Narodni dom v Trstu dan pred obiskom predsednikov treh držav
Temnolasi fant, ki bi po videzu sodil v fotografije iz študentskih protestov konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, je oblekel kratke hlače. Očitno se na soparni ponedeljek, 12. julija, ni oziral na bonton. Želja po ugodju v poletnih oblačilih je prevladala nad nenapisanim pravilom, da je treba v prostorih univerze nositi dolge hlače.
Ko je iz Filzijeve ulice stopil v preddverje visoke šole za tolmače in prevajalce tržaške univerze, ga ni nihče ustavil. Nemoteno je zavil na desni hodnik in se napotil proti dvigalu. Pritisnil je na gumb 6, misleč, da bo v nekaj sekundah mirno prišel do bara v zadnjem nadstropju. Toda ko se je ozrl po dvigalu, ga je na steni čakalo presenečenje.
Na belem listu formata A4 je bilo obvestilo, da je naslednjega dne prepovedano vsakršno proslavljanje diplom in da bodo brez predhodnega obvestila sneli s sten vsakršno fotografijo ali napis, ki bi ga študenti nalepili.
“Zaradi svečanega institucionalnega obiska,” je temnolasec na glas prebral konec strogega obvestila. Ozrl se je po ostalih gostih v dvigalu in s sarkastičnim glasom vprašal: “Kdo pa k... pride? Carfagna?”
Mislil je na lepotico Maro Carfagna, ki se je pred leti za fotografe rumenega tiska slekla do golega, Silvio Berlusconi pa ji je zaupal vodenje enega od ministrstev svoje vlade.
“Jutri pridejo trije predsedniki držav,” mu je razložil Robi Jakomin, ki se je v šesto nadstropje napotil iz svojega urada v pritličju impozantne stavbe. Jakomin, doma iz Krmenke pri Trstu, je pred nekaj meseci nastopil službo v Slovenskem informativnem centru. Gre za majhen urad. Meri dvajset kvadratnih metrov in je edini prostor v stavbi, ki pripada tržaškim Slovencem. Ti celotnemu poslopju ne pravijo Visoka šola za tolmače in prevajalce, ampak še vedno Narodni dom.
“Aha,” se je nasmehnil dolgolasi študent, ki ni verjel, da bodo naslednjega dne res prišli predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške. Ko pa se je zavedel, da ne gre za šalo, je med stopanjem iz dvigala spet ubral sarkastični ton. “Napolitano pride sem? Krasno, ga bom pričakal s kupom dreka.”
Kaže, da italijanski predsednik ni priljubljen med študenti tržaške prevajalske šole. Večina mu najbrž očita neukrepanje zoper zakone, ki Berlusconija ščitijo pred roko pravice. Študentki z Reke pa sta navedli drug razlog.
Hrvaticama je ime Ana in Dorotea. V ponedeljek sta med čakanjem na ustni izpit srebali kavico v zadnjem nadstropju, kjer je bar in kjer je tudi terasa s pogledom na tržaško obalo od Svetilnika zmage do Kontovela. “Tudi Napolitano? Subvencij ne daje, pride pa na obisk,” je komentirala ena od dveh Rečank, ki je na to šolo prišla po zavestni izbiri, da bo študirala v Trstu. Poleg maternega jezika je izbrala angleščino, ruščino in nemščino. O aktualnem dogajanju v mestu, kjer študira, je nekaj vedela, ne pa vsega. S sošolko sta se spomnili, da bo naslednjega dne koncert, ki ga bo dirigiral slavni Riccardo Muti, nista pa vedeli, da bo na njem trojica državnih poglavarjev. Očitno nista segli po dnevniku Il Piccolo, ki je sameval na sosednji mizici, kjer ga je po hitro popitem kapučinu pustil Jakomin.
Hrvatici sta na svoji mizi poleg skodelic imeli le športni dnevnik La Gazzetta dello Sport, ki je večinoma poročal o španski zmagi na svetovnem nogometnem prvenstvu. Na prvi strani je izstopal veliki naslov “Conquistadores” s sliko španskih nogometašev okrog zlatega pokala. Notranje strani pa so polnile fotografije in poročila o finalu, na katerem je odločilni zadetek padel šele v zadnjih minutah podaljška.
Podobno burno kot prejšnjo nedeljo v Johannesburgu je bilo tudi pred več kot sto leti v Trstu. Slovenci so svoji želji, da bi bili čim bolj opazni v tem mestu, postavili piko na i z dograditvijo Narodnega doma leta 1904. Parcelo, na kateri je stal, je leta 1901 kupila Tržaška hranilnica in posojilnica. Načrt za stavbo je izdelal Max Fabiani. Kraški arhitekt je v tekmi, komu bo zaupan načrt, najnevarnejšega konkurenta ugnal šele v finišu - tako kot so španski nogometaši nizozemske. Načrt za Narodni dom bi bil namreč skorajda izrisal Jože Plečnik, ki se pa naposled ni prijavil na razpis. Kot piše Marjan Mušič v monografiji o Plečnikovem življenju, sta nakup velike parcele in namera o postavitvi doma sredi Trsta takoj sprožila zanimanje mnogih arhitektov. Plečnikov prijatelj Janez Jager se je udeleževal srečanj pomembnih tržaških Slovencev in te nagovarjal, naj načrt o Narodnem domu zaupajo Plečniku.
“Tu se ti bode na vse strani varovala svobodna roka in naloga Tvoja bode, da postaviš Slovenskemu narodu v čast in slavo Tebi, nositelju slovenske individualnosti na polji arhitekture, palačo, kakoršne nima ni Trst ni ves Jug,” je Jager pisal ljubljanskemu arhitektu. Ta pa je slutil, da je ožji natečaj farsa in da so arhitekta že izbrali. Bratu Andreju je Jože Plečnik v osebnem pismu zaupal: “V Trstu poteče danes rok za natečaj. Jaz nisem nič naredil; da bom imel mir. Gledališčni arhitekti Fellmer u. Hellmer kakor tudi Dr. R. T. M. Fabiani bodo že naredili ...” Toda kaj je bilo v tej stavbi, za katero sta se grebla Plečnik in Fabiani, večina njenih današnjih uporabnikov ne ve.
“Ne vem.” Tako je na dve vprašanji odgovorila Alessia, ki ni vedela za obisk treh predsednikov in tudi za obstoj Narodnega doma ne. V belo oblečena plavolasa študentka je pravkar prišla iz avle magne v pritličju, kjer so se v ponedeljek, 12. julija, vrstili zagovori diplomskih nalog. Prijateljice so ji po italijanski študentski navadi nadele na glavo lovorjev venec, ji čestitale in jo brez prestanka fotografirale. “Oprostite, v tem trenutku komaj kaj razumem,” se je opravičila študentka iz Beneventa, starega mesta v bližini Neaplja. V 800 kilometrov oddaljeni Trst je prišla, ker sta v Italiji samo dve šoli, namenjeni prevajanju in tolmačenju.
“Tako je, poleg naše fakultete imajo tako le še v Bologni,” nam je razložil profesor Ivan Verč. “Zato prihajajo sem študentje od vsepovsod. To je seveda lepo, a po drugi strani ...” Predavatelj ruskega jezika je pravkar stopil iz dvigala in se napotil proti svojemu kabinetu v petem nadstropju. Med tridesetsekundno hojo do svojih vrat je nanizal vse, kar ga muči. Zaradi vse bolj skromnega proračuna ga skrbi usoda šole, predvsem njenega slovanskega oddelka. “Za slovenščino ne bodo namestili stalnega profesorja,” je potožil med odklepanjem vrat. Ivana Verča pa je na soparni ponedeljek razburila še prekinitev seje fakultetnega sveta. “Prišlo jih je petnajst in morali smo prekiniti,” je tržaški rusist opisal pravkar doživeti vdor policistov. Šlo je za izvidnico italijanskega predsednika republike, ki je prišla na ogled prostorov. “Ura je 18.15 in še ne vemo, kako bo jutri. Nič nam rečejo,” je z nasmeškom dejal Verč, misleč na obisk treh predsednikov.
Njihov obisk ob 90. obletnici požiga Narodnega doma je Verč ocenil pozitivno. “Najbrž je največ, kar lahko v tem trenutku dosežemo,” je dejal, misleč na položaj Slovencev v Trstu in na odnos italijanske države do njih. In ko je odprl vrata svojega kabineta, smo na stenah zagledali fotografije nekdanjega Narodnega doma. Z desne proti levi je profesor ruščine postavil slike iz obdobja, ko je bilo v domu kulturno vrenje, in slike stavbe v plamenih.
“Če se ne motim so ta dom zažgali leta 1920,” je pravilno povedal študent Paolo. Pred avlo magno ga je pod večer pričakalo okrog 50 sorodnikov in prijateljev, ki so prišli počastit njegov veliki uspeh. Novopečeni diplomirani prevajalec je v Trst prišel kar iz Nuora na Sardiniji. “Končal sem triletni študij,” nam je povedal, medtem ko se je z mamo in očetom postavil pod tablo, ki s pročelja stavbe opozarja, da je bil to nekoč Narodni dom. Ni pa natančno vedel, kaj se je dogajalo v Narodnem domu, preden je fašistična tolpa podtaknila ogenj. “Samo to vem, da je bil tu hotel.”
Podobno je ugibal tudi Matteo, ki je svojo študijsko pot končal nekaj ur pred Paolom. “Iz Padove sem,” je dejal študent, ki je uspešno zagovorjal magistrsko nalogo o konferenčnem tolmačenju. Ne da bi vedel, je študijsko pot opravil v obratni smeri kot ena zadnjih še živečih prič požiga Narodnega doma. Boris Pahor je namreč po drugi svetovni vojni iz Trsta šel v Padovo, da bi tam diplomiral z nalogo o Kocbekovi poeziji.
“Tisti popoldan 13. julija 1920. leta je pred sončnim zahodom nebo postalo krvavo,” piše v Pahorjevi knjigi Trg Oberdan. Sedemletni Boris je takrat stanoval slabih 500 metrov od Narodnega doma, plamene pa je s sestrico gledal kar s ceste, dokler jima ni oče ukazal, da se vrneta domov. “Obraz naše matere je bil upadel in potrt, ozračje pa je tako in tako bilo prepojeno z občutkom pogina.” Srh se je Slovencev dolgo držal. Pogoreli dom so ogradili in vanj ni stopil več nihče. Kot se spominja Pahor, je lesena ograja “dolgo ločevala od pešcev počrnele stene in slepa okna pročelja ter dva stranska zidova velike stavbe. Bila je tam vsa izvotljena in čadasta kot stalen dokaz našega poraza in ponižanja.”
Danes pa so saje vidne le na fotografijah v Verčevem kabinetu. Drugod ni sledov pogroma izpred 90 let. Od tega, kar je izrisal Fabiani, ni ostalo ničesar. Pročelje so obnovili po izvirnem slogu, a ne strogo po njem. Notranjost je zdaj povsem prilagojena študijski dejavnosti. Razkošno kavarno in prostrano restavracijo je zamenjal barček z nekaj mizicami in razmajanimi stoli, kjer sta v ponedeljek posedali Rečanki. Namesto 62 sob Hotela Balkan, bančnih uradov, tiskarne dnevnika Edinost, odvetniških pisarn, telovadnice Tržaškega Sokola, gledališke dvorane s 430 sedeži in biljardne sobe so uradi, predavalnice in profesorski kabineti.
Edino, kar še spominja na slovensko preteklost te stavbe, sta napisa v marmornatih ploščah na pročelju in v veži ter velik rdeč napis Narodni dom takoj ob vhodu v stavbo na levi strani. Tam je namreč dvorana s približno 40 stoli. Če bi kdo rad odprl zaklenjena steklena vrata, bi moral v bližnji urad. Na njegovih plavih vratih piše, da je tam Slovenski informativni center, ki je odprt petkrat tedensko v jutranjih urah. Tam dela Robi Jakomin.
“Ponujamo najrazličnejše informacije o prisotnosti in delovanju Slovencev v Italiji,” je razložil. “Priznajmo si, v ta urad ne pride veliko ljudi, ampak čez nekaj let bi ta center lahko vzcvetel,” je napovedal Jakomin, ki je skupaj s svojim uradom in sosednjo dvoranico edini sad 19. člena zakona o zaščiti Slovencev v Italiji.
Ta člen je bil kamen marsikatere spotike med obravnavo v rimskem parlamentu leta 2001. Slovencem v Italiji priznava pravico, da se s svojimi ustanovami vrnejo v Narodni dom, a od sprejetja zakona je minilo že devet let, Slovenci pa so doslej dobili le kakšnih 100 kvadratnih metrov: urad in konferenčno dvoranico.
Ravno pred njo so se 13. julija pod rdečim napisom Narodni dom rokovali trije predsedniki. Čuvaja slovenskih prostorov Robija Jakomina ni bilo zraven. Z več Slovenci je prihod trojice državnikov pričakal na ulici pred poslopjem. Ko se je obisk končal in je blindirani kombi s tremi predsedniki oddrvel, je Jakomin izpod črnih naočnikov dejal: “To sem včeraj pozabil povedati. Ponosen sem, da delam tu.”
PETER VERČ
