Naslajanje nad ponižanjem drugih

V knjižnici sem pri devetih letih “odkril” po letu 1945 natisnjeno fotomonografijo Mučeniška pot k svobodi; vsaj zdi se mi, da se je tako imenovala. Potem ko sem knjigo na hitro prelistal, sem si jo želel izposoditi, a starejša knjižničarka, sicer kot kruh dobro bitje, mi jo je odločno vzela iz rok in zaklenila v predal: “Te stvari še niso zate. Če pa si bo knjigo izposodil oče in ti dovolil, da si jo ogledaš, je to njegova stvar.”

Vsebina v poučne in vzgojne (torej tudi v propagandne) namene izdane knjige je, milo rečeno, grozljiva. Črno-bele (pravzaprav rjavkaste) fotografije - partizanski zmagovalci so jih zvečine zaplenili okupatorskim častnikom in kolaboracionistom - prikazujejo vrsto srhljivih grozodejstev: nacifašisti ujetim partizanom z noži iztikajo oči, s sekirami jim sekajo glave, odsekanim glavam v usta vtikajo cigarete, ljudi koljejo kot prašiče, obešajo jih kot vreče. Obrazi žrtev so zaradi pretepanja in vsakovrstnega mučenja izobličeni v krvavo kašo, obličja prepotenih in marsikdaj do pasu golih mučiteljev pa najpogosteje skremžena od neznanske naslade in razbrzdanega uživanja v mučenju.

Seveda sem o pionirjem prepovedani knjigi takoj povedal nekaterim sošolcem; domov grede smo dneve in dneve tatinsko smukali v knjižnico in si jo goreče in kradoma ogledovali. Vseskozi v čudni zagatni zadregi in brezdanji tesnobi: gnusne fotografije so nas hkrati odbijale in bolestno privlačevale; nekateri vrstniki so bili zgroženi, zna biti, da se je na trenutek kdo od nas tudi bebavo zahihital ... Nekako tako kot se mahoma in obupno zadrgnjenih grl zmedeno hihitajo mestni otroci, ko na podeželju prvič opazujejo koline: v krikih umirajočih živali in brizganju vroče krvi je nekaj magnetično uročljivega, je sladka, nedopovedljivo opojna groza: ne moreš odvrniti pogleda, ne moreš zamižati; buden si in vendar pogreznjen v najglobljo moro. Naslajaš se in desetletja pozneje si še vedno dopoveduješ (kajpak dobro veš, da lažeš), da si bil takrat zgolj nedolžen otrok.

In v tem, kar opisujejo gornji stavki, zrem najglobljo srž t.i. rumenih, vročično tekmujočih medijev, med katerimi je vse do minule nedelje kraljeval britanski tednik News of the World. Ti mediji hlastno in skrajno brezsramno, povsem brez slehernih etičnih zadržkov in zelo pogosto ob tihem odobravanju vplivnih javnih osebnosti “poročajo” o kriminalnem podzemlju, političnem zakulisju, ozadju odmevnih škandalov in afer, še najraje pa o dražljivo pikantnih in skrajno umazanih nadrobnostih iz zasebnega življenja posameznikov: takih, ki se razvpitosti bojijo kot hudič križa, in onih, ki - tako je videti - morejo obstajati, edinole če so in dokler so razvpiti: slednjim ravno senzacionalistično “poročanje” rumenih medijev omogoča in osmišlja življenje.

In v tej lepki “pajčevini” je ključnega pomena prav porabnik medija: bralec tabloida, gledalec komercialne televizijske mreže, bitje, ki mora vselej biti na tekočem z vsem, kar mu na vsakem koraku zamolčujejo “resni”, pretirano “moralistični”, dozdevno z etičnimi predsodki preobremenjeni mediji. Natančneje: pomemben je denar, ki ga je porabnik pripravljen plačati v zameno za žgečkljive in (marsikdaj zgolj dozdevno) umazane nadrobnosti iz zasebnega življenja te ali one javne osebe, osebnosti.

Še natančneje: za rumeni medij je pomembna le porabnikova nenasitna potreba po naslajanju nad umazanim perilom drugih, naslajanje nad trpljenjem in ponižanjem drugega: sumničenja, natolcevanja, klevete, obrekovanja, podtikanja, dvomljiva in v celofan malomarno zavita namigovanja so prepotrebno gorivo porabnikove pritlehne domišljije, ki v slednjem trenutku implicitno izpričuje njegovo “pravičniško”, s krepostmi in vrlinami obdarjeno držo brezmadežnega osebka.

Naslajanje nad zavrženostjo, nemočjo, osmešenostjo, trpljenjem in oskrumbo drugih takega porabnika medijev neznansko osrečuje: v tem je osupljivo in srhljivo podoben navidez nedolžnim pobalinom, ki si z neutajljivim užitkom skrivaj ogledujejo krvave fotografije. In pri tem si porabnik niti najmanj ne beli glave z “odvečnimi” vprašanji, kako neki je medij prišel do posameznih “strogo zaupnih” informacij, ki so nato pripeljale do razkritij bolj ali manj skrbno varovanih skrivnosti. Je medij informacije kupoval (celo od posameznih policistov, sodnikov, odvetnikov, politikov, oligarhov in preštevilnih privoščljivcev iz vrst družbene elite)? Je do njih prišel tudi s prevaro in lažjo, nemalokrat celo z izsiljevanjem in grožnjami? Ja, in? To, kar šteje - zgolj to - je objava senzacionalnega razkritja, s katerim je za krajši čas potešena porabnikova potreba po nizkotnem naslajanju.

Nekoliko drugače povedano: grenka in umazana štorija o porabnikih rumenih medijev, torej o njihovi nenasitni, vendar običajno prikriti potrebi po privoščljivem naslajanju nad nesrečo in bedo drugih, je pravzaprav neprijetna zgodba o medijih in slehernikih nasploh. Preštejte denimo tiste, ki v “resnih” časopisih (torej takih, ki deklarativno nočejo veljati za rumene, na tihem pa bolj ali manj uspešno tekmujejo z rumenimi) redno prebirajo kulturi odrinjene strani, in one, ki vselej najprej preberejo t.i. črno kroniko: številčno razmerje med eno in drugo skupino bralcev je več kot zgovorno, saj povsem ustreza najgloblji naravi slehernika.

Ukinitev razvpitega otoškega tabloida - bodimo realisti! - je zgolj taktičen manever, slepilo, ki naj bi za krajši čas pomirilo razsrjeno javnost.

Rumeni mediji vedo, da človek brez naslajanja nad mukami drugih ne more (pre)živeti.

TOMO VIDIC