Narečna torkla proti pravopisni torklji

Na latinsko reklo, da ima ljudstvo zmerom prav, se lahko opremo, drage bralke in bralci, ko ne vemo, če bi dali prednost torkli ali torklji. Torkla je zasidrana v govorih po Istri in Primorski, torklja je kot prava zaukazana v Slovenskem pravopisu 2001. A moj učenec Mario Bažec, razredni učitelj, učitelj glasbe in ravnatelj v Šmarju pri Kopru, ne bi zapisal knjižne torklje, ker mu je pri srcu ljudska torkla. Za torklo se zavzema tudi, ker dirigira “Šavrinskim godcem”, ki si prizadevajo hranjati ljudske pesmi naše Istre, šavrinsko govorico, ljudska glasbila, obleke, plese in običaje. Zapisal mi je: “Prebral sem vaš članek o oljčnem olju. Tudi jaz se strinjam z izrazoma oljka in oljčno olje namesto oliva in olivno olje. Zabolelo pa me je, ker ste v članku zapisali besedo torklja, ne pa torkla. Res je, da tako piše v pravopisu, vendar noben prebivalec slovenske Istre, kjer je tudi največ oljarn v Sloveniji, ne uporablja izraza torklja, ampak vedno samo torkla. Ne vem, od kod so sestavljavci pravopisa privlekli besedo torklja. Knjižni jezik je živa stvar in naj bi vedno sledil živemu ljudskemu jeziku. Kaj porečete o tem?”

Preden damo prav ali torkli ali torklji, poglejmo, od kod beseda torkla izvira, in bo odločitev lažja. Vsi slovanski jeziki poznajo pojme s pomeni: treti, tarem, trem, zatiram, utor, rus. tor (pot) in češ. tor (cesta), steptano zemljišče itd. Nekoč so ljudje, ki so bili še brez pametnega orodja, brez stiskalnic, kar s podplati v kadi trli grozdje, kar so morali kot ujetniki delati Odisejevi tovariši pri enookem Polifemu; a ko je iz soka dozorelo vino, so z njim upijanili enookega hudobca, ga oslepili in mu ušli iz votline.

Torej bi se torkla kot ime za prešo lahko rodila iz slovanskega korena tor s pomenom treti. Pri tej besedi najdemo popoln primer za tako imenovani korenski prevoj, to je za spremembo samoglasnika v korenu, s čimer nastajajo novi pomeni. V korenu se lahko zvrstijo vsi samoglasniki, a-e-i-o-u: tarem, terem, zatiram, utor in morda shr. uturim (vrinem). Lahko pa samoglasnik sploh izgine: trem. S takimi prevoji je mogoče izpeljati celo množico besed z novimi pomeni. Glej, naš jezik je tako bogat, mi pa čim več po angleško - v znanosti, publicistiki in, okej, tudi v vsakodnevni govorici!

A v pokrajinah, kjer uspeva oljka, v Istri, po Dalmaciji in zahodnem robu Primorske, je torklo zagotovo porodila druga mati. Latinci so grozdje, oljke in drugo sadje stiskali z orodjem, ki so mu rekli torculum, izg. torkulum. Ta beseda je hčerka glagola torquere, sukati, vrteti. Ena izmed oblik tega glagola se glasi tortum, ki pomeni okrogel ploščat hleb; od tod ime za našo sladko torto. Benečani so taki preši rekli torcola. Iz latinskega torculuma in iz benečanske torcole se je razvila naša torkula, in ko je v tej odpadel še nepoudarjeni u, smo dobili torklo, tuerklo in še kako drugače izgovorjeno, saj tudi v naši Istri vsaka vas ima svoj glas.

Torej se ta beseda kot stara ljudska izposojenka povsem pravilno zapiše torkla, brez črke j v obrazilu, ki jo ima pravopisova torklja. Ta j ni otrok razvoja te besede, ampak vsiljenec po zgledih frklja, frflja, smrklja. Torkla naj bi bila stiskalnica (tudi njen celoten prostor, oljarna), torklja pa kruta bajeslovna maščevalka, ki kaznuje gospodinjo, če prede na kvatrne dneve v cerkvenem obrednem letu. Za torkljo niti ne vemo, kako bi jo zapisali, da bi bilo prav, ker ji ljudstvo reče torka, torkla in torklja. Še pravopis ni jasen, saj torkljo razlaga kot pravljično bitje in kot stiskalnico.

Take stare izposojenke, kot so oljka, breskev (lat. Prunus persica, perzijska sliva), sekira (lat. securis), žižola (ne žižolja po zgledu hude torklje) in mnoge tem podobne italijanke (okobal, a cavallo), nemke (žaga), čehinje (vojak), jugoslovanke (novinar), je že greh preganjati. Prav jim je odpreti vrata v knjižni jezik, tudi če v narečni obliki, če so žive le v narečjih, kot v Prežihovih Solzicah (šmarnice) in Levem devžeju (žep).

Zavzeta branilka slovenskega jezika Jolka Milič, prevajalka, publicistka, zaslužna kulturna delavka iz Šežane, je sicer pri žižoli in podobnih izposojenkah bolj navdušena za njihova domača imena:

“Latinsko ime je Zyzyphus sativa, slovensko čičimak, v vseh bližnjih narečjih naših sosedov pa sisola (se izgovarja zizola). Mi Slovenci pa, ki radi italijanski s in z beremo narečno š in ž - ši šinjora, že ora de andar! - ji pravimo žižola.

Verjetno ste iz napisanega razbrali, da sem pravkar prebrala vašo zadnjo Minuto, dve za boljši jezik, v kateri se tokrat - enako poučno in duhovito kot vedno - sprašujete: Oljčno ali olivno olje, kaj je bolje? In nato nekje naštevate enaka slovenska imena za drevo in sad, a se vam je v naglici zapisala mednje tudi žižola, ki pa je vse prej kot slovenski izraz, le skovanka. Ker pa je padla kocka v prid oljčnega olja, domnevam, da bo dano slovenščini tudi v tem drugem primeru prvo mesto, čeprav si Slovenci nadvse radi strižemo jezik v prid tujih govorov in trmasto vztrajamo, recimo, pri italijanski narečni rukoli, namesto da bi dali besedo domači rukvici in se vanjo naravnost zaljubili, saj je je ena sama milina.

Vaši članki sodijo med tiste ... vedre in sočne sestavine, ki mi polepšajo petke. Hvala! Vaša redna bralka Jolka Milič.”

Drage bralke in bralci, začeli smo latinsko: Vox populi vox dei, ljudski glas je božji glas. Pa še končajmo malo po latinsko: tudi besede naše prijateljice Jolke Milič o ne prav naši žižoli, domači rukvici in čičmaku se berejo kot vox populi vox dei. Ena njena velja za dve.

Hvala Jolki! Hvala tudi Mariu Bažcu za vprašanje.

Vse lepo pozdravljam!

JOŽE HOČEVAR