Na prvem od dveh Elisinih koncertov v gledališču Rossetti (+video)
Ko Elisa sede za harmonij, se najprej prikloni občinstvu, ki ji že leta poklanja ovacije, še preden da iz sebe kakršenkoli glas. Prešerno se nasmeje, kot bi bila vsakič znova začudena nad pripadnostjo vernikov. Kajti belina njene obleke, zvok, podoben cerkvenim orglam, in vzneseno kontemplativna Lullaby spremenijo oder v oltar. Spet ovacije. In religiozna tišina. In v čisti tržaščini njen: “Demo avanti, dei!” Gremo naprej! In spet smeh. Otroški, ne otročji.
Elisa Toffoli (1977), Tržičanka z nono s Škofij in ena najpriljubljenejših italijanskih kantavtoric, ki ji je mednarodni preboj uspel s pesmimi v angleščini, Italijo pa je zatem osvojila na sanremskem festivalu s pesmijo Luce, njeno prvo pesmijo v italijanščini, je v Trst tokrat prispela s posebno popotnico, poimenovano Ivy (bršljan). A njena nova plošča - šesta avtorska, a obenem tudi nekakšna tretja zbirka - je, tako kot njena avtorica, nekaj samosvojega, posebnega. Zanjo je najprej zbrala svoje pesmi, ki so se skozi leta vanjo še posebej globoko zasidrale, jih temeljito pregnetla in si zanje omislila nove zvočne podobe. Nekatere so tako drugačne, da zlahka govorimo o povsem novih skladbah, kakršna je tudi Anche tu, anche se (Non trovi le parole), ki je zrasla iz korenin pesmi Anche se non trovi le parole. Dodala jim je tri nove avtorske, pa Ho messo via, spet dar Luciana Ligabuja, in nekaj priredb skladb, ki niso, a so zdaj postale njene. Taka je 1979Smashing Pumpkins in I Never CameQueens of the Stone Age. Skupaj sedemnajst skladb za njeno najdaljšo ploščo, ki se pretaka skozi pesmi nežno, po brzicah igrivo, med slapovi pa silovito, kot voda, ki je zaznamovala prvi tržaški koncert. A še prej: plošča, že tretja v obliki lične knjižice, ima še DVD, glasbenemu delu enakovreden 56-minutni dokumentarec holandskega režiserja Dennija Karlssona, poznanega po podobnem sodelovanju s Sigur Ross. V filmu, posnetem deloma v studiu, po večini pa v prečudovitem okolju gozda v Trentinu, Elisa pojasnjuje nastanek projekta, nekatere pesmi pa odpoje v impresivnem naravnem amfiteatru sredi tamkajšnjega gozda.
In če je že plošča tako posebna, si je očitno rekla, naj bo posebna tudi turneja, ki bo, podobno kot tista ob akustični zbirki Lotus, potekala po gledališčih. Tokrat jo na odru spremlja devetčlanska zasedba s štirimi izvrstnimi vokalistkami, ki tu pa tam poprimejo za razna tolkala, pri čemer se tudi Elisa izkaže za glasbenico, ki navkljub skoraj petnajstletni karieri še vedno raste. Podobno kot na omenjeni plošči je bršljan v naslovu neposredna navezava na naravo, ki jo na tokratni turneji radodarno prikazujejo posnetki na velikem platnu. Edina prava kulisa tako postane narava v izjemnih prvih planih podrobnosti lubja, zelenja, vode, brzic, reke ... vode torej, ki naj bi bila vezivo prvega koncerta. Naslednjii, ki ga napoveduje ogenj, bo 22. aprila prav tako v Rossetiju, prinesel pa bo druge inštrumente, aranžmaje in nenazadnje druge pesmi.
V prvi, “vodni” postavitvi se je že po uvodu na harmoniju pevki pridružila zasedba in nova Nostalgia, z Eliso na akustični kitari je že zazvenela s polnim zvokom, enim redkih, zvestim plošči. Pri Una poesia anche per te je Elisa za klavirjem refrene prepustila občinstvu. Dancing je zazvenela skoraj a capella le ob spremljavi ksilofona in rajskih vložkov spremljevalnih pevk. Z vajeti bi se skoraj spustila in vstala že pri Heaven Our Hell, a v akustični različici, kjer je refren spet odpelo občinstvo, je vendarle ostala zvesta načrtu, ki si ga je najbrž kar sama zadala. Prve tričetrt ure je sklenila s Happiness is Home z druge plošče Asile's World, kjer je že vse kazalo, da bo vendarle zaplesala. Pa ni. Prvič se je pojavil tudi ščepec elektronske manipulacije z odmevom glasu, v veličastnem ritmičnem epilogu pa se je Elisa za bobni prav imenitno po otroško zabavala.
Ponovno je sedla za klavir v drugem delu, kjer se ji je pridružil otroški pevski zbor, ki je sodeloval tudi pri snemanju nove plošče. Qualcosa che non c'è, Fresh Air in Fairy Girl so zazvenele eterično, lebdeče, odločneje je odzvanjala Cuore amore, priredba skladbe Ustmamò, medtem ko se je Almeno tu nell'universo, posvojena od Mie Martini leta 2003 na plošči Lotus, iztekla nepričakovano rockersko, z Eliso na električni kitari. Pri Rainbow je potrkala po ksilofonu, uverturo v It Is What It Is zasilno zaigrala na flavti, pri prehodu v 1979 pa se končno prepustila svoji pravi naravi, vstala, zaplesala, se sezula, v Cure Me, edini s prvenca, pa je dokončno odkrila svoj pravi, rockerski obraz. Še pred dodatkom je skoraj deset minut poimensko naštevala vse dragocene sodelavce, vključno z odrskimi delavci, dobri dve uri nastopa pa sklenila z največjo uspešnico Luce. Prvoten vtis religioznega vzdušja svojevrstne glasbene maše je potrdila s prostodušno izjavo: “Imam skoraj občutek, da gre za moj krst.” In spet je bil smeh. Iz zvočnikov je butnil reggae, verniki pa se niso vprašali, kaj ta počne tu. Ne dvomijo v božje odločitve. Torej, “demo avanti” 22. aprila!
MAJA PERTIČ GOMBAČ
