmejno, večno kraljestvo, ki v svojih nedrjih goji umetnost. Narava ni zgolj tisto, kar zmore uzreti oko. Narava so tudi najgloblje podobe uma. Podobe na hrbtni strani očesa.”AG
