Najbolj skrivnostna ostaja trgovina z organi
Pri trgovini z ljudmi ostaja Slovenija predvsem tranzitna in ciljna država, v manjši meri pa tudi država izvora, v svojem poročilu ugotavlja ameriški State Department. Velik izziv, ki je tudi pred Slovenijo, pa je predvsem problematika gradbenih delavcev.
LJUBLJANA> Ti se znajdejo v skorajda suženjskem razmerju. Vendar je v tovrstnih primerih pogosto težko potegniti ločnico, ali gre dejansko za trgovino z ljudmi ali za hude posledice propada podjetij.
Na vprašanje, ali lahko gradbene delavce opredelimo kot žrtve trgovine z ljudmi, je nacionalni koordinator za boj proti trgovini z ljudmi Sandi Čurin na nedavni okrogli mizi v Kopru dejal, da je to dejansko izziv in da bo treba razmišljanja postopoma prilagajati. Tovrstna problematika se drugod ne kaže le v gradbeništvu, pač pa tudi v kmetijstvu, tekstilni industriji ... Pri nas je še premalo elementov, da bi to lahko, ko gre za pravno dokazovanje, opredelili kot trgovino z ljudmi.
Pred dnevi so na tržaškem sodišču na osem let in enajst mesecev zapora obsodili 37-letnega Roma s hrvaškim potnim listom, ki je spravil v suženjsko razmerje dve dekletci, od teh je bila ena njegova 13-letna hčerka. Deklici sta morali krasti, da sta preživljali ves klan. Za tatvine izurjeno hčerko je oče nato prodal drugemu romskemu klanu za 200.000 evrov ...
Sesula se je hišica iz kart
Ob tem višja tožilka Vlasta Nussdorfer, tudi predsednica Belega obroča Slovenije, dodaja, da je treba za vsa dejanja dokazovati naklep v času storitve kaznivega dejanja. “Če pa greš in potem propade podjetje, so sicer kršene pravice, ampak to ni suženjstvo. Sesula se je hišica iz kart, ki se ji pravi gradbeništvo. Vse se spreminja. Navzven se to sicer kaže kot suženjstvo, vendar je treba vsak primer posebej analizirati.”
Kot ugotavlja State Department, so ženske in otroci v Sloveniji prisiljeni v prostitucijo, predvsem moški pa so žrtve prisilnega dela. Ti prihajajo zlasti iz Ukrajine, Romunije, Srbije in BiH, ženske in otroci pa iz Ukrajine, Moldavije, Bolgarije, Romunije, Slovaške, Češke Madžarske, Dominikanske republike, Tajske, Irana, gane, Maroka, Afganistana in Kube. Sicer pa žrtve iz Slovenije pogosto odidejo naprej, predvsem v Nemčijo in Italijo, kjer jih čaka enaka oblika izkoriščanja.
Slovenska policija je lani obravnavala enajst kaznivih dejanj zlorabe prostitucije. Ovadili so 16 osumljencev in identificirali 17 žrtev, od katerih jih je osem pristalo na sodelovanje z organi odkrivanja in pregona. Oškodovanke izvirajo predvsem iz Madžarske, Dominikanske republike, Bolgarije, Slovaške, Slovenije in Ukrajine.
In kaj sploh sodi v trgovino z ljudmi? “Ko govorimo o trgovini z ljudmi, včasih zmotno mislimo, da gre samo za ženske. Vendar je trgovina z ljudmi veliko več. Nekateri s tem zelo dobro služijo, na račun tistih, ki so nevedni, mladi ali pa tako revni, da iščejo način za preživetje. Sodobna trgovina z ljudmi je lahko tudi trgovina z organi, ki je najbolj skrivnostna, a je še vedno tabu tema. V trgovini z ženskami pa običajno končajo dekleta, ki so zelo zaslepljena ali tako revna, da gredo v svet. Morda celo preživljajo starše, brate in sestre, morda imajo otroke,” pravi Nussdorferjeva. In dodaja, da ta dekleta običajno ostanejo brez vsega, brez dokumentov, plačila običajno ne dobijo. “Ko si žrtev, težko izstopiš. Na žalost veliko deklet, tudi Slovenk, dočaka svojo polnoletnost na ulicah zahodne Evrope, ...,” navaja Nussdorferjeva.
Zanimivo je, da se Varuh človekovih pravic doslej z vprašanjem trgovine z ljudmi še ni soočil. Kot pojasnjuje strokovni sodelavec v uradu Varuha Lan Vošnjak, pa se prav pri teh ljudeh kršijo vse pravice. “Zanje ni pravne države, ves sistem pravic zanje ne velja in tudi ko ga iščejo, praviloma nimajo dostopa. Pri Varuhu ni zaznanih primerov, kar pa ne pomeni, da jih ni.”
Lani deset obsodb
Po ocenah State Departmenta so zagrožene kazni za trgovino z ljudmi, ki se gibljejo od šestih mesecev do 15 let zapora, zadostne. Po podatkih medresorske komisije za boj proti trgovini z ljudmi je bilo število kaznivih dejanj s tega področja v lanskem letu relativno nizko, saj je policija obravnavala tri kazniva dejanja trgovine z ljudmi in enajst kaznivih dejanj zlorab prostitucije. Lansko leto pa je po Čurinovih besedah pokazalo statistiko dela minulih let z desetimi obsodbami: dvema za trgovino z ljudmi, dvema za spravljanje v suženjsko razmerje in šestimi za zlorabo prostitucije.
State Department opozarja, da se, glede na nekatera poročila, slovenski sodniki ne zavedajo dovolj kompleksnosti trgovine z ljudmi ter da tožilci zaradi njihove zapletenosti te primere občasno prerazvrstijo v manj resne kazenske prekrške. Opozarja tudi na nekatere navedbe, da naj nastanitev in oskrba žrtev ne bi bila vedno ustrezna. Slovenska vlada naj tudi ne bi storila dovolj glede izpostavljenosti romskih otrok trgovanju s strani njihovih družinskih članov, mladoletne žrtve naj bi bile zaradi neustrezne nastanitve in zaščite izpostavljene nevarnosti ponovne trgovine.
Žrtve običajno molčijo
Medresorska komisija navaja, da je bilo v lanskem letu obravnavanih 33 oseb, ki so bile v različnih postopkih s policijo ali nevladnimi organizacijami prepoznane kot potencialne žrtve trgovine z ljudmi oziroma so bile kot žrtve deležne ene od oblik pomoči. Komisija izpostavlja primer tuje državljanke, nastanjene v varnem prostoru, kateri je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje, kot možnost in pogoj njenega pričanja v kazenskih postopkih.
Pojav trgovine z ljudmi je po ugotovitvah komisije v veliki meri prepleten z drugimi pojavnimi oblikami kršenja temeljnih človekovih pravic: nelegalnimi migracijami, trgovino z otroci in otroško internetno pornografijo, pa tudi s problematiko otrok brez spremstva v postopkih pridobitve mednarodne zaščite v Sloveniji.
Tožilstvo se je v lanskem letu, skupaj s policisti, v fazi predkazenskega postopka prvič soočilo s trgovino z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile v gradbenem sektorju. Vendar se je izkazalo, da bo zakonski znak tega kaznivega dejanja, in sicer prisilno delo, v kazenskem postopku težko dokazati. Izjemno težko je namreč postaviti razmejitev med kršitvami delovnmopravne zakonodaje in prisilnim delom ter zbrati dokaze, da gre v resnici za prisilno delo.
Sicer pa, kot pravi Čurin, se zelo malo žrtev odloči za prijavo kaznivega dejanja, pretežno gre za preiskovalno delo s strani policije.
Vlasta Nussdorfer opozarja, da žrtve običajno molčijo, in ko jih odkrijejo, potrebujejo psihosocialno pomoč. Zelo pomembno jim je povedati, da njihova identiteta v postopkih ne bo javno razkrita. Sicer pa so žrtve včasih pripravljene trpeti, da bi rešile svoje družine, v nekaterih primerih jih je tudi strah, da bi doma izvedeli, kako je z njimi. “Najhuje je dokazovati, ali je prostitucija zloraba ali 'prostovoljna'. Storilci navzven zelo skrbijo za svoje žrtve in ko primer pride na sodišče, je v žrtvah tihi boj, kaj bodo povedale in česa ne. Dokazi namreč temeljijo izključno na pričah, teh dejanj noben storilec ne bo priznal.”
Čurin navaja še problematiko otrok, pri kateri izstopa primer Romunije: “Večja akcija, ki je potekala skupaj z angleško policijo, je razkrila, da je bilo kar 5000 otrok oddanih v Anglijo za izvajanje lažjih kaznivih dejanj.” Države izvora teh “otrok ulice”, ki so prepuščeni samim sebi, so relativno blizu Slovenije. Po okvirnih ocenah naj bi bilo takšnih otrok, ki so brez kakršnega koli skrbstva, od 10.000 do 20.000. Čurin opozarja tudi na nove načine rekrutiranja žrtev trgovine z ljudmi, tudi s pomočjo spletnih klepetalnic, pri katerih slovenski državljani niso izvzeti. Slovenska dekleta se, na primer, na maturantskih izletih v tujini lahko zaljubijo v t.i. “lover boye” in postanejo žrtve. Po ameriških ocenah je žrtev trgovine z ljudmi po vsem svetu približno 27 milijonov.
SILVA KRIŽMAN
