Natalija Toplišek na Kitajskem poučuje slovenski jezik in kulturo
Na začetku se je morda ustrašijo, a jo na koncu imajo radi. Tako bi lahko na kratko opisali spoprijemanje kitajskih študentov s študijem slovenščine. Študirajo jo lahko na Univerzi za tuje študije v Pekingu, kjer so med programi, kot so mednarodni odnosi, anglistika, rusistika, mednarodna ekonomija, pravo in drugi, septembra 2009 odprli lektorat slovenskega jezika, ki - prvič na Kitajskem - kot izbirni predmet ponuja slovenski jezik.
O učenju in preglavicah, ki jih povzročajo skloni, o marljivosti in tekmovalnosti tamkajšnjih študentov ter življenju v Pekingu smo se pogovarjali z Natalijo Toplišek, diplomirano sinologinjo, ki na Kitajskem poučuje slovenski jezik in kulturo.
> Zakaj se kitajski študenti odločajo za študij slovenščine, kaj jih na njej pritegne?
“Že takoj na začetku je bilo zanimanje za slovenščino presenetljivo veliko, saj se je vpisalo kar 40 študentov. Ko so mi vodilni na univerzi na začetku povedali, da bom poučevala dve skupini po dvajset ljudi, sem jih veselo in debelo pogledala. Študentje so mi povedali, da so izbrali slovenščino bodisi iz radovednosti, bodisi ker že redno študirajo kakšnega od slovanskih jezikov (hrvaščino, srbščino, češčino, slovaščino, bolgarščino). Nekateri so rekli, da jih slovenščina zanima, ker jo je možno študirati prvič na Kitajskem, spet drugi se preprosto radi učijo tujih jezikov in jih želijo znati čim več, ne glede na to, kako malo govorcev takega jezika je po svetu. Tako so slovenščino kot izbirni predmet izbrali tudi študentje islandščine, albanščine, arabščine, romunščine, japonščine, madžarščine, prava, novinarstva in mednarodnih odnosov. Sicer je en razlog tudi to, da predavanja, vaje in izpitno preverjanje znanja pri izbirnih predmetih niso obvezni. Kljub temu je dvajset največjih navdušencev znanje potrdilo tudi z izpitom na koncu drugega semestra, s katerim so pridobili kreditne točke pri izbirnih predmetih.”
> O čem se učite na predavanjih?
“V tekočem šolskem letu 2010/2011 poučujem dve skupini po štiri šolske ure na teden - nadaljevalno (pet študentov) in začetno (15 študentov). Poleg jezikovnih vaj imam tudi tematska predavanja, na primer o zgodovini Slovenije, književnosti 20. stoletja, razvoju jezika, turizmu v Sloveniji, Sloveniji v EU ... Študentje morajo napisati tudi kratko seminarsko nalogo v zvezi s Slovenijo in potem svojo temo predstaviti sošolcem. Na lektoratu smo že organizirali tudi gostovanja slovenskih književnikov in profesorjev. Septembra lani so nas obiskali Andrej Rozman Roza, Janja Vidmar, Lila Prap, Cvetka Bevc, prof. dr. Igor Saksida in dekan Filozofske fakultete v Ljubljani prof. dr. Valentin Bucik.
> Predstavljam si, da je študij slovenskega jezika za Kitajca kar zahteven. Na kakšne načine se je učijo? Kaj jim dela največ preglavic?
“Največji poudarek pri učenju je na jeziku. S študenti najprej veliko časa posvečamo fonetiki in slovničnim vajam. Največ težav imajo z rabo sklonov, izražanjem podrejeno odvisnih besednih in stavčnih zvez, pa z besednim redom. Tisti študenti, ki sicer ne študirajo 'sklonsko-pregibnih' jezikov, se na začetku vedno ustrašijo. Veliko poudarka dam konverzaciji, čeprav je to težko, ker so dokaj zaprti ali pa ne želijo spregovoriti, ker se bojijo neuspeha. Opažam tudi, da precej kitajskih študentov sicer obvlada tuji jezik na ravni bralnega, slušnega razumevanja in na ravni tvorbe pisnih besedil, ko pride do govorne situacije, pa jih veliko odpove, ker se bojijo, da ne artikulirajo glasov pravilno. Na tem področju jih je treba zelo motivirati. Skoraj vsakič, ko imamo pouk, poslušamo in zapojemo kakšno slovensko pesem. Kolikor čas dopušča, pa si skupaj ogledamo tudi kak slovenski film. Gledali smo Cvetje v jeseni, To so gadi, Kajmak in marmelada. Na Festival filma EU smo si šli skupaj ogledat filma Petelinji zajtrk in Prehod.”
> Ali že obstaja kakšen slovensko-kitajski učbenik, knjiga, po kateri bi se Kitajci lahko učili?
“Učbenik slovenskega jezika posebej za kitajsko govoreče za zdaj žal še ne obstaja, zato delamo po ustaljenih učbenikih slovenščine za tujce Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Vsekakor pa je učbenik za začetnike nujno potreben, sploh ko bomo odprli redno študijsko smer. Učbenik bi sicer lahko koristil tudi vsem ostalim Kitajcem, ki bi se želeli učiti slovensko. S kitajskim kolegom, ki bo nekoč prevzel slovenistiko, sva že tudi govorila o konceptu učbenika in začela zbirati gradiva, ampak potrebujeva še nekaj časa, da bo to dozorelo.”
TANJA ŽUVELA
Celoten pogovor preberite v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.
