Najbolj boleče je v Reziji
V petek bo na Proseku pri Trstu občni zbor Zveze slovenskih kulturnih društev (ZSKD), ki šteje 80 članic s Tržaškega, z Goriškega in iz Beneške Slovenije. Zadnjih šest let je ZSKD vodil Marino Marsič, ki se po dveh mandatih poslavlja od predsedniškega položaja. Z njim smo se pogovarjali o ljubiteljski kulturi med Slovenci v Italiji.
> Glede na svojo izkušnjo - bi predsedovanje ZSKD priporočili ali odsvetovali?
“Predsedovanje Zvezi slovenskih kulturnih društev je včasih naporno, odgovornost je velika in zadolžitve večkrat niso preproste. Nobenega tečaja za predsednike nisem opravil, zato sem večkrat odločal po občutku ali na podlagi zdrave pameti. So pa pri tem delu tudi velika zadoščenja, ki poplačajo ves trud. Najlepši je stik z ljudmi, ki te spodbujajo. A po dveh mandatih je čas, da predaš mesto, izzive in priložnosti drugim.”
> Bo nov predsednik Igor Tuta?
“Da. No, zadnjo besedo imajo vsekakor članice.”
> Ali predsednik ZSKD prejema honorar?
“Ne. Pred nekaj leti smo se v odboru odločili, da ne bo honorarjev. Bili smo v stiski in prav je, da ravno odbor da zgled. Račune zdaj vodimo previdno in lahko se pohvalimo s tem, da je naša bilanca zdaj zdrava.”
> Kaj se je v teh šestih letih spremenilo na področju ljubiteljske kulture med Slovenci v Italiji?
“Pri ZSKD smo dali prednost kakovosti, se pravi projektom, koncertom ali prireditvam, ki imajo neko dodatno vrednost. Ob tem opažam, da se je zmanjšala razlika med kulturno dejavnostjo društev in tako imenovano rekreacijo.”
“Če se prispevki za slovensko manjšino nižajo, dobi posledično tudi zveza manj, če se prispevki višajo, dobi tudi zveza več. Letos je Slovenija zmanjšala podporo krovnima organizacijama.”
> Kaj imate v mislih?
“Društva si ob tradicionalni dejavnosti zdaj zamišljajo, recimo, različne tečaje: kuharske, šivalne, plesne ... Vse to kaže na živahnost, po drugi strani pa zahteva večji finančni napor. Za vse pa ni denarja. Ukleščeni smo pač v to, kar dobimo od Italije in Slovenije.”
> Mediji v Sloveniji poročajo o slovenski skupnosti v Italiji, zlasti ko zadoni alarmni zvonec zaradi zmanjšanja javnih prispevkov. Je bila tudi ZSKD žrtev tega?
“Če se prispevki za slovensko manjšino nižajo, dobi posledično tudi zveza manj, če se prispevki višajo, dobi tudi zveza več. Letos je Slovenija zmanjšala podporo krovnima organizacijama. Članice krovnih organizacij, med katerimi je tudi zveza, smo ob tem izrazili solidarnost s Slovensko kulturno gospodarsko zvezo (SKGZ) in Svetom slovenskih organizacij (SSO). Zdaj čakamo, da Slovenija pojasni razloge za to odločitev.”
> Koroškim Slovencem se je zgodilo enako, šlo pa naj bi za spodbudo Slovenije, da organizacije končno sodelujejo med sabo. Se Slovenci v Italiji še delijo na bele in rdeče?
“Ta delitev je na kulturnem področju nekoliko manj prisotna, saj imamo nekaj prireditev, kot je na primer Primorska poje, kjer smo prireditelji eni in drugi. Ni torej nekega konkretnega, metodološkega in vsakodnevnega sodelovanja: predvsem gre za to, kdo bo prevzel organiziranje določenega števila koncertov.”
> Katere so bistvene razlike na področju ljubiteljske kulture med tremi pokrajinami, kjer imate svoje članice?
“Na Tržaškem imamo največ dejavnosti, zlasti v okoliških vaseh. V mestu Trst pa je slovenska prisotnost vse manjša: tamkajšnja društva delujejo v težkih pogojih bodisi zaradi asimilacije bodisi zaradi okolja, zato menim, da jim bo treba posvetiti večjo skrb. Kar zadeva Goriško, pa bi rekel, da se je v zadnjih letih tam razvilo zelo plodno čezmejno sodelovanje. Veliko je čezmejnih projektov, rezultati pa so zelo konkretni, kot je na primer čezmejni mladinski zbor, lahko pa bi naštel še marsikaj.”
> Dolgo je veljalo, da je najhuje na Videmskem. Še velja?
“Da, čeprav se tam obrača na bolje. Veliko zaslugo ima dvojezična šola v Špetru, ki je ogromno prispevala zlasti za samozavest Slovencev. Na Videmskem deluje tudi nekaj medijev, zdaj pa se v Špetru gradi večnamenski center. Vse to je spodbudno. Boleče pa je v Reziji, kjer še obstajata odpor in sovraštvo do vsega, kar diši po slovenskem. Naša izpostava tam je Rozajanski dum, prek katerega se trudimo, da bi premostili ta odpor. Če pa na drugi strani ni posluha, no, imamo zelo težko delo.”
“Nekoč je veljajo, da je bilo zborovstvo neko 'orožje': s petjem na glas smo razglašali našo prisotnost, danes pa ni več tako. Danes se poje zgolj za 'rekreacijo', ker nam je všeč ali samo še zaradi neke moralne dolžnosti, da v vasi še obstaja zbor.”
> Na katerih področjih ljubiteljske kulture so Slovenci v Italiji ta čas najuspešnejši?
“Težko presodim, ker so povsod vzponi in padci. Nekoč je veljalo, da je bilo zborovstvo nekakšno 'orožje': s petjem na glas smo razglašali našo prisotnost, danes pa ni več tako. Danes se poje zgolj za 'rekreacijo', ker nam je všeč ali samo še zaradi neke moralne dolžnosti, da v vasi še obstaja zbor. Kakovostnega premika pa ni. No, menim, da bi morali na vseh področjih vlagati v izobraževanje kadrov.”
> Na primer?
“Poglejte, povsod primanjkuje mladih. Društva večinoma čakajo, da bodo mladi prišli zraven, a ne naredijo ničesar, da bi jih res privabila. No, tudi predsedniki in sploh upravitelji društev bi morali poskrbeti za izobraževalne tečaje, da bodo sami čim bolj uspešno in z novimi pristopi vodili društva. V to je treba vlagati.”
PETER VERČ