“Najlepše pesmi sem napisal na Hrvaškem”

V svetu, ki ga piše Andrej Rozman Roza, Martin Krpan ne šverca soli, temveč vse mogoče od računalnikov do čokolad, na pomoč pa ne priskoči cesarju, marveč predsedniku evropske komisije. Lepo Vido med nakupovanjem v Trstu ogovori temnopolti poslovnež, hlapec Jernej pa ne zažge kmetije, ampak tovarno.

> Študirali ste slovenščino, “posodobili” Prešerna, Levstika, Cankarja, s svojimi pesmimi vrtate v naš narodni značaj ... Si znate pojasniti, zakaj ste tako obsedeni s slovenstvom?

“Hja, ukvarjam se z literaturo, kar človeka hitro pripelje do slovenstva. Naš narod že od nekdaj živi v posebnih razmerah, ima posebno zgodovino, je relativno majhen. Sčasoma sem ugotovil, da slovenstvo vendarle ni nekaj, kar bi lahko kar takole zanemarili. Slovenščine pa nisem šel študirat zaradi navdušenja nad slovenstvom, ampak ker sem hotel postati pisatelj. Takrat me je zanimala literatura, gledališče še ne. Že od nekdaj sem čutil željo po pisanju.”

> Kaj vas je pritegnilo k literaturi. Vsak pisatelj je namreč najprej bralec ...

“Ali pa poslušalec in pevec. Mene so najprej pritegnile pesmi, ki smo jih prepevali, ko sem bil otrok. Veliko sem živel pri stricu in teti na Dolenjskem, kjer smo se učili partizanskih pesmi, ki sem jih posnemal malo pozneje, v drugem razredu osnovne šole, ki sem ga že obiskoval v Ljubljani. V svojih partizanskih pesmih sem izpovedoval tudi nostalgijo po vaškem življenju na Dolenjskem. V zadnjih razredih osnovne šole pa sem že oponašal Prešerna, sestavljal sonete.”

> Zgodaj vas je prevzel. Za večino osnovnošolcev je pretežak, preveč zapleten.

“Saj niti jaz ne bom trdil, da sem že takrat doumel njegove pesmi. Prevzel me je kot fenomen, kot vešč mojster, kot virtuoz jezika. Obenem sem se navduševal nad Janezom Menartom, ki je bil v naši družini zelo priljubljen. Pozneje, v srednji šoli, sem strastno bral še Tomaža Šalamuna.”

> Šalamuna?

“Šalamuna.”

> Zanimivo: Menart in Šalamun, prvi oblikovno konzervativen, metrično pravilen, sporočilno jasen, drugi oblikovno razpuščen, divji, težko ujemljiv. Poleg tega Menart do konca ni mogel prebaviti Šalamunove poetike ...

“Jaz zelo cenim oba. Kakor imam rad in Beatle in Rolling Stonese. Tu ne vidim nobene dileme. Žal mi je, da se je Menart s tem toliko obremenjeval, a meni se tako njegova kakor Šalamunova poezija zdita dobri. Dva obraza dobre poezije.”

> Človek bi vam prisodil naklonjenost do Menarta, ne pa tudi do Šalamuna. Kaj vas očara pri njem?

“Najbolj sem ga bral v srednji šoli, vmes dolgo ne. Šele nedavno sem spet vzel v roke njegovo knjigo. In mi je bil spet všeč. Ko sem ga bral na gimnaziji, je bil še precej jasen in komunikativen. Zbirka Poker je polna uporniške drže, prav tako pesmi, ki jih je objavljal v Perspektivah in zaradi njih imel politične težave. Z Namenom pelerine in Romanjem za Maruško je vse bolj gradil svojo poetiko. Njegov jezik mi je še zdaj fascinanten. Všeč so mi njegovi stavki, njegova sestava verza. Tudi sam sem v srednji šoli pisal nekakšne modernistične pesmi, ki pa so vedno imele humoren pridih. Bile so parodija, to že, a iz modernizma se nisem delal norca. Moderniste sem zelo cenil, mlajši med njimi so bili celo moji prijatelji. Nekaj časa me je zanimala tako imenovana visoka literatura. Med študijem slovenščine sem se veliko ukvarjal s fonetiko in z gramatiko, se igral z jezikom in v poeziji prišel do konca: do črke, do zvoka. Jezik sem razgradil, ga malo sestavljal na novo, a se kmalu naveličal. Zdelo se mi je, da je literatura mrtva. Saj nekako je tudi bila. Modernizem je dejansko prišel do svojega konca.”

> Do Zagoričnikovega nepopisanega, praznega papirja.

“Tako. Smo pa Slovenci posebni tudi pri modernizmu. Poglejte, kako zgodaj so imeli Srbi ali Čehi ali mnogi drugi nadrealizem! Mi smo močno zaostajali. Redki so bili presežki. Zanimivo: enega naših največjih literarnih presežkov, Kosovelove Integrale, je imel v svojem predalu skritega profesor literarne zgodovine.”

> Anton Ocvirk.

“Ki naj bi ocenil, da narod še ni dovolj zrel in da tega še ni spodoben razumeti.”

>Integrale je izdal šele leta 1967, po Šalamunovem Pokru.

“Če Integrale primerjaš, recimo, z vizualno oziroma eksperimentalno poezijo poznih šestdesetih, vidiš, da je bil Kosovel res dober, kakovosten pesnik. Tak je bil zaradi bližine Trsta. Če ne bi bil v stiku z italijansko umetnostjo, ne bi segel tako daleč.”

> Po eni od teorij naj bi Integrali ravno zato morali tako dolgo čakati na izid: ker Ocvirku kot zavednemu Primorcu, ki ga je iz rodne Žage pregnal fašizem, ni bilo pogodu Kosovelovo napajanje pri italijanski umetnosti.

“Morda pa res. Slovenska umetnost je že od nekdaj zapletena v tovrstne družbene razmere. Ne samo Integralov, tudi Alamuta dolgo nismo resnično opazili. Kakor pravim, zavedam se, da živim v specifičnem prostoru, kar mi ponuja veliko tem. Zdi se mi dobro in prav, da sem do slovenstva vzpostavil odnos, a zdaj se trudim, da bi ga sklenil, končal. Čas je že.”

> Vas dolgočasi?

“Ah, ne. Sumim, da je moje ukvarjanje s slovenstvom počasi že prešlo v zasvojenost. Bojim se tudi, da se bom vse bolj ponavljal, da ne bom imel povedati več nič novega. Ponavljanje je v umetnosti zame napaka. Vzemiva za primer Aškerca. Je fascinanten, a v svojih poznih letih je napletel ogromno verzov, ki jih skorajda nihče ne pozna. Prešeren je bil drugačen, ustvarjal je različne stvari. Verjamem, da je imel tudi močno željo po pisanju proze, kolikor je ni dejansko pisal. Prešerna, Smoleta, Čopa in Kastelica cenim tudi, ker so imeli kulturni program. Že pred njimi so svoj program imeli Zois, Linhart in drugi razsvetljenci. Blizu so mi, ker tudi sam na svoje delo gledam tako - razmišljam, kakšno funkcijo ima v sočasni družbi. Prav zato sem se toliko ubadal s slovenstvom, ki me je obsedlo zlasti po nastanku slovenske samostojne države.”

> Zakaj?

“Ko smo jo dobili, sem bil presenečen. Nisem pričakoval, da jo bomo dobili tako hitro. Nisem verjel, da je želja po njej tako vsesplošna, kakor so govorili, zlasti ker so to najglasneje govorili tisti, ki so še malo prej goreče prisegali na jugoslovanstvo. Med mojimi prijatelji je bilo razumljivo, da je služenje vojaškega roka izguba časa, večina pa je v jugoslovansko vojsko hodila ponosno. Morda sem bil naiven, a zdelo se mi je, da ima jugoslovanstvo v srcih mnogih pomembno mesto. Osebno se mi je Jugoslavija vedno zdela precej čudna tvorba. Beograda nisem čutil kot svojega glavnega mesta. Prvič sem ga obiskal šele, ko sem bil star trideset let. Že to se mi je zdelo sumljivo. Svoje glavno mesto obiščeš prej, mar ne? Še posebej pa je bila problematična jugoslovanska monetarna politika. Hiperinflacija je bila najbrž glavni vzrok, da smo se čutili ogrožene. Srbski nacionalizem je vse še pospešil. Skratka, bil sem poln dvomov, a vseeno nisem pričakoval, da se bo država razsula tako hitro in s tako odločnostjo.”

> Kaj pa ste pričakovali?

“Kljub vsemu več dialoga. Da se bodo dogovorili za konfederacijo. Da se bo vse še dolgo vleklo. Po svoje se mi zdi super, da so vse skupaj tako sunkovito presekali, po drugi strani pa mi tale super nekako ne gre z jezika, če pomislim na strašne posledice, ki jih je razpad Jugoslavije imel in jih še vedno ima. Ko smo Slovenci torej le dobili svojo državo, me je presenetilo nekaj drugega - kako to nobenega res ne zanima. Nihče se ni kaj prida ukvarjal s slovenstvom. No, uporabljali so ga kot nacionalistično orožje zoper tiste, ki so jih potem izbrisali, to že, a niso ga dojemali kot nekaj dobrega, kot nekaj ...”

> ... dragocenega?

“Dragocenega. Niso se spraševali, kaj sploh pomeni to, biti Slovenec, in kaj je vsebina slovenstva. Da je bilo vse izpeljano precej površno, hitro in ne ravno premišljeno, je najočitneje videti pri narodnih simbolih. Recimo naša zastava - ko visi navpično navzdol, grb leži postrani. To se mi zdi nekaj res očitno napačnega. Triglava pa že ne moreš postaviti postrani, mar ne? Drugo, kar so storili takoj po osamosvojitvi, je zmanjšanje proračuna za kulturo. Znižala ga je že prva vlada! V kulturno politiko niso vnesli ničesar novega. Ohranjali so stare vzorce, mladim niso omogočili zaposlovanja, delali so brez vizije. V gledališčih se, na primer, niso upali posegati v položaj starejših zaposlenih, zaradi česar so se mladi zmeraj teže zaposlovali. Slabo je bilo tudi na filmu in televiziji. Marsikdo od Lenina naprej je vedel, da je film najpomembnejši medij, pri nas pa smo ga ves čas odrivali na rob. Ostali smo ujetniki tistih umetnosti, ki smo jih potrebovali leta 1919, ko smo prvič dobili svojo državo. Takrat smo se prvič odcepili, da smo se takoj nato spet združili v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Za časa Cankarja je bilo gledališče pomembno, ker je oblikovalo uglajen meščanski jezik, ki ga prej nismo imeli. Ampak s tem je gledališče postavilo zelo visoke jezikovne standarde, ki so pozneje močno ovirali film. Predvsem pa so s tem ustvarili neverjetno velik razkorak med visoko in popularno umetnostjo. Ta se sicer počasi manjša, a imamo še vedno razmeroma slab stik med umetniki in občinstvom. Kvalitetne umetnosti, ki bi bila hkrati popularna, je v slovenščini zaskrbljujoče malo. Poleg tega imajo najslabši status znotraj naše države prav tiste umetnosti, ki dosežejo največ ljudi. In če res drži, da so na nacionalni televiziji uničili veliko arhivskih posnetkov, televizijskih dnevnikov, posnetkov slovenskih popevk, kot vse pogosteje slišim, je to nezaslišano! Mogoče je to celo najhujše, kar se nam dogaja: da že vse od osamosvojitve gojimo prezirljiv odnos do preteklosti, do tradicije, do temeljev, na katerih naša jezikovna skupnost stoji. ”

> Obenem pa danes na televiziji bolj kakor nove učinkujejo starejše nanizanke, denimo Mali oglasi, Naša krajevna skupnost, Ščuka ...

“Nekatere so bile obrtniško res dobro narejene, čeprav meni povečini niti niso bile všeč.”

> Ampak ljudje so jih vzeli za svoje, medtem ko novih ne.

“To pa! Včasih so na televiziji delali veliko skrbneje in z več energije kakor danes. Nekajkrat sem bil zraven, in lahko povem, da se na nacionalki nadaljevanke dela grozljivo hitro in površno. Ne razmišljajo o tem, katero temo bi bilo treba obravnavati, da bi naša družba dobila ogledalo. Ne, preden se česa lotijo, razmišljajo: kaj bi bilo ljudem všeč in bi nas obenem malo stalo? Ko vendarle kaj posnamejo, recimo nadaljevanko o Trubarju ali Prešernu, pa so pretirano previdni, bojijo se, da bi koga užalili, zato so končni izdelki dokaj sterilni. Veseli pa me, da je Goran Vojnović posnel film Piran Pirano. Želim si, da bi se še več ustvarjalcev tako premišljeno lotevalo tem iz naše zgodovine, pošteno pripovedovalo naše zgodbe.”

Martin Krpan v Irak

> Prevedli ste Shakespearovo dramo Vihar, priredili Molièrovo komedijo George Dandin in v sodobnost prenašate temeljna domača besedila. Se spomnite Rodetove izjave, češ da se Cankar ni dvignil do svetovne ravni, kakor sta se Dostojevski in Tolstoj? Kaj pravite, ali Levstik, Prešeren, Cankar in drugi dosegajo svoje svetovne kolege?

“Nisem ravno oboževalec Cankarja. Ni mi všeč njegov pogled na svet, ki je v bistvu preobrnjeni katolicizem. Zato ga nisem prav veliko prebral in bi težko sodil. Tudi z Levstikom imam nazorske težave. Zato pa zelo visoko cenim Prešerna in je zame brez dvoma fenomen svetovnega formata. Sicer pa je zame največji slovenski literat Edvard Kocbek.”

> Najpogosteje vas primerjajo z Ježkom, imajo vas za nekakšnega njegovega dediča. Sam vas vidim bliže Ivanu Robu, v Trsu rojenemu satiriku, ki je tako kakor vi pisal literarne travestije, parodiral in v sodobnost prenašal znana dela Prešerna, Jurčiča, Aškerca ...

“Gotovo, tudi sam se počutim v marsičem bliže Ivanu Robu. Pri Ježku mi je blizu njegov pogovorni jezik, ljubljanščina, pa njegov kabarejski slog, njegove popevke. Ivanu Robu sem blizu, ker tudi sam predelujem slovensko mitologijo, jo prenašam v sodobni čas. Obdobje pred drugo svetovno vojno, ko je Rob tako kakor mnoge druge zanimive osebnosti študiral slavistiko v Ljubljani, je eno od tistih iz naše zgodovine, po katerem bi lahko posneli krasen, zanimiv film. Če smo že pri tem: film bi lahko posneli tudi o letu 1821, ko je vrelo po vsej Evropi, ko je bil v Ljubljani zelo pomemben kongres Svete alianse, ko je bil Prešeren še v mestu ... Ampak naj se vrnem k Robu. Gotovo je moj junak. V partizane je šel z lokom in s puščicami. Na Barju je pred vojno imel lokostrelski klub, pa je potem isto orožje prinesel še v partizane. Najbolj presunljiva je njegova smrt. Preden so ga fašisti ustrelili, jim je v italijanščini citiral brate Bandiera: 'Kdor umre za domovino, je živel dovolj!' Kakor pravim - moj junak.”

> Koliko sami študirate izvirnike, preden se lotite pisanja travestije?

“Odvisno od besedila do besedila. Večinoma jih poznam, moram jih le še malo obnoviti, potem pa se že kar lotim pisanja. Cankarjevega Hlapca Jerneja sem šel brat še enkrat, druge pa sem delal bolj ali manj po spominu. Pri Lepi Vidi sem prišel do polovice in potem ugotovil, da ne more biti smešna, da je resnično tragična. Martina Krpana sem se lotil iz čistega veselja. Pisati sem ga začel poleti 2001, na Hvaru. Običajno namreč delam poleti, na morju, kjer se sproščeno igram, klepljem stihe ...”

> Drznete si povedati, da slovenske mite predelujete na Hrvaškem!

(smeh) “Ja, najlepše pesmi sem napisal na Hrvaškem. Martina Krpana sem napisal tam in ga jeseni doma iz blokca prepisoval v računalnik. Dokončal sem ga 11. septembra, in se naježil, ko sem videl, kaj se je tistega dne zgodilo v New Yorku. Vse se je povezalo! Drugi del pesnitve o Krpanu sem napisal leta 2003, ko se je začela vojna v Iraku in ko smo mi imeli referendum za vstop v EU in Nato ...”

> Ste se referenduma udeležili? Plebiscita leta 1990 se menda niste.

“Ne, plebiscita se nisem, ker mi pretirano slovenčenje nikoli ni bilo posebej pri srcu. Plebiscita sploh nisem jemal resno. Sem pa zelo resno jemal pravico do slovenske osamosvojitve in jo zagreto zagovarjal - ne doma, ampak v tujini. Zmeraj sem se skregal na Češkem: z nekim srbskim diplomatom, s katerim sem v hotelu slučajno zajtrkoval pri isti mizi, pa z enim Čehom, ki je govoril, da se Nemci združujejo, medtem ko se mi, Slovani, ločujemo. Tam sem govoril, da je nesmiselno živeti skupaj, če ne gre. Če se osamosvojimo, sem jim govoril, bomo vsaj videli, ali smo sposobni živeti sami ali ne. No, pa tega še zdaj ne vemo!” (smeh)

> Ste prešpricali tudi referendum o vstopu Slovenije v EU in Nato?

“Ne, tega pa sem se udeležil. Bil sem za vstop v EU in proti vstopu v Nato. Zdaj bi se najbrž odločil enako. Pomisleke bi imel kvečjemu okrog evra, ki je tvegan del združene Evrope.”

Za slovenske Wikileaks!

> Vstopili smo torej v EU in Nato, začela se je vojna v Iraku. Kako se je nadaljevala vaša štorija s Krpanom?

“Postavil sem ga v leto 2003: ameriški predsednik Bush hoče Krpana poslati v Irak, a Krpan pobegne v Švico, kjer se še naprej ukvarja s svojo obrtjo. Kako je danes z njim, ne vem. Nisem mu sledil v Švico. Ostajam tu in ne nameravam pobegniti. Saj mi ni hudega. V Sloveniji mi je še zmeraj všeč. Srečo imamo zlasti, da je pri nas toliko narave.”

> Se zavedamo njene dragocenosti?

“Na splošno se je. Je pa res, da so se kmalu po osamosvojitvi razsule vse naše zelene stranke. Danes nimamo nobene, vsaj resne ne. Drug problem so primeri, kakršen je zdaj Lafarge Cement v Zagorju. Verjamem, da ljudem sežiganje odpadkov škodi. Ker imam taščo v Krškem, vem, kako je Vipap tam v zrak pošiljal strup. A se ga nihče ni upal lotiti, saj je večina prebivalcev najvarnejše službe imela prav pri Vipapu. Tudi Lafarge je povezan z drugimi podjetji in omogoča veliko delovnih mest, zaradi česar je ekološki upor neučinkovit. Kar je zelo žalostno. Najbolj protislovno je to, da Slovencem zdravje in narava veliko pomenita, veliko jih hodi v gore, v gozdove, precej damo na zdravo hrano, pa vendar ne zmoremo ustaviti zastrupljanja. Sicer pa upam, da se bomo postopoma vendarle izvili iz teh kriznih časov in krenili v boljše. Vesel sem tudi zgodbe z Wikileaks. Želim si čim več takih informacijskih razpok. Veliko reči je treba razjasniti tudi pri nas, zato upam, da bomo dobili slovenske Wikileaks. Marsičesa ne vemo o kriminalnih poteh našega osamosvajanja. Ker vpleteni ščitijo drug drugega. Ko se domine začnejo podirati, pa je več upanja, da se bo razdrlo tudi njihovo sožitje. Pri nas je bilo marsikaj storjeno po krivih poteh, naša osamosvojitev in privatizacija sta bili izpeljani tako na horuk, da nas še zdaj tepe. V tem pogledu gotovo ne moremo biti zgled drugim deželam. Skozi tranzicijo nismo šli najbolj pošteno. In vseskozi gledamo ene in iste obraze, ki so že zdavnaj zgubili naše zaupanje. Prišli smo celo do tega, da Karla Erjavca doživljamo kot možno izbiro. Kar se mi zdi zelo zaskrbljujoče.”

> Poleg tega vam je Erjavec konkurenca na področju humorja ...

“Seveda, bil bi krasen zabavljač! A problem je v tem, da ima na grbi že preveč stvari. Ko se do te mere zapleteš, si nesvoboden. Tudi če hočeš storiti kaj dobrega, si odvisen od drugih in težko kaj premakneš. Skratka, vse skupaj nas je pripeljalo do vsesplošnega nezadovoljstva, do obupa. Nekateri imajo do obupa vso pravico, a pri nas je tudi ogromno takih, ki so mrki in sila slabe volje, pa za to sploh nimajo pravega vzroka. Vsaj materialnega ne.”

ANDRAŽ GOMBAČ