Najmočnejše orožje - molk

Dokler po molku segajo sleherniki, ki svoje besede naokrog trosijo zgolj v svojem imenu, ki trošijo le lastni denar, ki gospodujejo in služijo le sebi in nikomur drugemu, dotlej vse v redu in prav. Taki se sami odločajo, komu, kako in kdaj bodo odgovarjali. Če sploh. Legitimnost in legalnost sta na njihovi strani, naj storijo kar že.

Docela drugače je, ko se ignorance oklenejo ljudje z dostopom do - kakor temu pravimo - javnih sredstev. Do denarja, ki je njihov toliko, kolikor je naš, ljudje, ki so v službi mene, tebe, njega in vseh skupaj, pa četudi se najpogosteje vedejo, kakor bi bili gospodarji.

Ogabni so že vsi tisti mali sluzavi poslovneži, ki zlorabijo zaupanje prgišča naivnih državljanov, jih z dobro premišljeno goljufijo in peharjem sladkih obljub urno oberejo, zatem pa izginejo neznano kam. Novinarji vztrajno, a zaman pritiskajo na kljuko, za katero se je še včeraj razprostirala prijazna pisarna, danes pa skozi ključavnico veje zgolj gluha tišina.

Jasno, še hujši, veliko hujši zajedavci so šefi in šefice velikih podjetij, ki v sužnjelastniškem slogu neoliberalno brezsramnega kapitalizma izžemajo že tako izčrpane delavce in “so nedosegljivi za izjave”, ko jim kdo vendarle skuša stopiti na prste. Vse prepogosto beremo, poslušamo, gledamo, kako je “telefon zvonil v prazno”, prevečkrat mimo nas zapelje limuzina z zatemnjenimi stekli.

Hitro, prehitro se je metode priučila tudi politika. Najbolj vešči so tisti, ki molk pletejo gostobesedno. Sami obrazi državnih uradnikov v osrednjih časnikih in ožarjenih televizijskih oddajah ne pomenijo nič - prisluhniti je treba njih besedam. A jim očitno ne. Lepo je v nekem intervjuju potarnala naša znana televizijska novinarka, rekoč, da v deželah, kjer razumejo demokracijo in nje bistvo, lahko javnega uslužbenca zaslišuješ, dokler ne dobiš odgovora. Če se izmika, mu vprašanje postaviš spet in spet in spet, petkrat, šestkrat, sedemkrat, medtem ko se v naših logih dežurni varuhi javne morale že ob drugi reprizi vprašanja besno lotijo pisanja protestnih pisem, v katerih rahločutno bentijo: zakaj ga zoprna novinarka tako muči, poglejte ga, reveža, saj mu ne pusti dihati, naj se umiri, o, da bi jo koklja, kokljo!

Zadnji, najveličastnejši plen molka je svet umetnosti, humanistike, svet, v katerem naj bi etika, morala in druga tovrstna šara imele svoje prvo in poslednje zavetje. Direktor dodobra razsutega narodnega gledališča, črpajočega naš denar, mirno pravi: “Na novinarska vprašanja mi ni treba odgovarjati.”

Komaj se njegova tragedija izpoje, komaj možakar zapusti prizorišče, že na drugem koncu domovine mestne oblasti velikodušno odobrijo grandiozno gradnjo gledališča legendarno potratnemu režiserju, z javnimi soldi, kajpada. In spet nihče od vpletenih “ni dosegljiv za pojasnila”.

Uporni študentje v časniku javno obtožijo direktorja univerzitetnega znanstveno-raziskovalnega središča, češ da je iz javne ustanove napravil “fevdalno manufakturo”, “rudnik draguljev”, v katerem izginja javni denar, nizajo same hude obtožbe, toliko hujše, ker iz njih zoprno bije beseda javnost. In kako na očitke odgovori direktor? Tako, da ne odgovori. Molči. Svojčas je veljalo, da človek očitke implicitno prizna, če jih ne demantira, a kdo bi vedel, kako je s tem dandanes.

Kajti vse veje naše ubožne družbe se pridno učijo: najbolje jo odneseš, če si tiho, če nevihto prečuješ varno skrit, če napadalce pustiš kričati, ponavljati očitke kakor preglasna lajna. Okolica jih bo prej ali slej oklicala za napadalne, bevskajoče nasilneže, jih tako ali drugače utišala. Vse veje naše ubožne družbe se obdajajo s tiskovnimi predstavniki, vse pogostejšo pasmo mojstrov izmikanja, prikrivanja, molčanja. Vse veje naše ubožne oblasti se čedalje manj rade soočajo v javnih arenah in čedalje raje - če se že morajo - na sodiščih, kjer ne odgovarjajo, ampak tožijo, kjer očitki niso več očitki, temveč “obrekovanje”. Vse veje naše ubožne oblasti se vse čvrsteje oklepajo pravic in vse krepkeje otepajo dolžnosti.

Drži, nihče si ne želi ulice. Morda pa ne bi bilo slabo, ko bi kdaj koga zvlekli nanjo, na ulico. Pa ne zato, da bi mu storili kaj žalega, ampak da bi dobili kakšen odgovor. Da bi kakšno rekli. ANDRAŽ GOMBAČ