Nanča Kosmač Kogej prvič obsežno pripoveduje o svojem očetu

> Kosmačevo leto se je izteklo, za nami je dolg niz simpozijev, okroglih miz, intervjujev, spominskih zapisov in člankov, posvečenih vašemu očetu. Ste o njem izvedeli kaj novega?

“Ne vem, ali ravno novega. Tu in tam so me presenetili kakšni drobci, ki jih nisem poznala ali pa so z leti zbledeli v mojem spominu. Morda me je še najbolj presenetilo, kako živ ostaja v spominu svojih sodobnikov. Razumljivo se mi zdi, da sorodniki o njem govorimo, kakor da je še vedno med nami, bolj presenetljivo pa je, da enako govorijo njegovi znanci.”

> Česa se najprej spomnite, kadar pomislite na očeta?

“Zmeraj se najprej nasmehnem. Bil je človek, ki je vse povedal s humorjem, pa naj je bilo še tako resno. Uporabil je duhovito metaforo, ob kateri si se moral najprej nasmehniti, potem pa si se mogoče zavedel še resnosti, kritičnosti povedanega. Njegova kritičnost ni bila nikoli ostra. Bila je ... On bi rekel 'blago naklonjena'. Imel je krasen čut za jezik. V tem duhu je vzgajal tudi naju, mojega brata Jerneja in mene. Že ko sva komaj začela zares govoriti, pri dveh, treh letih, so govorili: Kosmačeva otroka govorita kakor knjiga. Preganjal je vse, kar ni bilo pravilno. Ljubljanščine ni prenesel. Še danes, ko govorim veliko slabše kakor v mladih letih, se vseskozi spominjam njegovih podukov. Kje pa, da bi pred njim rekla 'jabuk'! Strmo me je pogledal, privzdignil obrvi v tisti trikotnik in vprašal: 'Kako?' Popravila sem se: 'Jabolko.' In se je nasmehnil: 'No, vidiš, da znaš.' Podoben postopek je sledil vedno, kadar sem uporabila kakšno popačenko ali besedo po ljubljansko. Ko smo se nekoč peljali v Ljubljano, sva z bratom opazovala kraje in govorila: 'Tukaj smo že b'li.' On pa: 'Oziroma cveki.' Nisva razumela, zato sva ponovila: 'Tukaj smo že b'li.' On pa spet: 'Oziroma cveki.' Šele potem sva razumela: žebl'i, cveki. In se popravila: 'Tukaj smo že bili.' In je zadovoljno prikimal.”

> V krajšem zapisu, objavljenem v spominski monografiji, izdani pri Mladinski knjigi, pišete, da sta ga z bratom imela za prijatelja in vzornika.

“Takega očeta nima vsak. Ko sva bila majhna, nama je bil seveda najprej oče. Z odraščanjem se odnosi med otroki in starši spreminjajo. Moram pa povedati, da najin oče nikoli ni bil patriarhalen, kar bi bilo v tistem času, pred šestdesetimi leti, običajno. Tako oče kakor mama sta naju od majhnega obravnavala kot enakovredna. Nikoli na naju nista gledala zviška, češ ti tega ne razumeš, ubogaj in ne sprašuj. Nikdar. Pozneje nama je bil oče s svojimi etičnimi in moralnimi načeli zlasti svetel vzornik, zgled, kako misliti, kako ravnati. Ko sva bila v puberteti, je bil človek, ki sva mu lahko vse povedala, ga karkoli vprašala. Prijatelj, bi lahko rekli. Spet na enakopravni ravni. Srečo sva imela tudi, ker ni bil v redni službi. Ni bil eden od mnogih, ki so šli od doma ob osmih zjutraj in jih nisi videl ves dan. Ko sva živela pri njem v Portorožu, je bil nenehno z nama. Bil je res prisoten. Motila nas ni niti televizija. Nismo je imeli, preziral jo je. Govoril je, da le poneumlja človeka, mu krade čas. Po kosilu smo obsedeli za mizo pod lipo, se dolgo pogovarjali. Zvečer smo na mizo dali nove krožnike, povečerjali in pogovor se je nadaljeval. Včasih sta se nam pridružila bratranec in sestrična iz Tolmina, v poznejših letih še najini družini. Spomnim se, kako smo ga spraševali: povej, kako je bilo s tistim, oka, pa še tisto povej ... In je povedal, kar je zmeraj trajalo, saj je s svojo pripovedjo rad zavil še sem in tja, kakor počnem tudi jaz. Mi smo poslušali in poslušali in se smejali. Vse je povedal s humorjem in s primerami, ki so segle v literaturo, v njegovo otroštvo, v spomine ...” ANDRAŽ GOMBAČ

Nadaljevanje pogovora lahko prebere v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.