“Narodu brkinsko cesto bomo dali v dar”
Srečanje nekdanjih brigadirjev, udeležencev mladinskih delovnih akcij v Brkinih ter drugod po Sloveniji in Jugoslaviji, je bila priložnost za obuditev spominov na čase, ki jih več ni, saj je nova kapitalistična demokracija sesula vse brigadirske ideale.
Zakaj takšno srečanje in zakaj ravno na obrobju Brkinov, smo najprej vprašali Branka Grahorja iz brkinske vasi Smrje, predsednika ilirskobistriškega Kulturno-zgodovinskega društva Turn, pobudnika in glavnega organizatorja dogodka. “Namen tega srečanja je druženje brigadirjev in domačinov. Krajani Kilovč in sosednjega Ratečevega Brda so leta 1987 pripravili slovesnost v zahvalo brigadirjem za gradnjo vodovoda v obe vasi. Tedanje slovesnosti se spominjajo vsi udeleženci, ki v pismih zatrjujejo, da jih nikjer niso domačini tako pogostili. Na pobudo domačinov obeh vasi in nekdanjih brigadirjev smo pripravili današnje srečanje.”
Posebna gostja brigadirskega srečanja je bila dr. Ljubica Jelušič, ministrica za obrambo in tudi sama brigadirka v Brkinih v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Z brigadirskim “Zdravo!” je nagovorila udeležence, ki se sicer niso zbrali v prevelikem številu. “Mi brigadirji smo po eni strani gradili infrastrukturo, vodovode, telefone, ceste. Prva med njimi je bila brkinska slemenska in potem ostale. Gradili pa smo tudi prijateljstvo z domačini. Mladi, kot smo bili, smo poskušali prinašati in vračati v kraje, od koder je mladina že odšla v bližnja mesta in po svetu, nekaj mladega, nekaj človeškega, ljudskega. K domačinom pa nismo prinašali le svoje mladosti, ampak smo skupaj z njimi spoznali marsikatero izkušnjo. Med njimi smo se naučili solidarnosti in tovarištva. Spoznali smo, kako je, ko je treba pomagati človeku v stiski,” je čustveno ovrednotila brigadirsko poslanstvo Ljubica Jelušič.
“Mladinske delovne akcije so neke vrste dokaz, da je slovenska družba družba prostovoljcev, da je družba tovarištva in solidarnosti. Včasih se zdi, da to našo solidarnost in pomoč ljudem v stiski prekrije pohlep po kapitalu, ampak nekje na dnu, med nami, so še vedno tiste prave prijateljske vezi. To se ne nazadnje kaže danes v množici prostovoljcev. Naj omenim le 130.000 gasilcev, in množico ostalih reševalcev ter vseh, ki kot prostovoljci v različnih organizacijah na neki način obujajo spomin in izročilo starega brigadirstva.”
Med udeleženci srečanja v zaselku Pristavca v Brkinih je bil tudi dr. Ciril Kastelic iz Materije, dolgoletni strokovni vodja podgrajske Plame, človek, ki je več kot 40 let delal v gospodarstvu. Kot dijak postojnske gimnazije se je že leta 1956 vključil v mladinsko delovno brigado pri gradnji brkinske ceste od Prema proti Čeljam. S svojim delom si je prislužil priznanje udarnika, na kar je tudi danes še posebej ponosen.
“Takrat je bilo iti v brigado neka moralna obveza, da nekaj narediš za domovino. To je bil čas enajst let po vojni in je bilo potrebno veliko storiti za razvoj Brkinov,” se spominja Kastelic, ki na vprašanje, ali je šlo za nekakšno prisilo pri odločitvi za brigado, odgovarja: “Sem otrok bivših trgovcev in bi se moral obnašati nasprotno tedanjemu režimu. Ker sem po naravi slovensko in slovansko zaveden, sem šel v brigado. Poudariti pa moram, da tedaj ni bilo nobene prisile, da mora kdo med brigadirje. Kdor je čutil pripadnost tedanjim razmeram, se je odločil in šel brez prisile.”
Kastelic je to podkrepil s podatkom, da je njihova, primorska brigada štela kakih 60 brigadirjev, iz postojnskega pa jih je bilo le 15 od mnogo večjega števila dijakov. Kot zanimivost se spominja, da je bil njihov komandant Štefan Cigoj, pozneje znan in ugleden diplomat, ki sicer ni znal držati v roki niti lopate, vendar “je bil zelo dober organizator”.
Ciril Kastelic, ki je skoraj Brkinec, se je kot brigadir počutil med ljudmi v osrčju Brkinov kot doma. “Do nas so se obnašali, kot bi bili njihovi otroci. Nosili so nam vodo, jabolka in vse ostalo, kar so imeli.”
Brigadirji so imeli celo svojo himno, ki jo je napisala Marica Močnik iz Bovca, Kastelic pa jo še vedno, po skoraj pol stoletja, nosi v spominu, čeprav je nima nikjer zapisane. Celo melodijo še vedno zna. “Kliče nas Primorska naša... /Mi gremo odločni čvrsti,/ v prsih nam je silen žar,/ narodu brkinsko cesto bomo dali v dar.”
Kako danes, po koncu uspešne delovne kariere v Plami, gleda na velike družbene spremembe, na odnose v družbi, ki so daleč od brigadirskih idealov? “Menim, da je glavni vzrok za takšno stanje prehod iz samoupravnega socializma, ki je bil nežnejša oblika enopartijskega sistema, v kapitalizem. Prepričan sem, da bo kriza trajala še nekaj časa in da bodo morali dobiti ponovno veljavo tehnični kadri z vizijo razvoja posameznih podjetij.”
“To, kar se danes dogaja, da v mnogih podjetjih lastniki ne plačujejo osnovnih plač za delavce, se ne bi smelo dogajati. Država mora biti urejena, saj se celo v Italiji, za katero pravimo, da je mafijska država, takšne nepravilnosti ne dogajajo. Pri Tam je finančna policija država v državi, ki obvlada stanje. V Italiji bi finančna policija že zdavnaj reagirala in preprečila takšno početje podjetnikov,” dodaja Kastelic.
Anton Skok iz Kopra, predsednik Kluba brigadirjev Slovenskega primorja in Istre, ki združuje kar 1200 članov iz južnoprimorskih občin v šestih sekcijah, je dejal, da klub ni bil udeležen pri organizaciji srečanja, ker je očitno prišlo do nesporazuma in tudi različnih pogledov med njimi in organizatorji prireditve na Bistriškem. Kljub tem nesporazumom je klub brigadirjev simbolično podprl srečanje z udeležbo manjšega števila članov, saj so želeli dati priznanje tistim brigadirjem, ki so gradili ceste, vodovode in telefonske linije po celotnih Brkinih.
“Kot dijak ljubljanskega učiteljišča sem bil leta 1962 na delovni akciji pri gradnji spominskega parka Sutjeska. Park pa je doživel v vojni v devetdesetih letih 20. stoletja žalostno usodo,” je svojo brigadirsko pot predstavil Skok. Na vprašanje, kakšno je izročilo brigadirstva, v socialistični Jugoslaviji navdušujočega gibanja za današnji čas, je odgovoril:
”Menim, da je to sporočilo zelo pomembno, zato ker danes potrebujemo vrednotenje dela, kot smo ga spoštovali mi, brigadirji. Danes bi potrebovali način razmišljanja, da nekaj narediš za domovino in tudi zase, ne da bi se pri tem spraševal, koliko boš za to dobil. Notranje zadoščenje, da si nekaj naredil za domovino, je bistveno sporočilo mladim generacijam. Če hočemo, da bomo domovino še naprej gradili, moramo zanjo nekaj storiti.”
Skok je tudi dejal, da si brigadirji ne morejo predstavljati, da objekte, ki so jih gradili s takšnim zanosom in trudom, kdo privatizira in iz njih črpa dobiček. Takšnih objektov je menda dolga vrsta, predvsem zadružnih in kulturnih domov.
Ena od zavzetih brigadirk, ki se trudi ohranjati izročilo mladinskih delovnih akcij, je tudi Katarina Bertok iz Šembij, dolgoletna članica vodstva Kluba brigadirjev Slovenskega primorja in Istre in vodja bistriške sekcije tega združenja. Tudi njena brigadirska izkušnja sega v čas, ko je bila dijakinja v Kopru in je sodelovala na lokalni delovni akciji čiščenja Bonifike. “Na teh delovnih akcijah smo si nabirali izkušnje in se potem skupaj z novomeško brigado odpravili na zvezno akcijo, gradnjo avtoceste v Srbiji, in prebivali v naselju pri Veliki Plani,” je začela svojo brigadirsko pripoved Katarina.
V Ilirski Bistrici je bila med ustanovitelji sekcije brigadirjev omenjenega primorskega kluba. Tudi Katarini Bertok smo zastavili vprašanje, ali so se bili ona in njeni vrstniki prisiljeni vključiti v brigade, saj se sedaj, ko smo globoko v demokraciji, pojavljajo trditve, da se je to dogajalo in da si dobil črno piko, če se nisi podredil tem pozivom.
“Takšne trditve ne bodo držale, saj, če povem zase, nas je prevevala silna volja po delovni akciji, želja po vključevanju v brigadirsko življenje, kjer spoznavaš toliko lepih stvari, toliko lepih navad, toliko solidarnosti in humanosti. Vključevali smo se v športne in kulturne dejavnosti. Vse to je bilo zame nekaj posebnega, posebno doživetje. To so bile moje najlepše počitnice,” se še vedno z radostjo v srcu spominja brigadirskega življenja Katarina Bertok.
Tudi ona našteva relativno majhno število dijakov brigadirjev iz svoje šole, zato govoriti o nekakšni prisili res ni umestno, sicer bi bilo brigadirjev več. “Absolutno zanikam, da je šlo za prisilo pri vključevanju v brigado.”
Očitno so vsi, ali vsaj večina brigadirjev odnesli v življenje vrednote, ki so jih pridobili na delovnih akcijah. “V brigadi smo se naučili solidarnosti, humanosti, delovnih navad. Vse to in še mnogo takšnih pozitivnih lastnosti je bila naša popotnica v življenju,” pravi Katarina Bertok.
K tem pripovedim dodajmo še eno zanimivost. Pod vasjo Čelje, kjer je “brigadiril” naš sogovornik Ciril Kastelic, so že davno tega postavili edinstven spomenik iz sivega brkinskega kamna, posvečen vsem brigadam, ki so v letih 1956 in 1957 gradile brkinsko cesto. Domačini vzorno skrbijo zanj, saj je to verjetno edini takšen še ohranjen spomenik na tem koncu Primorske. Kot rad pove Jože Frank, predsednik vaške skupnosti Čelje, so njihovi krajani hvaležni mladinskim brigadam, ki so jim zgradile cesto in jim odprle pot v svet.
TOMO ŠAJN
