Najhitrejši pismonoša

GORSKI TEK> Z ženo Andrejo ter hčerkama, devetletno Marušo in šestletno Nino, živijo v novi hiši na Polici pri Naklem. Klemen se s tekom ukvarja deseto leto, prej je prav toliko časa igral nogomet v NK Naklo.

Gore so ga od nekdaj privlačile, po dvajsetem letu so počasi začenjale izpodrivati nogomet. “Kmalu so mi vzponi na določene vrhove, ki sem jih obiskal večkrat zapored, postali rutinski in sem si začel beležiti čase vzponov. To je preraslo v tekmovanje s časom. Slišal sem za gorski tek, vendar se mi je zdel ekstremno težak. Preden sem zares začel tekmovati, sem se dvakrat udeležil izjemno težke tekme po tržiških vrhovih. V 24 urah naj bi prehodil 75 kilometrov z 16.000 višinskimi metri vzponov in spustov. Ko sem tekmo prehodil v 18 urah, sem začel razmišljati, da bi se le morda poskusil v gorskem teku. Moj prvi gorski tek je bil tek na Primož leta 2000,” je povedal Klemen.

“Primorci so nekaj posebnega”

Tek mu je prirasel k srcu in mu zdaj pomeni način življenja. Zadnja leta se mu je pridružilo še tekmovalno turno smučanje, ki je v bližnjem sorodstvu z gorskim tekom, tako da je Klemen športno aktiven vse leto. Četrto leto zapored nastopa za državno reprezentanco turnih smučarjev.

Od nekdaj so ga pritegovale najbolj strme in najtežje tekme. Za progo na Črno prst, s katero se je prvič srečal pred osmimi leti, velja, da je ena najtežjih in hkrati najlepših v Sloveniji. Klement to takoj podpiše. V Podbrdu je dobil podatke še o drugih primorskih tekih in se jih je začel udeleževati. “Ugotovil sem, da so prijetni in družabno organizirani, na njih si res dobrodošel. Sem pa že od nekdaj mnenja, da so Primorci nekaj posebnega, saj so veliko bolj odprti kot Gorenjci,” zatrjuje ta, merjeno s stereotipi, netipični Gorenjec.

Povečano srce

Njegovo srce je zaradi športnih naporov zagotovo povečano, veliko pa je tudi v prenesenem pomenu. S prijateljem Primožem Černilcem pomaga slepemu prijatelju Sandiju Novaku, ki teče na dolgih progah. Prvi maraton (42 kilometrov) so pretekli v treh urah in 32 minutah, lansko jesen pa polmaraton v Palmanovi v uri in 29 minutah. “Moja vloga pri teku je, da ga poleg skupne elastike, ki jo imava navezano oba na roki, vodim v ovinkih in v gneči; takrat ga primem za roko in ga opozarjam na morebitne ovire na poti, mu dajem okrepčila, ga informiram o času, razdalji, ga vzpodbujam,” pripoveduje Klemen.

Udeležuje se samo gorskih tekov, to je njegova posebnost in ljubezen (“bolj je strmo, bolj je noro”), saj se zaradi zdravstvenih težav izogiba ravninskemu teku. V življenju je namreč imel veliko poškodb in še več operacij (15), večinoma povezanih s športom. ”Zdravniki so mi že večkrat odsvetovali takšne vrste aktivnosti, vendar znam poslušati svoje telo in vem, kdaj se ustaviti,” zatrjuje Klemen.

Zelo rad obiskuje primorske teke, končne zmage v primorskem gorskotekaškem pokalu ni pričakoval, zato pa je je bil na koncu še toliko volj vesel.

Družinska podpora

Družina živi v sožitju z njegovim športom. Žena že od rosnih let pleše, hčerki pa tudi vleče v šport. Družina ga velikokrat spremlja na tekmo in tako si privoščijo družinski izlet.

Materialne dobrine mu ne pomenijo prav veliko, pomembnejši je prosti čas, ki ga lahko nameni športu in družini. “Upam, da bodo otroci znali ceniti malenkosti, trenutke in nepomembnost materialnih dobrin, s katerimi so današnji otroci zasuti,” pove.

Tek je za Klemna zdrav način življenja, odklop od zunanjega sveta in uživanje v naravi. Osrečuje ga, ga napolnjuje z energijo, je pot do samodiscipline. Po vsakem teku se počuti močnejšega, tudi psihično.

Ob teku srečuje in spoznava številne ljubitelje teka in med njimi je našel prave prijatelje, s katerimi se res razume. “Če vprašate običajne ljudi, bodo rekli, da smo čudaki, mi pa vemo, kakšne vezi prijateljstva se spletejo pri tako zahtevnih fizičnih naporih. Drug drugega bodrimo in spodbujamo pri vzponih in padcih.” VJ

Primož Černilec, Sandi Novak in Klemen Triler (z leve) na Ljubljanskem maratonuVenčeslav Japelj