Nad lovci vihamo nos, srnjakov golaž pa nam tekne

A drži, da v jedru svoje misli ostajam lovu nenaklonjen.

Spet je jesen, čas, ko je po poletnem “zatišju” lova in odstrela - torej pogona, preganjanja, ubijanja - divjadi znova veliko več: zdaj je pač “sezona”. Puške pokajo, lovski psi neučakano lajajo, dlakasta in pernata divjad pa si poblaznela od neizrekljive groze znova išče zavetja. Saj res, divjad naj bi bila tista bitja, ki (tako slovarji) “živijo, rastejo svobodno v naravi”. Živijo torej na “svojem” in ne v bližini semaforiziranega križišča sredi mestnega vrveža. Človek je tisti, ki prihaja mednje in nadnje, tudi človek v lovski opravi in z dodobra izšolanimi psi; človek, oborožen in obdarjen s samo zanj koristnimi, za živali pa smrtonosnimi izkušnjami.

Kajpak je svoboda divjadi skozi vse leto bolj ali manj okrnjena, zožena. Ogrožena. Resda ne v vsakem letnem času enako in ne v enaki meri za vso divjad: v času gnezdenja, parjenja in kotitve je ta ogroženost s strani lovcev načeloma nična. Vendar divjad ne more razločevati ene lovne dobe od druge: lisica, ki ima mlade - kajpak zelo poenostavljam - ne more vedeti, da prav zdajle ne lovijo nje, temveč “zgolj” srnjaka. Lisica sliši streljanje in lajež in lomljenje vej: dovolj, da je trda od groze.

Je lov koristna dejavnost? Je upravičen in smiseln? S človeškega vidika nedvomno. Lov od nekdaj docela upravičeno velja za enega od načinov vzpostavljanja, ohranjanja tolikanj opevanega ravnovesja v naravi: če se bo ena vrsta divjadi preveč razmnožila, bo neizogibno ogrozila obstoj neke druge. (Pri tem kajpak “pozabljamo”, da je v davnini naravno ravnovesje ogrozil in nepopravljivo, nepovrnljivo načel prav človek.) Sestradani volk se bo polotil drugih živali in prej ali slej se bo spravil nad drobnico na pašnikih in v stajah; približal se bo človekovemu domovanju, “vdrl” bo tja, kamor ne sme, klal bo in povzročal škodo, ogrožal bo, kar se ogroziti da. Človeku v podobi lovca ne preostane drugega, kot da ga “kaznuje”. Z usmrtitvijo, druge poti ni.

A tudi brez lovca je življenje v naravi za divjad vse prej kot idilično. Je kruto, da bi bolj ne moglo biti. Hrane ni nikoli dovolj, iztrebljevalnih sovražnikov vselej preveč. In so bolezni - še zdaleč ne le steklina in garje - ki nezaustavljivo pobirajo svoj krvni davek. Divjad prezeba, se poškoduje, rani, obnemore, hira ali pa se ujame v past; mučni agoniji se nikakor ne more izogniti. Takrat je strel iz puške blagodejna odrešitev. Solidarnost je morda, tu in tam, “doma” le med ljudmi - med živalmi gre zgolj za preživetje. Za vsako ceno. Ta cena se vselej in povsod izraža v nasilju ene živalske vrste nad drugo. Pleniš in ubijaš, da bi nahranil sebe in svoj zarod; ubijaš, da bi preživel - pa četudi le za dan, dva.

Večina ljudi obsoja početje lovcev. Se nad njim zgraža. Vendar z užitkom pojemo golaž s srnjakovim ali bobrovim mesom. Nočemo vedeti za početje v klavnicah in na perutninskih farmah, a pri mesarju kupujemo spokojne vesti. Gojišča školjk in ribogojnice so v naših očeh nekaj povsem običajnega: nič nasilnega ne vidimo v njihovem delovanju. In v soboto se po kupovanju rezanega (umorjenega!) cvetja odpeljemo na družinski izlet v živalski vrt. Na vrtu pulimo plevel, njive škropimo s kemikalijami, goltamo antibiotike, oblačimo se v krzno. Ubijamo slednji trenutek (ali pa drugi ubijajo za nas, da ne bi gladovali in prezebali), vendar nam niti za hip ne pride na misel, da smo ubijalci. Smo nedolžni zgolj zato, ker ne moremo zaklati telička, teletina pa nam vseeno tekne?

Toda nad lovcem se zvečine pač zgražamo. Lov je za nas zgolj poroga in pomilovanja vreden relikt davnine, časa, ko še ni bilo prehrambne industrije in potratno založenih megamarketov. V lovu zremo skrajno odvečno in klavrno obredje; lovci bi, tako se pridušamo, ko bi ne bilo divjadi, sebi v razvedrilo pobijali mimoidoče. Lovčevo tantalsko ohranjanje naravnega ravnovesja nasprotniki lova pojmujemo le kot ničevo lepotno kirurgijo, še raje kot bolestno izživljanje najnizkotnejših nagonov.

In le kaj v resnici vemo o “divjih” in “svobodnih” bitjih, o njihovi grozi, ko se jim bližajo puške in naščuvani psi? Nič. Ker nočemo vedeti, kot nočemo vedeti za tovornjake, ki živino in drobnico vozijo v klavnice. Skrbi nas le za lastne želodce. Ne mislimo na to, da naša živalska vrsta tudi brez lovcev dan za dnem neusmiljeno vdira v življenjski prostor divjadi - krčimo gozdove, napeljujemo daljnovode, postavljamo vetrnice in telekomunikacijske antene, asfaltiramo, betoniramo, zajezujemo. Poglavitno je menda zgolj to, da s prstom ne pritiskamo na sprožilec pri puški! In da se nedolžno kot otrok najemo okusno pripravljene divjačine, mesa preganjanega srnjaka, ki je še davi poblaznelo drgetal sredi jase.

TOMO VIDIC